Težka mehanizacija v živem tehniškem muzeju

Od nekdaj sem si želel stanovati v kakem z zunanje strani zanikrnem, v notranjosti pa obnovljenem industrijskem objektu z ogromnimi prostori, visokimi stropi, golimi zidovi in ogromnimi okni, kjer bi za okras služila težka mehanizacija. Želja se mi bo vsaj približno uresničila. Prostori res niso ogromni, stropi niso visoki, zidovi niso goli, okna, z izjemo enega, so običajne velikosti … je pa vsaj zunanjost tako zanikrna, da odvrne od dela tudi vlomilce. In brez dvoma imamo najbolj kul in od osnovne enote najbolj oddaljeno kotlovnico v Ljubljani. Kajti reče se ji dejansko kotlovnica. In morda težka mehanizacija res ne stoji sredi dnevne sobe, je pa na poti do kotlovnice. »Tale je še od Dolfija,« je rekel mojster. »Letnik 1932.« Schmitz.

85 let stara težka mehanizacija in dvajset let stari koledarji

Skozi delavnico se vstopi na bizarno dolg hodnik in mimo predavalnic, nato se spusti v klet. Hodimo po pravem labirintu. Stene so založene s staro kramo in praznimi škatlami, v kot je naslonjen bicikel s praznim zadnjim plaščem. Na stenah opazujemo posterje z motivi avtomobilov iz osemdesetih let. Seveda tudi petnajst ali dvajset let stare koledarje. »Tale punca je danes že malo bolj zgubana, kajne,« se šali sosed. Jaz upam, da je tudi bolj obrita. Malo naprej preseneti kar obširna poplava. »Spet zamaka.« To je realnost slovenskih raziskovalnih ustanov. 85 let stare valjarnice, dvajset let stari koledarji z nagimi babami in poplavljeni hodniki. Živi muzej.

In potem ta naša kotlovnica . Zaradi zapletene poti težko ocenim kako daleč je, a po mojem kakšnih sto metrov zračne črte od stanovanjskega dela. V odličnem stanju. Sem ter tja je treba za vsak slučaj preveriti pritisk v sistemu. Če pade pod dva bara, se dotoči vodo. Spomladi se v dogovoru s sosedi izklopi črpalko in zapre ventile. In pred zimo obratno. Kot v dobrih starih časih. Kdo še potrebuje upravnika?

Prejšnja objava Naslednja objava

2 komentarja

  • Odgovori Anonimno 18. 12. 2017 at 16:25

    Sem imel pred nedolgo tega podobno srečanje z zbledelim koledarjem v zapuščeni delavnici, na katerem je bila slikana gospodična mojih let (v času odvzema fotografije). S to razliko, da mi prvih par sekund ni potegnilo kaj “ne valja”. Ko sem opazil da nima obrite, sem v nalednjem trenutku prišel do velikega življenskega razodetja. Še nikdar nisem videl v živo neobrite. Depilirane, z umetniškimi vzorci dekorirane, lasersko korigirane in bodeče z vraslimi dlakami JA, neobrite pač še NE. Takšne, kot so jih so gledali samci naše vrste zadnjih nekaj tisoč let, so sedaj očitno že nekakšna visoka perverzija.

    Na željo svoje družice sem si že pred časom pustil rasti brado, ker ji menda tako estetsko bolj ugajam. In ker to v današnjem času odraža neko moškost ali karkoli pač že. To mi je dalo nekaj več poguma za moj predlog njej: “Ti, kaj pa če si je recimo čez zimo nebi brila? Tko, za foro.” Samemu predlogu ni nasprotovala, in po enem mesecu se je že dokaj videlo kam zadeve peljejo. Nakar enkrat zvečer pridem v posteljo in šok! Obrita na nulo. “Sem morala k ginekologu”, mi pravi. Ja in? Kaj a so sramne dlake sedaj tako kontroverzne, da jih tudi medicinsko osebje ne sme videti?

    Sedaj imava hladno vojno. Če si jo obrije ona, si jaz obrijem brado. 😀

    Torej, zakaj so moške brade naenkrat seksi, neobrite vagine pa najbolj odvratna stvar tega sveta?

  • Odgovori Matej Zalar 18. 12. 2017 at 20:12

    Izvrsten komentar! Že pred leti sme se pogovarjal z možakarjem, ki je prisegal na gladko kožo po celem ženskem telesu – dokler ni začel kopati svoje infantilne hčerke.

  • Komentiraj