Ustvarjeni za kolesarje

Lotil sem se kar nekaj športov. Sredi osnovne šole sem se vpisal celo na košarko. Ena ura je bila dovolj za ugotovitev, da nimam pojma in da mi najverjetneje ni pomoči. Sposoben sem bil samo za športe, ki niso zahtevali zahtevne koordinacije, ampak predvsem  vzdržljivost in trmo, zato sem bil precej soliden kolesar.

Lotil sem se kar nekaj športov. Sredi osnovne šole sem se vpisal celo na košarko. Ena ura je bila dovolj za ugotovitev, da nimam pojma in da mi najverjetneje ni pomoči. Sposoben sem bil samo za športe, ki niso zahtevali zahtevne koordinacije, ampak predvsem  vzdržljivost in trmo, zato sem bil precej soliden kolesar.

Vprašanje je, ali sem bil za kolesarja ustvarjen. Najverjetneje ne, sicer bi zdaj od tega športa živel. Kdo pa sploh je ustvarjen za kolesarja (ali kolesarko, seveda)? Slovenci smo letos dobili nekaj odgovorov. Kljub polomu članske ekipe na svetovnem prvenstvu in ne ravno bleščečih nastopih na olimpijskih igrah, je letošnja sezona med najboljšimi v zgodovini slovenskega kolesarstva. Sezone namreč ne moremo soditi samo po dosežkih članov, ki so že dosegli vrh. Sploh pa je popolnoma vseeno, da najboljši Slovenec na članski cestni dirki svetovnega prvenstva še nikoli ni bil tako nizko uvrščen, kot letos. V kolesarstvu je pač vseeno, ali si dvajseti ali enainosemdeseti. Zato se veselim predvsem uspehov tistih, ki so z letošnjimi izjemnimi predstavami uspeli prepričati najboljše ekipe. Še bolj pomembni pa so dosežki  mladih perspektivnih kolesarjev.

Tanja Žakelj je seveda rojena za kolesarko. Da je zmagovalka, je že dokazovala v mlajših kategorijah. Letos je bila na olimpijskih igrah v Londonu med najboljšimi slovenskimi reprezentantkami in reprezentanti. Sama seveda najbolje ve, kaj hoče in nikakor ne želim pametovati, toda zdaj je na točki kariere, ko je skrajni čas, da v nekem trenutku ne sklene kompromisa – ampak napade vrh z najboljšo ekipo in materialom, ki ga pač lahko dobi deseto uvrščena olimpijka!

Za kolesarja je bil rojen tudi Jan Tratnik. Še en brezkompromisen kolesar. V prejšnji sezoni je dirkal v ekipi Pro Team in izkazalo se je, da se včasih ne izide niti najboljšim. Lahko pa že drugo leto postaneš evropski prvak. Jan Tratnik ni čakal, ampak je napadal. Napadal je tam, kjer je bilo najtežje. In oblekel je modro majico z zvezdicami.

Da ne govorim o Mateju Mohoriču! Dve medalji na istem svetovnem prvenstvu? Znanstvena fantastika! Matej Mohorič je zmagal na skoraj enak način kot Philippe Gilbert! Mohorič je vedel, da je med najmočnejšimi, je povedal – očitno pa je bil tudi med najpametnejšimi. To je zmagovita kombinacija, ki pa vseeno zahteva brezkompromisno miselnost. Tisti, ki znajo to miselnost uporabiti v pravem trenutku, pač zmagajo. Ker so za ta kompleksen šport rojeni, ker jih ob vsem znanju in izkušnjah do uspehov vodi tudi instinkt.

Obstajajo pa tudi športniki, ki so za neko disciplino rojeni in morajo samo počakati, da jo izumijo. Tako je moral Miha Halzer počakati, da so izumili disciplino kros eliminator in že prvo leto, ko jo je priznala mednarodna kolesarska zveza, je dosegel največji uspeh v slovenskem gorskem kolesarstvu. Seveda pa Halzer ni samo čakal križem rok, ampak je treniral. Treniral je kros in pridobil vzdržljivost. Treniral je spust in pridobil tehniko. Poguma pa mu ni manjkalo nikoli. Ta je očitno prirojen. Verjetno pomaga tudi življenje v delavskem kraju, kjer ni prostora za blefiranje. Njegov pogum je mejil na norost. Ampak norci včasih zmagujejo in dokazujejo, da je bolje biti nor, kot povprečen. Miha Halzer je kot mladinec na zadnji tekmi slovenskega pokala v krosu raje skočil in zlomil okvir, kot da bi zmagal v skupnem seštevku med mladinci. Na državnem prvenstvu v eliminatorju v Kamniku je raje padel v prvem ovinku, kot da bi kvalifikacijsko vožnjo odpeljal samo na pol.

Včasih se ne izide, včasih pa na bistveno bolj pomembni tekmi prideš do srebrne medalje.

To je pravi material za kolesarja zmagovalca!

Revija Bicikel

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

Komentiraj