Trgovanje z Masaji

Med potjo po Keniji se morate zavedat, da veljajo pri trgovanju z domačini povsem drugačni zakoni ekonomije kot pri nas. Tam zakon povpraševanja in ponudbe pade na celi črti. Namreč: ponudba neuporabne krame, pogosto brez estetske vrednosti, je skoraj neskončna, povpraševanje pa praktično nično, sploh potem, ko turisti komaj še zapirajo z lesenimi sloni nabasane potovalke. Ampak ekonomija vseeno deluje, seveda po totalni ekonomski nelogiki. Razlagam si jo lahko le tako, da se črnec zahodnjaku smili, zato popušča in skuša svoje nelagodje zmanjšat tako, da preveč kupuje in predvsem preveč plačuje.

Nabiralci prahu

Še posebej sposobni trgovci so Masaji, ki so sicer bolj ali manj nabiralci in pastirji. Naivno bi bilo misliti, da so ostali tradicionalisti zgolj iz prepričanja. To so preprosto zato, ker si vsi želijo mobilni telefon, vozniški izpit in seveda čim več denarja, skratka, zahodne civilizacije. Točnih razlogov, da so ostali na ravni pastirjev, ne poznam, a bo že držalo, da jih okoliška ljudstva ne cenijo kaj prida. Me je pa presenetilo spoznanje, da v Keniji vsi prodajajo bolj ali manj podobno robo. Masaji v Masai Mari izdelujejo enake ogrlice z enako poslikavo kot Masaji v Amboseliju, ti pa enake kot pripadniki drugih plemen bolj na severu, pri jezeru Naivasha. Občutek imam, da gre za lokalno obliko globalizacije, seveda v slabšem pomenu tega procesa.

Kar se tiče trgovanja z Masaji … Razumel jih ne bom nikdar.

Maasai village

Začne se tako, da za dvajset dolarjev vstopnine v vasi zaplešejo, zapojejo in precej pristno predstavijo svoje življenje. Na ta način zaslužijo 100 dolarjev na manjšo skupino, kot je bila naša. Obisk pa je praktično množičen, saj smo si tri skupine sledile druga za drugo. Ko je uradnega dela konec, se večina družine raztepe po vasi, šef pa začne razlagat, da bi se spodobilo kupit kakšno malenkost, ker jim bo to ogromno pomenilo, poleg tega bomo rešili masajski izobraževalni problem.

Za začetek so nas vse štiri, mama je takrat ostala na varnem, med seboj ločili. Vsak od nas je dobil svojega vodnika, z mano je šel slok bojevnik, star približno dvajset let. Trgovina, dejansko so ji rekli shop, je bila ograjena s prepleteno ograjo in je merila kakšnih trideset metrov v dolžino in deset v širino, po notranjem obodu pa je bila na preprogah razporejena roba. Pred preprogami so čepele ženske. Moj spremljevalec je ves čas ponavljal: “Do you like what you see? You like that? Look, very nice for your mama!” Ker je po tleh čepelo najmanj petnajst babnic, vse pa so prodajale isto, sem vzel kakšno malenkost pri vsaki tretji ali četrti. “Look, this is nice, look!” Slednjič sva prišla do zadnje ženske in ker je postal fant še posebej vsiljiv, sem ga moral že grobo ustavit, da imam dovolj.

On pa praktično v jok! “You don’t like my family’s work! You don’t like my mama!” Na lepem nisva bila več prijatelja, skujal se je in me šel opravljat med prijatelje,  tako, da sem ga videl. Šele kasneje sem pogruntal, za kaj gre! Vsaka stojnica je bila očitno last ene nuklearne družine znotraj razširjene družine. Polomil sem ga, ker nisem kupil  ogrlice, ki jo je napravila njegova roditeljica. Seveda je bil njen nakit identičen vsemu ostalemu. Takrat sem dokončno obupal in mislim, da mi od tistega trenutka dalje ni nihče več uspel prodat ničesar.

