Tek po mestnem igrišču

Deset let sem živel v tekačem najbolj prijazni ljubljanski četrti. Ko sem pritekel do Poti spominov in tovarištva, se še nisem niti dobro ogrel, le streljaj od tam pa so v senco krošenj vabila pobočja Rožnika. Pred Ljubljanskim maratonom so tamkajšnji tereni postali tekaška avtocesta in če morda nisi tekel, se je bilo ob pogledu na kolone gruč rekreativcev nemogoče izogniti vsaj slabi vesti. Zdaj pa sem se preselil tik ob središče mesta, kjer je lokacija precej bolj imenitna za vsakodnevno življenje … ne pa tudi za rekreacijo. Tako sem vsaj mislil do prvega sobotnega jutra.

Slovenskemu srcu je podeželje že tradicionalno bliže kot urbana središča. Zato si je, kdor je le mogel, postavil vikend, včasih tudi na turistično precej nezanimivih in praktično neuporabnih lokacijah. Iskali so svoj mir in ga tudi dobili, seveda skupaj s funkcionalno vadbo. Ob koncih tedna so se v dolenjska in štajerska zakotja odpravljali delat. Izkopavat jarke za ograje, zidat škarpe, dokončat fasado, kosit in, če je dela morda zmanjkalo, pomagat sosedom pri teh istih opravilih.

Mlajše generacije se s tem ne ukvarjajo več, ker je že vse narejeno. Rekreacijo pa vendarle pogrešajo. Še vedno jih vleče iz mesta. Bržkone je tek v naravi v Sloveniji tako priljubljen tudi zato, ker smo v podzavesti ohranili to navezanost na podeželje. Zato se nam zdi bolj spodobno teči v naravi. Se izogibati mestu. In resnici na ljubo je izkušnja teka v naravi prijetnejša, bolj umirjena in navsezadnje bolj zdrava … Ne želim vas prepričati, da je tek po mestu boljši. Ni pa niti tako slabo, kot se sliši.

Pravzaprav se mi je tisto sobotno jutro odkril nov svet.

Pred domačim pragom.

Toliko in tako vneto smo drgnili stezice na Rožniku in Golovcu ter grizli kolena na Šmarni gori in polhograjskih škrbinah – ali na podobnih lokacijah v bližini drugih slovenskih mest –, da smo pozabili, kako lepo je steči še v mesto. Sodobni vzdržljivostni tek zaradi rekreacije same je navsezadnje urbana iznajdba. Maratonska revolucija se je začela v ameriških velemestih. Res so se tekaške množice s smrdljivih in hrupnih cest zgrinjale v mestne parke ali na sprehajališča, pa saj to počnemo še danes. In prav je tako. Prav je tudi, da izkoristimo vsako priložnost za izlet v naravo in prav je, da večinoma tečemo po telesu prijaznejših podlagah.

A ob tem ne gre podcenjevati zabave, ki jo ponujajo mestna igrišča. Sam sem dobil nek nov zagon. Morda tudi zaradi spremembe okolja. Ne vem. Vsekakor pa uživam v opazovanju mesta v tekaškem tempu. Po svoje sem hitrejši, a obenem vidim več. Tisto, kar me sicer moti, postane zabavno. Semaforji me avtomatsko spodbudijo k fartleku, ko lovim zelene luči.

Seveda pa slej ko prej zavijem v park.

uvodnik v reviji Tekac.si

Tekac.si

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

Komentiraj