Tekac.si: Vstopite nazaj v območje ugodja

Spraševanje o nečem tako preprostem kot je območje ugodja, je logična posledica prekomerne komoditete, da ne rečem razvajenosti. Brbljanje o izstopanju iz območja ugodja je postalo trend in celo minimalizem je prej poza kot način življenja. Zame, ki sem še stare šole športnik, je območje ugodja poležavanje. Kristalno jasno pa je, da si pravi dedec območje ugodja privošči samo izjemoma.

Uvodnik tekoče izdaje revije Tekac.si sem torej posvetil razmišljanju o tekaškem območju ugodja, naj mi gre ta besedna zveza še tako na živce. Revijo lahko kupite pri prodajalci časopisov po vsej Sloveniji, naročite jo tukaj, veseli pa bomo tudi lajka na Facebooku.

Vstopite nazaj v območje ugodja

Pred kratkim se je Irena spraševala o tekaškem dojemanju območja ugodja. Sprašuje se, ali za tekače, ki v teku uživajo, izstop iz območja ugodja pomeni, da poležavajo. Odgovor na to vprašanje se zdi preprost: vedno lahko tečemo še malo hitreje ali v še bolj strm klanec in dosežemo srčni utrip, ob katerem se začnemo počutiti sila nelagodno. Samo z izstopom iz območja ugodja tudi v resnici napredujemo, kar seveda ne velja samo za tek, ampak za vsa področja, začenši s šolo, študijem in službo. Zadrževanje v območju ugodja pomeni stagnacijo.

Pa vendar razlaga ni tako preprosta. Širše gledano je namreč preseganje samega sebe prav tako del ugodja. Preteči več in hitreje je užitek, ki se prepogosto spremeni v obsesijo, posledice pa so poškodbe in pretreniranost. Zakaj? Ker se tekači ne zavedajo pomena počitka kot sestavnega dela vadbe? To je vendar nemogoče, saj skoraj ni članka o teku, v katerem ne bi še posebej poudarjali, da je počitek nujen za kakovosten trening in preventivo pred poškodbami. Verjetno se, vsaj podzavestno, pretrenirani tekači prav dobro zavedajo, da delajo napako, a kaj, ko se med počitkom očitno počutijo nelagodno. Težko si drugače razložim, da na silo tečejo tudi takrat, ko telo napor zavrača, bodisi zaradi preutrujenosti bodisi zaradi poškodbe.

Zato bo že držalo, da moramo iz območja ugodja izstopiti – tako ali drugače. V vsakem primeru je to težko in prav to šampione loči od povprečnežev. Naučiti se moramo tudi počivati, česar se je v tokratnem intervjuju dotaknil Jan Petrač, eden slovenskih najperspektivnejših atletov. Na dvomesečnih pripravah v Keniji seveda ni zanemaril načel postopnosti in počitka, zato se je s treninga na visoki nadmorski višini vrnil v dobrem stanju. Čeprav je živel v udobnem kampu za atlete, je moral vsak dan stopati iz območja ugodja. Najprej tako, da se je osem dni le postopoma, brez težjih treningov, privajal na tamkajšnje razmere in potem tako, da je na prašni cesti, s peskom v ustih in očeh držal nenormalen tempo tekaških skupin s šampioni svetovnega kova. Videl je, da se fantje, ki bi si lahko privoščili marsikaj, redno vračajo v Kenijo. Še več! Živijo špartansko življenje, ki je daleč od tistega, kar imamo pri nas za vsaj minimalno udobje. Toda – ob zmagovalni miselnosti – obvladajo še nekaj. To je počitek. Brez posebnih tehnik, brez masaže, brez elektrostimulatorjev in brez regeneracije v ledeno hladni vodi se uspejo spočiti bolj kot marsikateri evropski tekač. Zakaj? Kako? Ker živijo skromno in ne izgubljajo časa z nepomembnimi rečmi, kot so socialna omrežja ali nakupovanje nepotrebnih dobrin. Ker še niso pozabili, kako se sprostiti.

Rekreativni športniki seveda nimamo možnosti, da bi dobršen del dneva počivali. Vendar pa lahko veliko naredimo s tem, da omejimo čas, k ga porabimo za nepomembnosti. Spet se moramo naučiti, kako počivati. Kako vstopiti v svet ugodja. Zato, da bomo iz njega izstopili takrat, ko bo pravi čas.

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

Komentiraj