Tek naj bo užitek, ne zdravilo

Star slovenski pregovor pravi, da je skromnost lepa čednost. Če se z njim strinjamo, se moramo verjetno strinjati, da smo čedalje manj čedni. Materializem je postal gonilo napredka, ki ga merimo s preprostim kazalcem, imenovanim gospodarska rast. Gonilo rasti pa je trošenje. Tudi, ko že imamo vse. Kupovanje stvari zaradi stvari samih. Zbiranje stvari. Menjavanje stvari vsakih nekaj mesecev. To je prignalo razvito družbo tako daleč, da je bilo potrebno izumiti nov življenjski slog. Minimalizem je pravzaprav druga beseda za skromnost, a je obenem še veliko več. Minimalizem na novo osmisli življenje, tako da živimo skromno, čeprav nam ne bi bilo treba in zato, ker se tako znebimo bremen.

So športi, kjer je dober nastop pogojen z vrhunsko, drago opremo. Rekreativni tek ni take vrste šport. Še več, tekmovalni cestni copati so celo cenejši od izdatno oblazinjenih. In četudi ne tečete bosi, je tek v osnovi minimalistična rekreacija. Najboljši maratonci se kalijo v skromnih življenjskih razmerah, tako skromnih, da jih označujemo za reveže. Čeprav imajo v bistvu vse, kar potrebujejo za preživetje. Lačni niso, žejni tudi ne, nad glavo imajo streho in ne zebe jih.

Obenem jim tudi ni treba razmišljati o celi kopici, resnici na ljubo obskurnih težav. Tistih težav, ki smo jih v zahodnem svetu preimenovali v izzive, in zaradi katerih smo sploh začeli teči, čeprav nam ne bi bilo treba. Večina danes teče zato, da se sprostijo, da pozabijo na težave, da se odklopijo. Vse lepo in prav, saj je tek v vsakem primeru koristen. A po drugi strani je noro, da je šport postal vrsta droge … ki pa pogosto učinkuje ravno obratno kot je bilo zamišljeno.

Z željo po napredku ni nič narobe, dokler ostaja v normalnih okvirih. Dokler ostajamo skromni tudi v zastavljanju ciljev in premikanju meja. Dokler nismo pripravljeni za uspeh narediti preveč. Zlorabljati doping zato, da bi dosegli v svetovnem merilu podpovprečen maratonski rezultat. Zanemariti družino ali zdravje. Teči kljub bolečinam, ki slejkoprej izzovejo poškodbo. Tedaj tek ni več zdravilo, ampak dodatna obremenitev. In zakaj bi tek sploh bil zdravilo? Naj rekreacija postane sama sebi namen, zabava, ne pa edina možnost sprostitve, ko za eno uro pozabimo na sitnega šefa, soseda, moža in na kredit.

To so zagate, ki bi jih morali zdraviti pri izvoru in ne s tekom. Kar seveda ne pomeni, da nehajmo teči. Ali zapravljati za nove tekaške copate. Ne zapravljajmo, ampak investirajmo v tisto, kar nam zares pomeni veliko. In to večinoma seveda niso stvari, temveč doživetja.

uvodnik v reviji Tekac.si

Najdete jo pri vseh boljših prodajalcih časopisov, naročite jo tukaj in všečkate na Facebooku.

Revija Tekac.si

Prejšnja objava Naslednja objava

8 komentarjev

  • Odgovori Boki 13. 7. 2018 at 9:33

    Lepo napisano!

  • Odgovori filmoljub 13. 7. 2018 at 12:30

    Se strinjam: zdrava pamet in zmernost. Tečem, ker mi je fajn biti v dobri formi in zdrav; ne več kot 5-6 km na dan in tudi ne fanatično redno. Če dežuje ali je mraz, se mi ne da. Včasih se mi kar tako ne da. Počutim se odlično. Posebnih prehranskih dodatkov ne žrem, zato pa grem z veseljem na pir.

  • Odgovori Matej Zalar 13. 7. 2018 at 16:26

    Mene bolj zeza neko prepričanje tam zadaj v glavi, da je treba stvari delati na polno ali pa raje sploh ne. Zato neredko trpim, ker ima večina drugačen način dela. Z biciklom je isto. Več kot pet let praktično sploh nisem kolesaril. Potem sem začel kolesariti in zdaj se vozim, če le imam čas. Bolano. Potem se mi v neki točki ne ljubi več in ne pogledam bicikla spet cel mesec.

    • Odgovori Robert 13. 7. 2018 at 22:40

      Matej, briga te! Glavno, da začutiš tisto vznemirjenje vedno znova in znova in ko že daješ na polno vse od sebe, si vsaj dokažeš, da to še vedno znaš in zmoreš. A ni to nekaj najlepšega? Pavze, četudi daljše so pa itak samo način, da se tega, kar počneš, ne prenasitiš. Uživaj, dokler še nisi vrgel sidra in se odločil za naraščaj, ker takrat boš lahko tekel samo še za poganjalcem 🙂

  • Odgovori Jani 13. 7. 2018 at 16:56

    https://youtu.be/Dh25fH5diwQ
    May be.. Dis?! 🙂
    Overcoming!

  • Odgovori Seamus 13. 7. 2018 at 20:32

    @Matej – same here.

  • Odgovori Tana 14. 7. 2018 at 12:23

    ” Potem se mi v neki točki ne ljubi več in ne pogledam bicikla spet cel mesec.”
    Tako kot otrok hoče na kolo dan na dan, potem pa naenkrat stop in je konec. Kolo obleži v garaži, kar nekaj časa. 🙂 Sklepam, da je v tebi še vedno nekaj otroka; kar je zelo fajn in tudi dokazuje, da nisi tak “nergač” kot zgledaš. 🙂

    Kar se pa teka tiče … včasih vidim koga, ki se matra, da je kar hudo; za vsako ceno in ne odneha, pa čeprav mu je muka, da kar “kuka” 🙂

  • Odgovori filmoljub 14. 7. 2018 at 18:20

    Mene bolj zeza neko prepričanje tam zadaj v glavi, da je treba stvari delati na polno ali pa raje sploh ne.
    .
    No, tole zveni kot perfekcionizem in nevrotičnost. Delaj na tem, da se znebiš takega razmišljanja. Saj bo. 😎

  • Komentiraj