Učka ji materina

Nisem eden tistih športnih navdušencev, ki ne morejo biti pri miru. Lenarim lahko več dni. Tednov. Cel mesec. In celo več let. Po plodni kolesarski pomladi tako od konca junija okrogle štiri tedne nisem sedel na kolo. Še več, v tem času je bil moj edini podvig krajši planinski izlet, prosti čas pa sem si krajšal z nezdravo hrano, tudi z gnusnimi čokoladnimi in gumijastimi sladkarijami. Potem sem šel s kolesom na morje. Dan prej sem sicer preskusil noge, a edini učinek testa je bilo predčasno soočenje z realnostjo. Vedel sem, da bom trpel kot žival. Nisem pa pomislil, da bi turo izpeljal kako drugače kot z izhodiščem v Pivki, gorskim ciljem na Učki in končnim ciljem v Zeleni laguni.

Prevoz s slovenskimi vlaki ni točen in tudi ni udoben, glede na to pa tudi ni poceni. Že v Ljubljani se je začelo s 25-minutno zamudo, zato je bilo treba veliko potrebo opraviti v najbolj usranem sekretu od Ljubljane do Pivke. Se je pa udobno vozil bicikel, ki je imel zase polovico vagona prvega razreda.

Pivka. Knežak. Ilirska Bistrica. Jelšanam sem se ognil po dolini Reke in čez precej višji kucelj, kot sem predvideval, skočil v Novokračine in na Hrvaško preko istoimenskega mejnega prehoda. Simpatično je, kako nonšalantno obmejni organi kršijo evropsko direktivo o nadzoru vseh potnikov, ki prečkajo mejni prehod Schengenske meje. Dokumentov ne preverjajo niti tam, kjer sploh ni gneče.

Glavni cesti proti Opatiji sem se izognil, deloma zaradi špekulacij, da utegnejo delati gnečo nizozemski prikoličarji, ki varčujejo pri cestnini, in deloma zato, ker mi je všeč razgled na Kastav. Nisem vedel, da je cesta do tja nelepa. Široka. Nerazgibano razgibana. Izpostavljena soncu. Do Ičićev se nisem ustavil.

Ko sem prišel ob morje, sem že porabil večino energijskih zalog. Po dolgi neaktivnosti postane moje telo potratno kot parni stroj in pomaga samo kokakola. Pred menoj pa še sto kilometrov. In Učka. Ampak raje bi šel dvakrat gor kot se valjal na tej plaži. Temu potem celo rečejo butični turizem.

Z Učko se ne gre šaliti. Pametneje bi bilo, če bi šel v Matuljih naravnost, ampak to potem ni to. Iz Ičićev je dobrih 1300 metrov vzpona, samo kakih 200 manj kot iz Bormia na Stelvio. Res ima zrak v Istri precej več kisika, a ima tudi precej več stopinj. Skoraj 23 kilometrov klanca. Toliko, da sem v Veprincu skočil v trgovino po poldrugi liter vode. Sicer bi me pobralo. Med potjo sem računal koliko bo na vrhu hladneje. V teoriji naj bi bilo kakih devet stopinj manj kot ob morju, a sem imel ves čas občutek, da je temperatura proti poldnevu naraščala hitreje, kot je učinkoval temperaturni gradient. Vidite, o takih stvareh razmišljam, ko ima čas, ker se peljem prepočasi. Ta dva nista šla do vrha.

Jaz sem pa šel. Še najbolj sem se čudil množicam pohodnikov, ki so, nekateri tudi s psi, gor rinili kar po cesti. Peš res ne bi šel. Na koncu me je gnala samo še agonija. Učko sem preklel po dolgem in počez, ampak takih razgledov ni niti na Majorki.

Klanec je z istrske strani precej bolj napet, tako da sem dobesedno letel v pekel. Josip II. je bil z vodo skop –v bidone je curljala počasneje kot znoj spod moje čelade.

V spodnjem delu spusta, kjer leti blizu 80 kilometrov na uro, me je veter dobesedno posušil. Učinek fena. Hitreje ko greš, bolj je vroče. Termometer na števcu je pokazal največ 42,9 stopinj Celzija in to je bilo verjetno prav tam, sredi skal. Počez sem moral prečkati še celo Istro. In to po kakšnem terenu! Tam sem bil samo enkrat in še to z avtom. Ni najbolj problematično, da ni niti metra sence niti metra ravnine. Za psiho je najhuje, da tik ob tej cesti vzporedno teče gladka, elegantno speljana avtocesta. To pa je moj najljubši železniški prehod.

Cesta se umakne v dolino šele pri Cerovljah, a ni nič manj ubijajoča vse do Pazina, kjer sem vse kune zapravil za nagnusen sendvič in drugo kokakolo. Od tam sem rinil v Sveti Petar u Šumi, ker sem narobe predvideval, da od tam asfaltirana cesta vodi skozi Kringo v Sveti Lovreč. Tako sem moral naravnost, najprej dol in potem mukoma spet gor v Tinjan. Potem pa v nasprotni veter. Vedno se vračaš proti morju popoldne, ko piha maestral, kot da ni dovolj utrujajoča že duhamorna cesta, kjer bi lahko v ugodnem vetru letelo enkrat hitreje. Pred seboj sem videl samo še pivo in skok v morje, potencialno kar v kratkih hlačah.

