Teci in misli (uvodnik v reviji Tekac.si)

Ne da se ne morem vživeti v kožo zanesenjakov, ki ne zmorejo preteči 21 kilometrov v manj kot dveh urah in pol. Ne morem razumeti zakaj se tega sploh lotijo. 21 kilometrov je veliko. Teči dve uri skupaj je veliko. Vseeno pa ni nič posebnega, nič takega, kar bi nekdo moral narediti, če s tem škodi svojemu telesu. Nič hudega, če nekdo ni sposoben preteči 21 kilometrov. Ne bomo ga zasmehovali. Jaz jih ne zmorem preteči 42, vsaj ne tako, da ne bi bil po dveh tretjinah proge videti kot božjega usmiljenja vredna pokveka. Zakaj bi torej na vsak način silil v tisto kar mi ne gre? Pred samim seboj in pred drugimi se raje dokazujem v dejavnostih, ki jih zmorem, četudi oziroma še posebej, če jih zmorem s težavo. Ni pa treba teči na 21 kilometrov. Ali na 42 kilometrov. Obstajajo tudi krajše discipline. Da, seveda je treba premikati svoje meje in napredovati in seveda to zahteva veliko truda, v športu tudi živalskega trpljenja, ampak – teci in misli. Teci z glavo, ne na silo.

Teci in misli

Tek je krasna dejavnost, a pasje težko je začeti. Tudi po le enomesečnem odmoru, ki ga človek vzame preveč zares in si v tem času niti ne obuje športnih copat, edina rekreacija pa je basanje vreče brez dna s hrano, tudi nezdravo in tudi v urah, ko pošteni tekač že spi. Prvi koraki so kot tek z utežmi. Mišice so neodzivne, kite zategnjene, črpalka razbija v bistveno višjem tempu, kot ga kažejo številke na uri. In vsak kilometer se zdi dolg, ne pet ali šest, ampak osem ali deset minut. Poleg tega je ledeni mraz vse kaj drugega kot spodbuden in hitro spodbudi črne misli o trpljenju. »Tekač ne gre po užitek,« je zapisal Blaž misel, ki ga je prevzela ob polmaratonskem teku na Ljubljanskem maratonu. »Tekač gre po trpljenje.«

Morda trpljenje iz človeka potegne največ in najboljše, kar premore. Tudi najboljše in morda celo najbolj plemenite misli. Na 17. kilometru Ljubljanskega maratona sem ob metalskih zvokih udarnega garažnega benda videl vse, od vrhunskih tekačev do tistih, ki so tekli že daleč za zadnjim vozilom organizatorja. Vsi drugačni – vsi tekači.

Vrhunski afriški maratonci tečejo, kot bi bili v drugem svetu. »Po asfaltu se gibljejo kot peresa, ki jih nosi veter,« piše Blaž. »Nekaj nezemeljskega je v njihovem gibanju. Nekaj nezemeljskega je na njihovih telesih. Na eni strani naša, pretežka, zasedena in neelastična, in na drugi njihova na vrhuncu motorične učinkovitosti.« Potem pritečejo vrhunski rekreativci, vsi z jasno določenimi cilji. Povsem osamljeni ali v manjših skupinah tečejo za zmago v kategoriji, za osebni rekord, morda zato, da se dokažejo samim sebi. Skupine postajajo čedalje večje in vzdušje je vedno bolj sproščeno. Po cesti se vali masa tekačev, ki lebdijo na krilih množice, navijačev, Metallice, kot da bi bili tudi oni v drugem, a precej bolj sproščenem svetu. To veseljačenje traja presenetljivo dolgo, dlani bolijo od ploskanja, množica je čedalje manj zgoščena … In potem pridejo tisti, ki se borijo za preživetje. Videti so bolj zemeljski od vseh. Nekateri so padli na trša tla, kot so bili mislili. Težko razumem, zakaj so se tega lotili, a če kdo, so oni tisti, ki potrebujejo spodbudo. Trpijo najbolj, predvsem pa najdlje.

A v resnici so vsi na istem. »Hočeš teči hitreje, a pritečeš lahko le do roba lastne zmogljivosti in potem po tem robu tečeš do cilja,« napiše Blaž. »Če obstaja ozemlje, kjer lahko srečaš sebe v vzporednem vesolju, je to tekmovalni tek na robu zmogljivosti. Ko v telesu loviš boljšo različico samega sebe nekaj metrov pred seboj, se je dotakneš in jo kmalu spet izgubiš.« In prav za to gre pri teku: za iskanje boljše različice samega sebe. A ne le v smislu izboljšanja telesne zmogljivosti in urjenja mentalne vzdržljivosti. Hočeš nočeš nas tek, ta individualna, lahko tudi puščavniška dejavnost, sili v razmislek. O čemer koli že. Ko tečemo, tudi mislimo. In verjetno je to celo bolj pomembno kot krepitev fizisa.

uvodnik v reviji Tekac.si

Najdete jo pri vseh boljših prodajalcih časopisov, naročite jo tukaj in všečkate na Facebooku.