Razen ena mama, ko smo se ustavili pri vulkanizerju, pa še njo mi je nekako uspelo nategnit. Vztrajnost brezzobih babur je neverjetna. Medtem ko moški namrgodeno, kot da je cel svet proti njim, obupajo skoraj takoj, so ženske vztrajne, čeprav ne znajo angleško niti besede. Stara je operirala z masajskimi odejami. Dvakrat sem jo že nagnal, a brez uspeha, vrnila se je še tretjič in še vedno zahtevala desetkrat previsoko vsoto, samo, da mi je zdaj poleg dveh odej ponujala še ogrlico in žirafo. Končalo se je tako, da sem ji v zmedi, ko so me napadle še tri druge ženske, plačal, govorim na pamet, 5 evrov (bankovec) in 300 centov v kovancih, kar jo je v sveti preproščini seveda silno osrečilo.1 Da ne boste mislili, da se vsiljivcev z nakupom dobrine znebite! Kje pa. Takoj vam bo ponudil še nekaj, ob tem pa dajal vtis, da je že pozabil, da je pravkar nekaj prodal! Živ obup.

?????????????????

Edino rešitev sem, žal šele zadnja dva dni, našel v tem, da sem začel pogajanja vodit jaz. S fantoma na spodnji sliki sem se zapletel v pogovor, ki se je, kot vedno, začel z vprašanji o mrzli evropski klimi, ki se zdi tem ljudem nekaj neverjetnega. Potem je tisti desni, v rdečem ogrinjalu, prešel k poslu: “Will you buy my Maasai knife?” Šlo je za ogromno reč, s katero ne bi prišel niti do letališča.

Maasai

“No, thank you.” Takrat sem že premogel tisto odločnost, ki jim je pravila, da nisem pripravljen izpljunit niti evra.

“I like your hat, you give me hat, I give you Maasai knife.”

“It’s an expensive hat. You give me a knife and 100 dollars, I give you my expensive European hat.” Da sem se ju drznil nategovat, ju je vrglo na rit, zato sta se hitro pobrala. Podobno se mi je zgodilo še isti dan pri eni od trgovin s stranišči. Fant, ki mi je še pred kratkim neuspešno vsiljeval vse sorte iz njegove trgovine, se je zagledal v moje, že nekoliko pošvedrane, a odlične superge. Da bi jih zamenjal za nekaj. Ko sem mu razložil, da stanejo 150 dolarjev, kar je res, ga je skoraj kap in me je ozmerjal za nateguna. “Oh, so you’re selling me your wooden giraffes for 50 $, but you don’t appreciate my European shoes?” sem ga praktično nasadil od zadaj, kar je bilo dovolj, da se je umiril.

Takšni so pač Afrikanci… takoj, ko zavohajo denar, postanejo še bolj pokvarjeni materialisti od povprečnih Evropejcev. Njihovo življenje je sicer trdo, a s trdim delom nikoli niso služili denarja. Poleg tega mislijo, da belim ljudem denar raste na drevesih. Sem se pa naučil, kako bom z njimi trgoval naslednjič. Dol bom šel z dodatno potovalko, polno poceni sončnih špeglov z bencinskih črpalk in ponarejenih superg Nike. Ko to vidijo, se jim kar oči zasvetijo in potem je po mojem trgovanje pravi užitek! Seveda je to izkoriščanje … kar so kolonialisti pogruntali že zdavnaj.

