taxiPhone

Ob naslednjem stavku se počutim, kot da sem živel v prejšnjem stoletju: »Telefon smo doma dobili šele sredi devetdesetih let.« Kako je bilo to mogoče, mi ni čisto jasno, ampak v osemdesetih letih zgrajenem naselju se enostavno nismo mogli priklopiti na telefonsko omrežje. Zato je mama telefonirala v pet minut hoda oddaljeni telefonsko govorilnici nasproti trgovine z živili, ki – ob tem stavku se spet počutim kot starček – ni bila samopostrežna.

Tiste telefonske govorilnice na Ižanki ni več, tako kot ni več trgovine z živili, ampak je tam prodajalna z avtomobilskimi delo – parkirišče pred njo pa je še vedno makadamsko. Pravzaprav se mi zdi neverjetno, da telefonske govorilnice sploh še obstajajo. Vprašanje, če bi znal to danes uporabljati. Včasih smo v telefon metali žetone, kasneje pa so jih nadomestile telekartice. Z njimi sem nekajkrat telefoniral, spomnim se, da sem v prvem letniku enkrat klical punco. Več o telefonskih govorilnicah so lani pisali na Žurnalu24.

Seveda jih imajo tudi v Tuniziji. Pravijo jim taxiPhone (kombinacija malih in velikih začetnic mi je všeč, ker spominja na iPhone). Take so v Matmati.

publishwall_1397302221_9619663 publishwall_1397302222_1546237 publishwall_1397302224_9580712

Prejšnja objava Naslednja objava

2 komentarja

  • Odgovori Laščan Zlatorog 12. 4. 2014 at 20:46

    Imam samo lepe spomine na telefonske govorilnice. Ko smo mulci odkrili, da lahko na telefonsko slušalko prisloniš biper (npr. od telefaksa) smo ure in ure preždeli v govorilnicah in opravljali mednarodne klice. Imeli smo neke vrste nominacije, zmagal je tisti, ki se je najdlje pogovarjal z nekom na drugem koncu sveta. Svetovni rekord v tem športu je imel kolega, ki je po naklučju poklical Avstralko slovenskega porekla 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 15. 4. 2014 at 17:01

    Haha, lepa! Zdaj jo preprosto najdeš na Facebooku.

  • Komentiraj