Teci in misli

Prejšnja objava

11 komentarjev

  • Odgovori Efemit 11. 1. 2018 at 10:20

    Se vidi, da si poizkusil že marsikaj in bil z glavo vedno pri stvari. Odličen uvodnik in obvezno branje za vse, ki si tako radi postavljajo novoletne cilje.

  • Odgovori Matej Zalar 12. 1. 2018 at 19:02

    Hvala.

  • Odgovori filmoljub 13. 1. 2018 at 10:52

    Saj ne, da moram pri vsakem tvojem pripevku pristaviti še svoj lonček — ampak ker tudi sam tečem, naj bo tako 🙂 Zlasti, ker sem tekaški posebnež: ta divja temovalnost, “preseganje lastnih meja”, pogumno postavljanje “visokih ciljev” in nenehno izboljševanje (kot tudi trmasta udeležba na vsakem kur*vem teku ali maratonu) se mi zdijo en velik, sprenevedav, neoliberalni bulšit. Kdor je zafrustriran ali v krizi srednjih let ali čuti eksistencialno potrebo po dokazovanju (bodisi sebi ali komurkoli drugemu), potem naj izvoli s tem pretiravanjem in angažiranostjo. Osebno tečem, ker mi paše; zame je to nekakšna meditacija in sprostitev. Vselej enako razdaljo na enak način z isto hitrostjo. Če dežuje, mi ne pade na kraj pameti, da bi se šel močit. Če pri tistem edinem, kar zares počnem zase in za zdravje, ne bom tudi užival, temveč peklensko trpel, potem res ne vidim smisla, razen za sadomazohiste.

  • Odgovori Spam 13. 1. 2018 at 21:36

    Sedaj smo dobili že neoliberalni bulšit med tekaši? Jao….

    Tek v dežju ni nič drugačen, kot v suhem. Pretiravanje pa je samo takrat, ko se rekreiramo oz. treniramo napačno in si s tem delamo škodo oz. nazadujemo.

    Preseganje meja in tekmovalnost pa so zopet zadeve posameznika. Če imaš višje cilje si obsojen na to. Razlika je samo v temu, da sam to sprejmeš, kot napredek in evolucijo. Nekateri pa to vidijo, kot neoliberalni bulšit.

    Tudi 150 KG debela pošast, ki se ne miga vidi v počasnem 1KM sprehodu drugih – trplenje in sadomazohizem. Zakaj bi se premikal, če se lahko voziš in med tem še ješ?

    Pač stvar posameznika, njegove zmožnosti razumevanja sveta okoli sebe in konec koncev ciljev ali apatije v danem trenutku življenja.

  • Odgovori Matej Zalar 14. 1. 2018 at 13:21

    Tudi jaz težko razumem povezovanje teka z nekakšnim neoliberalizmom … pravzaprav težko razumem že bsedo “neoliberalizem” kot tako. Seveda pa je kristalno jasno, da rekreacijo poganja potrošništvo in obratno. Navsezadnje od tega živim tudi jaz, čeprav seveda z občutno manjšimi dobički (tudi, če odštejem potne stroške), kot na primer korporacije, ki se jim sploh ne zdi smiselno izdelovati opreme, ki bi dejansko vzdržala več kot 600 ali morda 800 kilometrov teka – in so potrošniki to sprejeli kot golo dejstvo in ne kot pomanjkljivost, ki bi jo veljalo izboljšati. Ne bomo o tem, da športne copate za 100 evrov in več, ki se jih prodaja z 200-odstotnimi maržami, proizvajajo s pomočjo poceni delovne sile …

    Ampak rekreacija kot gospodarska panoga ni v tem nobena posebnost. Pranje denarja skozi rekreativne tekaške prireditve, morda celo pod pretvezo dobrodelnosti, prav tako ne. Ljudje navsezadnje od nečesa morajo živetič Eni deset let snemajo nekoga in iz tega posnamejo film, drugi v skladiščih prekladajo gajbe kumaric, tretji pa lupijo rekreativne tekače z vodenimi vadbami, prepogosto po vprašljivih programih.

    Dejstvo pa je, da ima rekreacija vseeno pozitivne učinke na družbo. Kot tekmovalen rekreativni športnik težko razumem tistih 75 odstotkov tekačev, ki pridejo na LM zato, ker uživajo v gneči – osebno se bolje med drugim pripravim prav zato, da mi ni treba teči v gneči, ampak med prvimi petimiimi odstotki -, težko razumem ta njihov hajp, ki še najbolj spominja na zadrogirance … ampak navsezadnje se pač imajo fajn. Konec dneva, poškodbam navkljub, obremenjujejo to družbo v povprečju manj kot tisti, ki ne tečejo.

    Seveda pa absolutno razumem ljudi, ki jim ni do športnega napredka. Spoštujem jih, da najdejo motivacijo v tem, da nkrat tedensko tečejo na isti razdalji, morda na isti trasi, ne da bi pogledali na uro. Jaz tega ne zmorem, čeprav se sploh nimam za nekoga, ki bi bil obseden z rezultatom ali napredkom.

