Teden dni brez denarja

Na Norveškem sva pri tipični norveški družini, katere skoraj najbolj simpatično tretjino tvori moja sestra, ostala devet dni, a se je obema zdelo, kot da bi šla na vsaj štirinajstdnevne počitnice. V vseh teh dneh nisem mogel najti niti enega dobrega razloga za slabo voljo. Kot pravi Sigmund, je sicer mogoče bentiti tudi tam: zaradi visokih davkov in cen ter slabega vremena … kar pa naj bi bilo bolj ali manj vse. Norvežana sem sicer videl negodovati samo enkrat, pa še to se ni razburjal, ampak je bil le sarkastičen – ker nekdo ni nakazal menjave smeri v krožišču.

Strpnost na cestah je neverjetna in po svoje že škodijo samim sebi, v krožiščih na primer čakajo drug drugega tako vljudno, da se promet ne premakne nikamor. Ne vem kako se prilagodijo na hitrosti krepko čez 100 kilometrov na uro na srednjeevropskih cestah. Da bi pešca povozilo, je skoraj nemogoče Pred prehodom avtomobili ustavijo že tri korake preden pride pešec do robnika in otroci so menda na prehodih že nehali pogledovati levo in desno.

Težko se je zabavati do nezavesti, ne toliko zaradi tega, ker to večino dni skoraj ni mogoče, ampak zato, ker nimate dovolj denarja. Dovolj ga nimajo niti domačini, ki se praktično ne družijo izven domov in razen v Stavangerju prva dva dni sploh nisva videla bifeja. Za malo pivo poberejo slabih deset evrov, za espresso tri, za manjše kosilo za tri osebe v ne predragi gostilni pa 100 evrov. Ampak tudi lačni ne boste, cene hitro skrčijo želodce in olajšajo abstinenčno krizo, življenje je tako karseda zdravo. A takšen red ima tudi pomanjkljivosti. Ob koncih tedna se menda alkohola nalezejo čez vse mere. Tega nismo videli, ker smo odšli k nočnemu počitku še pred polnočjo, a je bilo že takrat zaznati zametke razvrata in še posebej me je presenetila ženitvena dejavnost žensk.

Denarja sploh nisem videl. Menda je gotovina uporabna samo, ko otroci s prodajo piškotov zbirajo denar za šolske ekskurzije – obstaja sum, da ne pečejo doma, ampak kekse, verjetno z rabatom na količino, naročijo v pekarni –, a tudi za to menda obstaja aplikacija. Seveda, ljudje gotovine nimajo pri sebi in tudi napitnino se preprosto plača s kartico tako, da gost sam vtipka znesek plačila, kar je v Sloveniji zaradi bizarne davčne zakonodaje nemogoče. Mimogrede: izdaja računa tam ni obvezna. Ni pa mi jasno, kako denar zaslužijo ulični glasbeniki – ki gredo menda domačinom na živce – in berači, ki nimajo svojega terminala za brezgotovinsko poslovanje, verjetno pa tudi ne uporabniškega računa  katere od namenskih aplikacij.

Reže za kovance sem opazil le v garderobnih omaricah v muzeju, a teh praktično ne potrebuje nihče. Dobil sem občutek, da bi lahko v nenadzorovani garderobi denarnico brez skrbi pustil v žepu plašča. Izključno kartico pa sprejema javno stranišče na železniški postaji v Stavangerju, čeprav uporaba stane le približno evro. Plačljiva sta tudi previjalnica za otroke in celo invalidsko stranišče. Enakopravnost ne glede na hendikep!

Bržkone je brezplačen vsaj defibrilator …

Prejšnja objava Naslednja objava

8 komentarjev

  • Odgovori Boki 20. 3. 2017 at 21:26

    Isto na Islandiji. Gotovino sem sicer videl, a mi je bilo zal, da sva jo po ziherasko ob pristanku na rejkjaviskem letaliscu dvignila, saj kartice sprejema tudi ulicni prodajalec hot dogov in oskrbnik v gorski koci sredi Islandije, kjer mobilni telefon ni pokazal niti sledi signala mobilnega omrezja.

  • Odgovori jeri 20. 3. 2017 at 21:34

    Jaz sem napitnino tudi v Sloveniji že plačal s kartico, tako, da očitno gre.

    • Odgovori Boki 20. 3. 2017 at 22:43

      Bravo. Sem vesel zate. Ce enkrat gre, drugic pa ne gre, se ne pomeni da vedno gre. Tudi meni je nazadnje ni uspelo placati. No, naceloma se za to ne sekiram prevec, ce pac pri sebi takrat nimam drobiza, ni moj problem, da nisem placal napitnine..

  • Odgovori Anonimno 20. 3. 2017 at 22:47

    Okus za barve fasad na bajtah imajo pa podoben, kot je v Sloveniji.

  • Odgovori kren 21. 3. 2017 at 10:55

    Pa vseeno pri njih izgleda naselje urejeno, pri nas pa kot ciganija.

  • Odgovori filmoljub 21. 3. 2017 at 11:50

    Zanimivo je tole brati; seveda upam na še veliko več vtisov z Norveške. 😎 Zlasti me fascinira ta kontrast med zadržanim, premišljenim in naravnost špartanskim življenjem ter občasnim katarzičnim razvratom.

  • Odgovori Matej Zalar 21. 3. 2017 at 18:16

    Verjamem, da je mogoče tudi napitnino plačati s kartico, a je vprašanje če to obvladajo vsi računbovodski programi, predvsem pa, ali to obvlada osebje 🙂

    @Filmoljub: Jasno je, da se ti enkrat mora odpeljat. Kot kriza srednjih let 🙂

  • Komentiraj