  1. Načeloma kovancev ne marajo. []
Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

  • Odgovori fetalij 9. 2. 2009 at 8:36

    a ga to nardi za rasista, a? naj kdo reče, da je chef rasist no :mrgreen:

    narežu sm se ko lud 😀

  • Odgovori Polar Bear 9. 2. 2009 at 9:15

    fetalij je rekel, da je chef rasist, no:) …
    drugače pa zanimiv in poučen zapis… Kolikor se poznam, mislim da me Afrika ne bo nikoli videla…

  • Odgovori Robert 9. 2. 2009 at 9:27

    Spominke ima v keniji čez lokalna mafija. Izdelujejo jih po odorčnih vaseh za par šilingov.
    Eno večjih skladišč te robe je v Ukundi. Tam smo nakupovali neke malenkosti. Je tudi ceneje. Od tam pa razvozijo po vaseh, mestih, plažah in vsi prodajajo enake stvari, tako da ”Masajske” izdelke lahko kupiš v vsaki kolibi. Težijo pa ves čas. Jaz sem rabil 10 dni, da so se me navadili in nam dali mir ob sprehodu po Dianiju. Za prave umetnine pa je potrebno zaviti v trgovino k Indijcu ki ima prave stvari ponavadi pod pultom. Drgač je blo pa luštno. Živeli in jedli ter se zabavali tam kot se domačini.

  • Odgovori joshko 9. 2. 2009 at 9:45

    do jaja!
    odlično! smeh

  • Odgovori Vizo 9. 2. 2009 at 9:54

    Stari, razlog več, da me masaji ne bojo vidl. Nisem glih dobr v cenkanju 🙂

  • Odgovori mlekarca 9. 2. 2009 at 9:58

    Tudi Azijci znajo bit vsiljivi trgovci. S takimi napotki kot sem jih prebrala tu, bi si morda spet upala med ene ali druge.
    Izredno simpatično!

  • Odgovori chef 9. 2. 2009 at 10:08

    @fetalij: Zadnjič sem slišal, da je nekdo postal rasist šele potem, ko se je vrnil iz Afrike. Jaz sem samo ugotovil, da je med obema kulturama pač prevelik razkorak. Ko si tam, se jim pač ne smeš pustit in hkrati pazit, da jih ne užališ.

    @Polar Bear: že tvoj nick je v nasprotju z Afriko, hehe. Sicer ni panike, je pa res, da če nisi tip za Afriko, je bolje, da ostaneš doma.

    @Robert: Bi se kar strinjal, je pa res, da sem v eni od teh velikih trgovin gledal tudi delavnico, kjer je nekdo res na roke rezljal.

  • Odgovori Rado 9. 2. 2009 at 10:14

    Je pa najbrž bila Afrika resen preiskus za tvoje živce?

  • Odgovori chef 9. 2. 2009 at 10:20

    @Rado: Sploh ne. V tujih državah se načeloma ne sekiram, ker spoštujem njihovo drugačno kulturo. Dvignilo me je samo, ko so mi zaradi malomarnosti polomili kufer – izposojen. Potem pa za to še hočejo napitnino. Žensko (ja, tam kufre nosijo ženske in je ne prepričaš, da bi sam) sem okaral, ona pa: “No problem, no problem.” Ti ljudje niti ne kapirajo, da naredijo škodo. Ampak tako pač je. Od dogodka dalje sem vztrajal, da bom kovček nosil sam.

  • Odgovori Janez 9. 2. 2009 at 10:49

    @chef: točno tako, najležje je biti ne-rasist v varnem zavetrju domače dnevne sobe na podlagi idealizirane slike.

    Po nekajmesečnem sobivanju s študenti iz Indije sicer nisem postal rasist, priznati pa moram da precej bolje razumem sovraštvo domačinov do tujcev, ki se ne asimilirajo.

  • Odgovori otieno 9. 2. 2009 at 10:59

    bil sem dol dve leti, in da preživiš, moraš bit trde kože, drugače si ga naj….

  • Odgovori teoo 9. 2. 2009 at 11:15

    Izmed vseh celin, me Afrika še najbolj privlači. Zanima me predvsem narava, ljudi bi najraje ignoriral. Če bo vse prav, padel letos obisk Serengetija.