    Je pa želja po napredku v športu isto kot na primer želja po napredku v drugih dejavnostih. Jaz si želim biti tudi vsak dan bolj razgledan in delam na tem. Želim si pisati čedalje boljše tekste. Seveda pa moram za to nekaj narediti. In isto je v športu. V redu, morda je “usmerjenost v cilj” tisto, kar opredelimo kot neoliberalnost, a se težko strinjam,d a to velja za neko predebelo žensko, ki 21 kilometrov teče 2 uri in 45 minut, torej dalj časa, kot zdrav človek, ki to razdaljo prehodi.

    Seveda pa je nekaj čisto drugega obsedenost: zanemarjanje službe in družine, zloraba dopinga, zapravljanje mastnih vsot za športno opremo … ampak tudi to se ne dogaja samo v športni rekreaciji.

    Je pa zanimivo, da verjetno 100 odstotkov tekačev trdi, da tečejo “za sprostitev in meditacijo”. Od tistih najbolj normalnih, kot je @Filmoljub, pa do tistih, ki kažejo vse znake odvisnosti, ki jih opazimo tudi pri pijancih. Ja, tudi jaz se s športom ukvarjam za sprostitev. Ampak bom vsaj prostodušno priznal – ne da bi ležalč na psihologovem kavču -, da grem dostikrat tudi na silo. In navsezadnje – pa kaj potem? Še marsikaj drugega delam na silo.

  • Odgovori filmoljub 14. 1. 2018 at 17:34

    V pomanjkanju boljšega izraza: gre zgolj za miselnost, kako je treba nenehno napredovati, se izboljševati, “premikati meje mogočega” (kako debilen izraz), se ves čas preizkušati in primerjati, tekmovati z vsem in vsemi (tudi s sabo). Primer: normalni športni klubi za otroke in mladino, kjer bi se mularija rekreirala in malce znojila, enostavno ne obstajajo več. Vsi klubi se zato, da dobijo sredstva in subvencije, na smrt pehajo za dosežki, uspehi na tekmovanjih in standardi. Otroci v njih crkujejo od tekmovalnosti, ampak važno, da imajo njihovi fotri, rojeni zmagovalci, zadoščenje o uspehih svojega sončka. Samo za denar gre. O tem principu govorim. Sicer pa: zgolj moje mnenje, ne jemji(te) ga za zveličavno.

  • Odgovori Matej Zalar 14. 1. 2018 at 18:10

    Saj te po svoje razumem. Kolikor je po svoje normalno, da si človek postavlja neke limite, ki jih doseže in s tem napreduje, je pa naravnost groteskno to navduševanje nad nekimi rekreativci, ki ga odlično ponazarja vprašanje, na katerega sem kot urednik skrajno alergičen: “Ste mama treh otrok, direktorica družinskega podjetja in uspešna amaterska Ironman triatlonka. Zdi se, kot da ima vaš dan 30 ur. Kako zmorete vse to?”

    Kako zmore?

    Prvič, v službi verjetno privija ljudi do onemoglosti, mularija je zanemarjena, rezultati na Ironmanu pa so v resnici, ko jih postavimo v absolutne okvire, čisto povprečje. O težavah z menstrualnim ciklom se pa itak ne govori, kajne?

    Šport otrok je pa sploh kategorija sama zase. Vsi se zavedajo tega problema, a nihč ne naredi nič za to, da bi ga rešili.

  • Odgovori Matej Zalar 14. 1. 2018 at 19:36

    Plehko ali ne … dobra postava = zdrava postava.

  • Odgovori Seamus 14. 1. 2018 at 23:43

    Glede športa otrok – mislim, da moramo kot nacija dozoreti in sprevideti, da otrok ni tekmovalni stroj in slediti temu, da se tekmovanja za mlajše ukine.
    Zanimivo je, da klub organizira predavanje dr. Škofa, ko razlaga, da specializacija prezgodaj ni dobra, tekmovalnost pa še manj. Potem postreže s statistiko, da pred 14 letom ni pomebno, kaj treniraš, saj praktično ni vrhunskega športnika (Endurain, Sagan), ki bi šport, v katerem je uspel, treniral od začetka.
    Nato pa se forsira ultra tekmovalna struja.
    Jaz osebno ne verjamem, da tekmovanje v mladinskih kategorijah prinese toliko denarja, da se sponzorju ravno zaradi tega splača investirati v klub. Na žalost sem v manjšini.

  • Odgovori Spam 15. 1. 2018 at 0:34

    Ne poznam predavanja, ki ga omenjaš. Se pa človek hudo moti. Npr: Messi 5 let
    Tina Maze je znala smučati pri 3 letih, Prevc začel trenirati pri 10 letih, Kilian pravi, da je star 30 let in trenira 30 let, Rossi pri 10 letih treniral karting od 11 naprej moto, Oblaka so pri 10 letih povabili v Olimpijo, Schumacher začel s kartingom pri 4, Federer 6…

  • Komentiraj