Težka mehanizacija v živem tehniškem muzeju

Od nekdaj sem si želel stanovati v kakem z zunanje strani zanikrnem, v notranjosti pa obnovljenem industrijskem objektu z ogromnimi prostori, visokimi stropi, golimi zidovi in ogromnimi okni, kjer bi za okras služila težka mehanizacija. Želja se mi bo vsaj približno uresničila. Prostori res niso ogromni, stropi niso visoki, zidovi niso goli, okna, z izjemo enega, so običajne velikosti … je pa vsaj zunanjost tako zanikrna, da odvrne od dela tudi vlomilce. In brez dvoma imamo najbolj kul in od osnovne enote najbolj oddaljeno kotlovnico v Ljubljani. Kajti reče se ji dejansko kotlovnica. In morda težka mehanizacija res ne stoji sredi dnevne sobe, je pa na poti do kotlovnice. »Tale je še od Dolfija,« je rekel mojster. »Letnik 1932.« Schmitz.

85 let stara težka mehanizacija in dvajset let stari koledarji

Skozi delavnico se vstopi na bizarno dolg hodnik in mimo predavalnic, nato se spusti v klet. Hodimo po pravem labirintu. Stene so založene s staro kramo in praznimi škatlami, v kot je naslonjen bicikel s praznim zadnjim plaščem. Na stenah opazujemo posterje z motivi avtomobilov iz osemdesetih let. Seveda tudi petnajst ali dvajset let stare koledarje. »Tale punca je danes že malo bolj zgubana, kajne,« se šali sosed. Jaz upam, da je tudi bolj obrita. Malo naprej preseneti kar obširna poplava. »Spet zamaka.« To je realnost slovenskih raziskovalnih ustanov. 85 let stare valjarnice, dvajset let stari koledarji z nagimi babami in poplavljeni hodniki. Živi muzej.

In potem ta naša kotlovnica . Zaradi zapletene poti težko ocenim kako daleč je, a po mojem kakšnih sto metrov zračne črte od stanovanjskega dela. V odličnem stanju. Sem ter tja je treba za vsak slučaj preveriti pritisk v sistemu. Če pade pod dva bara, se dotoči vodo. Spomladi se v dogovoru s sosedi izklopi črpalko in zapre ventile. In pred zimo obratno. Kot v dobrih starih časih. Kdo še potrebuje upravnika?

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

Komentiraj