Tre Cime

Po dveh gorskih etapah amaterskega Gira bi bilo v nedeljo najpametneje dve uri lagodno kolesariti po ravnem terenu, ampak tega v Dolomitih ni. Ni ravnega terena in ni možnosti, da bi lahko kolesaril lagodno. Mogoče, če bi vozil s kompaktno gonilko in tisto hecno kaseto z 32-zobim zobnikom. »Če bi se rodil v Corvari ali Cortini, bi bil gotovo svetovni prvak,« sem razmišljal, ko sem že tretjič v treh dneh grizel na Passo Valparola. Doktor Amateršek je bil pametnejši in je tokrat odigral vlogo športnega direktorja in priložnostnega snemalca. Posnetkov še nisem dobil.

Sredi vzpona sem prehitel zagrizeno bitje, za katerega se je izkazalo, da je ženskega spola in da je za motivacijo očitno potrebovalo referenčno točko. To sem postal jaz. Bolj ko sem se silil, počasneje sem se oddaljeval in odpor dokončno strl šele, ko me je dohitel Profesor in me nahrulil kot se spodobi za športnega direktorja. Noge so bile močne, a brez pravega dinamita. Da bi ga imel, bi se moral posluževati podobnih kur kot Riccardo Ricco, zmagovalec etape na cilju, ki je bil še daleč pred menoj.

Očitno sem že na točki razvoja, ko se na vrhu ne ustavim niti zato, da bi si oblekel vetrovko, tako da sem se ustavil šele na Passu di Falzarego (2105 m), pa še to samo zato, ker mi je Doktor pojasnil, da bo v Cortini vendarle štartal. In ker sem bil pripravljen ubijati za kokakolo.

Po spustu v Cortino d’Ampezzo sva se torej skupaj odpeljala čez Passo Tre Croci, ki je v primerjavi z vsem, kar smo pregrizli v zadnjih dneh, simpatično preprost grižljaj.

Doktor je prejšnji dan po težkem boju sicer izgubil roza majico, a je ubranil vodstvo po točkah. Parada šampiona proti Misurini:

Mimo jezera je še mogoče paradirati, potem pa se začne vzpon na Tre Cime di Lavaredo (2320 m), ki je tako strm, da niso lepo videti niti šampioni. Mimogrede: v tem stavku se skriva tudi moj odgovor na vprašanje ali mislim, da je bil gorski prolog na Criterium du Dauphine spektakel ali flop. Bil je flop. Na 19-odstotnem naklonu niso videti lepo niti specialisti za vzpone in če so oblečeni v tiste obupne skinsuite, ki bi jih osebno prepovedal tudi šprinterjem, je vse skupaj videti kot bizarna antireklama za kolesarjenje kot uživaški šport.

Nagravžen je že 500-metrski odsek vzpona na Lago Antorno, a ta je vsaj kratek.

Po krajšem spustu pa se za mitnico cesta postavi pokonci in podatek o povprečni naklonini (7,5 %) ni bil še nikoli tako varljiv. Največji naklon doseže 18 odstotkov, a ti odseki so po mojem občutku jako pogosti in jako dolgi. Na trenutke sem si principom navkljub vseeno zaželel tisto 32-zobo kaseto, razmišljal sem celo, da bi si delo olajšal s tem, da bi sem ter tja ustavil z izgovorom, da fotografiram, a sem se bal, da ne bi mogel več startati.

Gorski cilj sva organizirala na koncu ceste, na parkirišču, malo nad kočo Auronzo (2.320 m).

Višek elegance, ki jo premorem po takem vzponu.

Ker je scati proti vetru še huje kot goniti proti vetru, sem se moral na pisoarju z najboljšim razgledom obrniti nekoliko vstran.

Bicikel.com pod tremi vrhovi.

Kako strmo je v resnici, človek na teh klancih ugotovi šele na spustu. Rekreativci, ki sem jih srečeval med vzponom, so po mojem pobrali ves profil zavornih oblog.

Taki cesti bi se težko reklo nizka gradnja.

Razmišljal sem, da bi si ristretto privoščila v Misurini, a so se oblaki na vzhodu tako natlačili, da sva v strahu pred ploho kavo raje prestavila v Cortino. Navsezadnje ne gre pozabiti, da je Misurina skoraj 1800 metrov nad morjem.

