Tunizija: Nad belim jezerom in pod modrim nebom

Kot izkušen kolesar sem obe defektirani zračnici in oba trnov polna plašča preprosto zamenjal, ostali člani ekipe pa so se trnja optimistično lotili s pincetami. Opazoval sem to dogajanje, rekel pa raje nič.

Čeprav me je njhova preciznost navduševala, sem bil prepričan, da bodo nove defekte dobili že po nekaj sto metrih. V vsakem plašču je bilo po moji oceni kakšnih petdeset trnov, od katerih so bili nekateri skoraj nevidni. A posel so očitno opravili dobro, saj do konca dne ni spustila niti ena zračnica.

Še vedno smo se smukali v okolici Touzerja, tokrat tik nad slanim jezerom Šot al Džerid. Kaj točno nas čaka, nismo vedeli, dokler z asfalta nismo zavili v osrčje mini gorovja Džebel Askariya.

Naj spregovorijo slike:

V ozadju se svetlika Šot al Džerid, še pred njim pa naš cilj, ki se ga s te fotografije ne vidi.

Tu smo se vozili gor in dol, ker so tereni res kul. Talno grmičevje je manj kul, nujno se mu je treba izogibati!

Sredi ničesar smo pomalicali in obrnili nazaj.

Potem se sonce spusti in pokrajina spet zažari.

To drži kot pribito. V puščavi res ni zastojev.

To pač misli tisti, ki mečka spredaj.

Na koncu nas je čakal še kratek in sladek vzpon do svetišča Sidi Buhlel.

To je to. Na drugi strani je kanjon, kjer so snemali Vojno zvezd. In Indiano Jonesa.

Tale je imel bolj preproste namene: z oslom je šel po vodo.

Za ta dan je bilo zabave z bicikli konec.

V Douz so se peljali na strehi.

Prejšnja objava Naslednja objava

1 komentar

  • Odgovori Nergač » Sončni zahod nad slanim jezerom 22. 12. 2013 at 18:02

    […] svetišča Sidi Buhlel, kjer smo jezero Šot al Džerid opazovali zviška, smo se v Douz na počitek in temeljito […]

  • Komentiraj