  • Odgovori pet-in-g-seks 9. 2. 2009 at 13:33

    svašta. chef, dobro, da spišeš kaj takega … me takoj mine do potovanja v tiste kraje …

  • Odgovori alcessa 9. 2. 2009 at 13:56

    Chef, mene pa matra dejstvo, da sem ponosna lastnica skoraj identičnih žiraf, kot so na tvoji sliki (moji sta je v paru, dve na enem podstavku in glave ter vratove rahlo ovijata ena okrog druge), pa še nikoli nisem bila v Afriki! Najbrž jih mafija prodaja tudi tukajšnjim prodajalcem eksotične robe…

    Da je lahko biti nerasist v domačem fotelju, pa najbrž drži.

  • Odgovori chef 9. 2. 2009 at 14:16

    @Janez: Isto je z Romi. Ko se valjaš nekje med FDV ali FF in Mirovnim inštitutom, je vse lepo. Ko si sosed, je malo drugače. Ampak zato, ker imajo na Mirovnem inštitutu papirje, ki dokazujejo njihovo znanje s področja družboslovnih znanosti, mora biti ksenofobna raja tiho. Jebat ga.

    @teoo: Žal jih ne boš mogel ignorirat, ker so preveč simpatični.

    @seks: Vseeno priporočam. Končna slika je pozitivna. Če bi radi videli res tečne ljudi, pa priporočam Maroko.

    @alcessa: No ja, unikati ravno niso…

    Pa še enkrat, vsem: črnci, sploh Masaji, so prav simpatični. Jim pa ne bi dal v roko niti dolarja, ker se jim zmeša.

  • Odgovori Kobrowsky 9. 2. 2009 at 15:12

    I déntično ži rafo imam tudisam.
    Kupil semjo pred cca 11-12 léti v Gradcu 🙂

  • Odgovori alcessa 9. 2. 2009 at 16:29

    Chef: sem se spomnila, da Barack Obama v svoji knjigi pravi, da je njegov brat sanjal o tem, da bi kenijske izdelke kot etno robo izvažal v Ameriko. Mu je sestra razložila, da je za nekaj poskusnih izdelkov plačal ceno za turiste, ki je precej višja od tiste za domačine.

    Meni sta žirafici pri srcu, od koder koli že prihajata.

    Sem pa lani namenoma kar nekaj denarja dala Samijem na Švedskem, ker sem prebrala, da od svojih obrti itak ne mrejo živeti in so mi pač pri srcu, zato sem vzela več drobnarij kot ponavadi (spominkov v bistvu ne kupujem). Noro drago ni bilo nič od tega, so pa bile cene evropske. No ja, gre za državo z legendarnimi 60% davki (ne vem, če je to res ali legenda)…

    Ko sem bila še prekmurska mulka, smo z Romi živeli kar v redu. Niso bili nič bolj ali manj nevarni od vseh ostalih – vem, ker ne prihajam ravno iz prekmurske aristokracije (in so me okradli tako Romi kot civili, npr.). Dandanes tega ne smem omeniti, ker se zmeraj najde en Prekmurec, ki me natuli, kakšni prasci da so. Bog ne daj, da bi razlagala, kako sem se zmeraj čudila, zakaj morajo vsi romski otroci na posebno šolo, če pa niso delovali čisto nič neumni. Tudi revni niso bili vsi, nekateri so imeli starše gastarbajterje in več “robe”, kot sem jo sama imela priložnost videti, kaj šele imeti. Skratka, po novem ne razlagam več, kako je bilo.

  • Odgovori pijanec 9. 2. 2009 at 18:52

    Nič ni hujšega, če ti na dopustu cele dneve težijo horde domačinov, ki ti hočejo prodati še lastno mati. Še hujši pa so mi turisti, ki doživijo orgazem, če jih ta tujec nagovori v turistovem domačem jeziku in to potem nekateri turisti štejejo za višek počitniške avanture. O tem kako tisti tujci znajo njihov jezik potem naokoli razlagajo še mesece.

    @Janez: se strinjam. Po mojih izkušnjah so črnci veliko večji rasisti kot bomo belci kadarkoli. Samo problem je, ker o belcih žaljivo govorijo v svojem, nam nerazumljivem, jeziku.

  • Komentiraj