Turbosplav

Taksist je bil siv pametnjakovič z dobro zamaščenimi lasmi. Ne spomnim se, kaj je vozil, a brez dvoma so bila komaj izpravna jajca. Vetrobransko steklo se je v trenutku zarosilo, a možakarja to ni odvrnilo od divjanja po mokri cesti. Za mostom čez Savo, kjer cesta zavije blago desno, nam je odnašalo rit. Najhuje je bilo, da je na volanu visel samo z eno roko in med pogovorom kar naprej gledal najprej Florjana na sovoznikovim sedežu in potem mene, ki sem na zadnji klopi blefiral, da je vse kul. Sploh nisva vedela, kam morava. Zdaj vem, da naju je odložil ob na sotočju z Donavo, kjer je sredi Save precej velik otok.

Nabrežje je polno splavov, a mnogi delujejo umirjeno in so pravo nasprotje tistega, kar v Beogradu iščemo Slovenci, ki bi se ga radi enkrat v letu dobro nažrli ob pristnem srbskem turbofolku, ki ga med našimi ogradicami preziramo. Hrup naju je privedel pred Blaywatch. Oba sva bila še malo skeptična, sploh ko je gorila, pred njim se lahko skrije tudi Bezjak, zatežil, če imava rezervacijo. Ker je nisva imela, so naju gardedame napotile za šank. »Tako mi povej,« sem se zahehetal ob pogledu na čvrste pevkine balone povsem pravilne kroglaste oblike. Popravili so ji tudi ustnice in verjetno še kaj, tako da je bila od daleč res videti privlačna, na blizu pa popolnoma zmahana, čeprav ne toliko, kot Donatella Versace. Pjevačica je pela v duetu z grintavim, prešvicanim mladcem s preveč odpeto srajco. Seveda ne morem reči, da nista bila simpatična. Bend so sestavljali sami odlični, ampak res odlični muskontarji, basist je šopal kot obseden.

Osrednji prostor je bil precej velik, recimo 400 kvadratnih metrov ali več. Na ovalen šank v sredini so se naslanjale lepe prsate punce, mednje pa so se v želji po pijači štulili lepi prsati fantje. Sredi prostora za šank se je bohotila ogromna flaša šampanjca, tako velikih ne dajejo niti zmagovalcem Formule 1. Za šankom, vizavi odra, je rahlo privzdignjen podest, zavarovan z ograjo, ki raji preprečuje stik z višjim slojem. Prva klasa pa poseda na galeriji! Tajkuni, ljudje iz šovbiznisa, verjetno kakšen športnik in razne barabe se kot v cenenih videospotih valjajo med babami, ki so zadele terno, med njimi pa se smukajo nabiti tipi, za katere ne veš, ali so varnostniki ali tajkuni, ljudje iz šovbiznisa, športniki in razne barabe.

Da ne bi bilo preveč dolgčas, sta na eni strani prostora kakšne tri metre visoka stebra z odroma premera dobrega metra. Punce v prekratkih kiklah in previsokih petah se menjajo na četrt ure in migajo bolj ali manj ambiciozno. Ena od njih je bila še posebej divja, ampak se bomo vsi strinjali, da to niso punce za oženit.

Vajena smešno nizkih cen, razmeroma ugodno se južina in pije tudi v Beogradu, naju je precej zmedla cena malega piva za 5 evrov! Tam sva bila z bolj praznimi žepi, tako da sva morala na koncu kar varčevati, sicer bi morala domov peš. Edinkorat na celem dopustu sva šparala. To me je nekoliko frustriralo, sploh, ko sem ugotovil, da flaše šampanjca naroča ena in ista grupa. To vem zato, ker na hladilnik za flašo namontirajo iskrivi tulec, nedvomno le zato, da vsi vidimo, kateri frajer si lahko vsake četrt ure privošči šampanjec za najmanj 150 evrov.

To je drug svet. Prepričan sem, da ne znajo nikjer veseljačiti tako, kot v Srbiji. Mogoče kakšna črnska in ljudožerska plemena, ampak oni to počnejo med raznimi verskimi rituali ali zaradi porok, iniciacij, dežja in podobnega sranja. Srbi pa kar tako, da prođe noč. Bend špila brez prestanka, pavze ni niti med komadi, dve uri in pol! Potem je bilo četrt ure pavze z obupnim housom in spet poltretja ura z muziko brez prestanka.

Mislim, da na splavu ni prav veliko intelektualcev, so pa vsi oblečeni približno tako, kot naši čapci, morda malo bolj okusno, nihče pa ni siten, tako da smo se kar naprej trepljali po ramenih. Z ženskami je drugačna pesem, vse so naduvane, kot da se jim je že uspelo pririniti v galerijo lokala. Skupina Švedov ali Dancev tega ni ugotovila. Ne znam si predstavljati, kaj so si mislili. Jaz sem Balkancev vsaj vajen, za Švede pa je bil pa to kulturni šok brez primere. Fantje so se najprej postavili pod plesni steber1 in buljili puncam naravnost med noge, da so bili že rahlo neokusni. Šele, ko so bili dodobra vinjeni, se je največji veseljak med njimi odločil, da bo poskusil srečo kar pri najbližji lovači.

Zavrnila ga je približno v stotinki sekunde. Ampak možakar je poizkusil še enkrat, spet je odjebal in potem so se, nekoliko razočarani, pobrali. Kako so mislili, da bodo kot petdesetletni slinavi blondinci prišli na račun, mi ni jasno. Prišla je še ena skupina zahodnjakov, ampak tepci so imeli s seboj soproge. Si morete mislit, da so bile sitne kot sto hudičev? Nič čudnega, saj je eden od klenih možakarjev v najboljših letih celo blefiral, da fotografira ženo, v kader pa je lovil dolgonoge Srbkinje oziroma ambient.

Domov sva šla okrog petih, ko so nehali svirati. V kampu smo bili dogovorjeni, da bova vratarja priklicala kot v dobrih starih časih – v brunarico sva metala kamenčke.

  1. Ali kako se temu reče? []
Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

  • Odgovori kruhinmleko 14. 10. 2009 at 8:15

    sam popravek… prbližno tako k naši čapci 😀
    ne čefurji, to morš bit rojen, čapac je pa lahk vsak!!

  • Odgovori Brot 14. 10. 2009 at 16:10

    Tise beograjsker pićoke so resd lepema u glavi nimajopa prou neč druzga ku zrak alpa še tone. tosolepotni okraski za use tiste kjih opisuješ u tem blogu

  • Komentiraj