V Holandijo pa nazaj

Ena bistvenih prednosti dela za kolesarsko revijo je možnost testiranja različnih koles, tudi takšnih, ki sploh še niso v prodaji in jih večina sploh še ni videla, in včasih tudi na atraktivnih lokacijah. Ampak tokrat je kazalo na precej bolj dolgočasno potovanje. Edina prednost poškodbe pred Specializedovo predstavitvijo novosti je bila, da sem na sever odpotoval samo z ročno prtljago. Pot ni bila kratka, je bila pa plodna: če bi z letalom potoval vsak teden, bi letno prebral kakšnih deset knjig več in verjento bi precej več napisal tudi na blog. In precej več bi zapravil. Še zdaj ne morem preboleti cene Burger Kingovega obroka na züriškem letališču. Kot zaradi res groznega okusa tudi ne švicarskega piva s krasno kmetsko sliko na pločevinki.

Z brutalnim trpinčenjem brbončic sem med čakanjem na prevoz nadaljeval v Düsseldorfu. Srečevališče je bilo pred Starbucksom, zato sem si po petih ali šestih letih drugič v življenju privoščil brozgo, ki v določenih krogih iz neznanega razloga velja za kofetkarsko poslastico. Naročil sem najmanjšo dozo in najprej bentil zaradi cene, potem pa ugotovil, da sem dobil dva decilitra temno rjave in vroče svinjarije. To sta bili edini lastnosti, ki bi lahko spominjali tudi na kavo. V kanto sem vrgel tri četrtine vsebine.

Voznik je na letališče zamudil več kot poldrugo uro, po petnajstih minutah vožnje pa najavil, da mora zaradi cestno prometnih predpisov opraviti polurni postanek. Do dostojnega obroka sem prišel šele okrog sedmih zvečer.

03_IMG_20160801_190427

Prvo nizozemsko jutro iz osmega nadstropja nad avtocesto A12:

Vas je kdaj zanimalo, kako je videti nekaj deset novih Vengev z diski na enem kupu? Deževalo je tako rekoč cel dan, a to me ni motilo, ker sem te zverine samo gledal.

Sem pa prvič v življenju jedel goji jagode.

07_IMG_20160802_140447

Večerjali smo v, kot skopo piše Wikipedia, enem najpomembnejših nizozemskih gradov. Špilal je tale:

08_IMG_20160802_192120

Drugo nizozemsko jutro iz osmega nadstropja nad avtocesto A12:

Drugi dan sem se z električnim kolesom vendarle zapeljal po mestnih ulicah ‘s-Herrenberga. Izlet se je zažel z običajnim nizozemskim drobnim dežjem, pri katerem je prav vseeno, ali nosite dežnik ali ne. Takoj, ko sem se odpeljal v center, pa se je ulilo. Do vhoda v grad sem bil že dovolj moker, da sem ostal vlažen do doma.

10_IMG_20160803_100339

Še sam ne vem, zakaj sem najprej vzel Turbo Vado Comp, če so mi pa ponujali tudi Turbo Vado Expert, ki pomaga do hitrosti 45 km/h. Mesto, kamor skoraj gotovo ne boste šli nikoli, skoraj ne bi moglo biti bolj Nizozemsko. Razen tega, da je tam sedež Specializeda v Evropi, vsako leto prvo nedeljo v decembru pripravljajo petnajstkilometrski ulični tek, kjer so zmagovali tudi Kenenisa Bekele, Heile Gebrselassie in Geoffrey Mutai.

11_IMG_20160803_103752

Od Nizozemske sem se poslovil s kroketi in Amstlom.

12_IMG_20160803_135620

Tudi domov grede ni šlo brez zamude, a tokrat vzrok ni bil promet, ampak skupina ignorantov neke določene in izredno osovražene narodnosti. Res smo imeli obilje časa in res mi gredo letališča na živce, toda čas vseeno dosti raje zabijam na sedežu pri izhodu A40, z električno vtičnico in možnostjo tridesetih minut uporabe brezplačnega interneta, kot na malem avtobusu pred hotelom. Slednjič smo odpeljali brez padalcev. Toda sile zaviranja in pospeševanja sem med dremežem začutil prej, kot sem predvideval. Odprl sem oči. Deja vu. Pod rožnatim obokom, ki ga krasita mavrična trakova, se mi je z leve v faco režal sam Peter Sagan, na drugi strani pa je proti meni strmela Lizzie Armitstead, z desnico prekrivajoč si usta v nejeveri ob zmagi na svetovnem prvenstvu.

Znašli smo se točno na kraju, ki smo ga zapustili pred točno tremi urami. Ni pa ga zapustila deseterica hudičevo glasnih in nadležnih pajacev, ki so se proti avtobusu opotekali, kot da imamo cel dan časa, potem pa so ga brez vsakršnega občutka krivde ali opravičila hitro in temeljito zavzeli do zadnjega sedeža, tako da sem se zaradi lastne strateške napake – sesti bi moral v vrsto s po le enim sedežem –  naslednjo uro dotikal neznanega, močno preznojenega moškega. Nekaj podobnega, samo, da neznanec ni smrdel, se mi je zgodilo tudi na letalu.

Vnaprej nikoli ne morete vedeti, ali vam bo bolj ustrezal sedež na prehodu, ki omogoča stegovanje nog in nadzor nad stevardesami, ali tisti pri oknu, ki omogoča kolikor toliko udoben dremež. Jasno je samo, da je najslabši srednji sedež. Zato vedno pohitim s spletno prijavo na let in z nekaj sreče pridobim celo odgovorno nalogo odpiranja zasilnega izhoda v primeru nesreče in s tem več prostora za noge. Nemogoče pa je vplivati na drugo spremenljivko: soseda.

Tja grede ga niti nisem potreboval, ker je let pokvaril otrok na drugem koncu letala, ki je histerično tulil ves čas, ko ni smel uporabljati telefona. Nazaj grede pa sem naletel na precej bolj zahtevnega patrona. Na precej praznem letalu so bili polno zasedeni samo sedeži pri zasilnem izhodu, kar je takoj opazil možakar s sedežem pri oknu. Še pred vzletom se je preselil v eno izmed praznih vrst. Jaz sem obsedel pri prehodu … fant s srednjega sedeža pa se je usedel … nazaj na srednjega.

To je nekaj podobnega, kot če bi nekdo v vrsti pisoarjev izbral točno tistega zraven tebe. Samo, da se me je ta tip dotikal. Čez čas je sicer vstal, ker si je slekel pulover … in se usedel nazaj. Na srednji sedež. Dotikajoč se me. Kot je veleval sedežni red.

Še sreča, da z Brnika nisem šel z Markunom.

Prejšnja objava Naslednja objava

1 komentar

  • Odgovori Seamus 13. 8. 2016 at 10:26

    Kovinsko sivo nebo je zakon. Vedno je isto, ne glede na letni čas.

  • Komentiraj