Vračala sva se po isti poti, čez Tre Croci, a z druge strani vzpon ni dosti hujši kot recimo na Ligojno.

V Cortini so aparature pokazale, da sem prevozil šele 83 kilometrov, kar se mi je spričo izvrstnega počutja zdelo smešno malo. A ob kavi na glavnem trgu sem ugotovil, da bi bilo kakšnih trideset kilometrov solo vožnje nič drugega kot kolesarsko posilstvo lastnega uma in fizisa. Navsezadnje sem premagal kakšnih 2600 metrov višinske razlike, kar doma naredim le redko, tako da sva tridnevno avanturo zaključila skupaj.

V ponedeljek sem izbral barjansko traso brez enega samega klanca, še avtocestnega nadvoza ne.

Trasa: Badia–La Villa–Passo Valparolla–Cortina–Passo Tre Croci–Misurina–Tre Cime di Lavaredo–Misurina–Passo Tre Croci–Cortina

2016_05_22_Dolomiti

Prejšnja objava Naslednja objava

7 komentarjev

  • Odgovori Simon 7. 6. 2016 at 20:02

    A niso Tri Cine po Slovensko? Kao… Ker ko pa to spakedranko slišim me pa tok popade kot če slišim kak Klagenfurt al pa Nasfeld. 😉

    Drugače se da pa na Tre Cime priti tudi peš iz Južno Tirolske stran iz Sextena oz. od Hotela Dolomitenhof. Dobre tri ure pa si tam.

    Lepi so Dolomiti, ni kaj. Sam kaj ko so tam Italijani! 😉 Sicer bolj kot turisti (moram reči, da se v hribih sicer kar znajo obnašati), drugače pa tam živijo Ladinci, ki ravno tako kot naši zamejski Slovenci trpijo pod italijanskim škornjem!

  • Odgovori Gregor 8. 6. 2016 at 16:59

    Ja, enkrat bo res treba popokat bicikl v avto in se zapeljet v tiste konce…
    Super opisi, s slikami pa nam itak sam lušte delaš. Za povrhu pa smo kolesarji še ena taka čudna sorta, da bolj ko nekdo opisuje klance in njihovo strmino in težavnost bolj nas privlačijo. Se pravi težji je klanec bolj te mika.

  • Odgovori Matej Zalar 8. 6. 2016 at 18:19

    @Simon: Tri Cine? Neverjetno. Tre Cime imajo nek pomen, za Tri Cine se pa bojim, da ga ni.

    @Gregor: Saj to je point športa, ane?

  • Odgovori Francl 8. 6. 2016 at 19:39

    Po slovensko naj bi bile res Tri Cine. Predpostavljam, da to izhaja iz nemškega imena Drei Zinnen. Tudi meni lepše zveni Tre Cime ali vsaj Tri Cime.
    Sicer sem bil že večkrat tam in se kar ne naveličam 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 8. 6. 2016 at 23:10

    No, jaz sem si na zadnjem puklu, od koče proti parkirišču, kjer se cesta postavi dobesedno pokonci, tako da sem skoraj dol stopil, rekel, da me tja ne bo več. Še enkrat ne bi šel isti dan gor niti, če bi mi za tistih 20 minut plačal 100 evrov. No, zdaj bi šel pa spet 🙂

  • Odgovori Rok 13. 6. 2016 at 11:00

    He, he… čestitam za vzpon! Tre Cime so res ubijalske, tudi z gorcem… Meni niti približno ni uspelo brez (foto) postankov, res pa je da nisem bil kaj posebej natreniran takrat.
    In dol… trije postanki za hlajenje bremz… res pa dober sladoled na Misurini krepko izboljša celoten spomin.

    P.S. Si opazil da v tistih koncih delno lahko prideš skozi tudi s (skoraj) slovenščino? Imajo tudi hiše ali “hiže” (če se prav spomnim) pa še kaj podobnega se najde.

  • Odgovori Matej Zalar 14. 6. 2016 at 10:46

    Preveč bremzaš 🙂

    Slovensko res nisem govoril, me pa preseneča, s kakšno lahkoto se vse dogovorim z Italijankami in kako težje je z Italijani. Kot da bi bile naučene tega simpatičnega smehljanja … kar je, mimogrede, v popolnem nasprotju z ljubljansko oholostjo.

  • Komentiraj