Tekac.si: Tek je zabava

Zadnje čase mi gre obsedenost s tekom kar malo na živce, to pa zato, ker sem vsaj toliko romantik, da rekreacijo dojemam kot zabavo in ne kot sredstvo za doseganje narcisoidnih ciljev. Vsi bi bili radi lepi kot slika in če je treba teči, pač tečejo. Če ne bi bilo Facebooka, verjetno ne bi. No ja, vsaj biznis laufa.

Revijo lahko kupite pri prodajalci časopisov po vsej Sloveniji, naročite jo tukaj, veseli pa bomo tudi lajka na Facebooku. Na naslovnici je tokrat Katja Kosmatin.

tekac_2015_0607_00_naslovka

Tek je zabava

Čeprav je na koncu v cilju brez težav vedno korak pred menoj, moja nemška bokserka ni rojena za tek na dolge proge, zato kadar izberem daljše tekaške eskapade, ostane doma, užaljena kot le kaj. Toda ko gre zraven, od veselja podivja in še posebej jo zabava, če v ogrevanje vključim visoki skiping ali celo hopsanje – kar seveda počnem samo takrat, ko sem prepričan, da daleč naokrog ni nikogar.

Kot novinar po svetu tečem odprtih oči in ušes. Na športnih terenih so pogovori med rekreativnimi športniki o rekreaciji večinoma sila pragmatični. Pa trening za vzdržljivost pa trening za hitrost pa intervali pa oprema pa kompresija pa funkcionalna vadba pa štiri petintrideset na kilometer pa dva kilograma preveč pa krosfit pa anaerobni prag pa tibialni stres sindrom pa strategija za Berlin … Rekreativni tekači o športni vadbi verjetno niso nikjer tako dobro poučeni kot v Sloveniji, kar je seveda dobro, in če smo k temu nekaj pripomogli mediji, ki pišemo o teku, še toliko bolje. Ampak – kje je tukaj užitek? Tek v pogovornem tempu, med katerim se ne pogovarjamo samo o ciljih? Seveda to počnem tudi jaz, kriv sem, malo zaradi poklicne deformacije in malo zato, ker sem nekoč tekmoval, in te mentalitete se človek ne reši tako hitro ali pa ga na stara leta še bolj zagrabi.

Nekoliko podcenjujoče do človeške vrste bi bilo, če bi napisal, da bi se morali včasih zgledovati po psih, ki so, preden so postali psi, tekali iz nuje, zdaj pa bolj ali manj samo še iz zabave ali objestnosti. Za nas pa se zdi, da je obratno. Nekoč so redki posamezniki tekli iz veselja in vsi so jih imeli za brezdelneže ali celo za bedake, danes pa tečemo tako rekoč zaradi nuje, za bedake pa imamo tiste brezdelneže, ki ne tečejo ali počnejo česa drugega za doseganje visokih standardov ugajanja.

No, vse le ni tako črno in verjetno se večina vseeno zabava. Katja Kosmatin, ena najuspešnejših rekreativnih tekačic pri nas, kot igro razume tudi intervale in vaje za moč in tako je v intervjuju za tokratno številko revije povedala zelo preprosto, a prevečkrat pozabljeno resnico: »Tek je lahko tudi igra, ne samo nabiranje kilometrov.« Precej bolj sproščeno kot nekoč o teku razmišlja tudi naša druga intervjuvanka, Brigita Langerholc Žager, ki jo lahko še danes vidimo teči na gozdnih poteh v okolici Kranja (ne pa tudi na rekreativnih prireditvah). Pravzaprav se je sprostila že po olimpijskih igrah leta 2007: »Nekako sem začela v atletiki bolj uživati. Tega prej nisem znala in moram reči, da sem po Sydneyju res imela kar precej odklona od prejšnjega življenja. Zadnje leto in pol študija sem tako veliko časa preživela na plaži, še vedno sem trenirala, seveda, ampak vzela sem si čas tudi za druge stvari.« No, Valižan Steve Jones, ki že trideseto leto drži britanski rekord v maratonu, je pa sploh zanimiv fant, ki je na prvi resen trening prišel kar s cigareto v ustih, najboljše rezultate pa dosegal brez ure, povsem neobremenjeno.

Sam se sicer ne obremenjujem pretirano, tudi senzor srčnega utripa pustim doma… Da bi sem ter tja tekel brez ure, mi pa še vedno ne pade na pamet.

Prejšnja objava Naslednja objava

7 komentarjev

  • Odgovori Zabavnež 4. 6. 2015 at 21:21

    Zabava? Ne. Tek je tlačanski. Zoprn, zatežen, nesmiseln – raje se mu ognem.
    Če se hočeš zabavati in mimogrede preteči par kilometrov, greš igrat fuzbal. Lahko pa še malo počakaš, da bodo sledilne aplikacije s pripadujočimi zapestnicami vsemu skupaj dodale točkovanje in lestvice, kjer boš uspehe primerjal s svetom. In itak failal, ker imajo tudi na Jamajki net. Igrice, pač. Pa vseeno – tedaj bo to postalo zabava.

  • Odgovori Matej Zalar 5. 6. 2015 at 8:49

    Hehe, po svoje imaš prav, vsak vzdržljivostni šport je tlačanski, predvsem zpa zoprn, če si zanič. Tlačansko je potem tudi kolesarjenje al pohodništvo. Kadar nisi v formi (in noben rekreativni nogometaš ni), so vzdržljivostni športi res eno samo matranje. To vem. Ko se odpre in začne letet, je pa en sam užitek. Med tekom in pohajkovanjem sicer ni tako (ker nimaš sedeža, hehe), na biciklu se pa v udobnem, regeneracijskem tempu jaz ne počutim nič manj udobno kot na kavču.

    Absolutno nesmiselno se mi je pa zdelo igrat nogomet.

  • Odgovori afna 5. 6. 2015 at 15:03

    In za primerjavo daš nogomet;))). Res, dokler ni forme je vse težko, potem postane tek, kolo še najraje hoja v hrib en sam velik užitek. Je res kar opažaš. Sam se večinoma gibljem v kolesarski družbi in skoraj noben se ne zna več samo zapeljat v neznano, brez gps naprave in pulsmetra, temveč mora biti tura vnaprej določena, s točno določenim tempom, povprečno hitrostjo in vloženo močjo. Kje je še tu užitek? Bemti, pogoče sem prestar, da bi dojel…

  • Odgovori Matej Zalar 6. 6. 2015 at 21:35

    No ja, turo tudi jaz vnaprej določim, ostalo je pa potem navdih. Mislim, da me – razen za potrebe kakšnega testa – ne boš videl s powermetrom vozit.

  • Odgovori Seamus 7. 6. 2015 at 0:26

    Čisto za firbec – kako pa tak power meter zgleda. Pri elktriki je to nedvoumno – ven teče tok pri takšni napetosti, zmnožiš in imaš W. Kako pa to izmeriš na kolesu?

  • Odgovori Matej Zalar 7. 6. 2015 at 11:17

    Hehe: Google it!

  • Odgovori Seamus 7. 6. 2015 at 21:05

    😆 Pozna ura je naredila svoje 😉

  • Komentiraj