Potem sem izvedel, da so v Zeleni laguni vzpostavile kolonijo nekakšne ostudne meduze.

170 kilometrov, 2900 metrov vzpona in 3400 metrov spusta. Naslednji dan sem moral pa še čez Sočergo nazaj v Ljubljano. 350 kilometrov v dveh dneh. Saj zmorem. Ampak prestar sem za to sranje.

Trasa: Pivka–Knežak–Ilirska Bistrica–Jablanica–Novokračine–Lipa–Kastav–Matulji–Opatija–Ičići–Veprinac–Vojak–Poklon–Dolenja vas–Cerovlje–Pazin–Sv. Petar u Šumi–Tinjan–Baderna–Poreč

Prejšnja objava Naslednja objava

12 komentarjev

  • Odgovori Seamus 3. 8. 2017 at 18:27

    Bravo!
    Pred davnimi leti sem en teden skupaj vozil z maestralom (Jadranska magistrala). Vsak dan, tudi v breg je pihalo in vroče je bilo bolj kot letos. Edina možnost za preživetje je bila, da se nisi ustavil.

  • Odgovori Daniela suligoj 3. 8. 2017 at 22:27

    Ponavadi ne komentiram, danes pa se kar ne morem upreti… Bravo. Leta, kile in se kaj drugega mi preprecujejo taksne podvige kot so vasi. Branje o njih pa mi je v neskoncno veselje.

  • Odgovori afna 4. 8. 2017 at 9:45

    Ni kaj, kapo dol. Sam v teh dneh težko majdem motivacijo, za odpeljat eno barjansko v kombinaciji s Smrečjem in Butajnovo.

  • Odgovori Igor 4. 8. 2017 at 10:07

    Vsa čast. Predstavljati si ne morem koliko najsočnejših kletvic je moralo bilo izrečenih 🙂

  • Odgovori Anonimno 4. 8. 2017 at 10:33

    Holy smokes.
    Zakon turca.
    Kok se clovek spremeni (sklepam po sebi). Vcasih sem preskocil tvoje bicikl objave zdaj so mi pa dalec najljubse. Kako se je obnesel Velikan?

  • Odgovori Efemit 4. 8. 2017 at 12:40

    Olala, to je pa tvoja kraljevska etapa!
    Vse čestitke.

  • Odgovori Anonimno 4. 8. 2017 at 14:21

    Aja, pa koliko prometa (avti, kamijoni …) srecas na tej trasah? Ze gledam vozni red vlakov:)))

  • Odgovori Borut 4. 8. 2017 at 16:42

    Ha, podobna situacija prejšnji teden. V celem letu kakšnih petsto kilometrov na biciklu, ampak do Poreča bom pa že zdržal. Do Črnega Kala je kar šlo, klanec in vročina do Sočerge sta načela moralo, dolina reke Mirne in Vižinada pa poskrbela za končno uničenje duha in telesa. Septembra grem spet.

  • Odgovori Rado 6. 8. 2017 at 12:13

    “Lenarim lahko več dni. Tednov. Cel mesec. In celo več let.”

    . . . in potem si hitro prideš not. To poznam. Sem dal skozi v veliko različicah. A vsako leto se doba za “hitro priti not” daljša. Skoraj neopazno. Čez dvajest let boš po mesec dni trajajoči pavzi, rabil dva meseca, da boš kolikor toliko “prišel not”.

  • Odgovori Matej Zalar 6. 8. 2017 at 18:18

    @Daniela Šuligoj: Po mojem ti take podvige preprečuje tudi pamet. Malo zavedno in malo nezavedno 🙂

    @Igor: V bistvu zares niti ena.

    @Anonimno: Promet je bil zmerno gost: do Ilirske Bistrice veliko, potem do Kastva skoraj nič, od tam do Opatije preveč – in kaj je s temi ljudmi, da začnejo takoj, ko pridejo na dopust, voziti 30 km/h?. Potem prometa spet ni bilo skoraj nič: malo več v okolici Pazina in potem od Baderne naprej. Huje je bilo naslednji dan, ko sem šel domov čez Sočergo – takrat sem pa res klel.

    Te pa moram opozoriti, da to res ni kaj prida trasa. OK, če pač moraš priti tja in potem si res raje vzamem par uzr več in grem z biciklom.

    @Borut: NO, to pa res ni pametno 🙂 Jaz sem jih vseeno imel v nogah dobrih 6.000.

    @Rado: Vem, vem … pa še nekaj je treba priznati: večletna pavza me je uničila do te mere, da ne morem priti niti na 60 odstotkov nekdanjih zmogljivosti, kar bi vseeno pričakoval, ko dodam v enačbo leta. Kaj češ. Važno mi je, da na biciklu uživam.

  • Odgovori Tina Malina 6. 8. 2017 at 23:03

    Jelšane, Kastav … Joj kako lepo je to prebrat, moji kraji 🙂

  • Odgovori Anonimno 10. 8. 2017 at 11:56

    Kateri kolesarski števec uporabljaš, Matej?

  • Komentiraj