V Maribor ob Dravi

Po dveh spremembah sobotnega kolesarskega plana sem se odločil, da bom raje prihranil nekaj časa in se k Lisici v Maribor odpeljal na način, ki se mi zdi daleč najbolj zabaven: z biciklom. Ker imam rad začinjene zabave, se tega nisem lotil po eni izmed treh najlažjih poti, torej čez Trojane, skozi Tuhinjsko dolino ali čez Črnivec, ampak čez Jezerski vrh.

Začelo se je obetavno, z rutiniranim nažiganjem čez Gorenjsko. Za kratek čas sem lahko izkoristil prijateljsko zavetrje. Lepo je videti, da so nekateri kolesarji na kozah celo zgovorni, doslej sem namreč mislil, da pozicija na podaljških tudi zaveže jezik.

Ob Kokri navzgor sem se proti Zgornjem Jezerskem čudil svežini in moči v nogah, a da ne bi bilo prelepo, se je na začetku vzpona na Jezerski vrh ulilo. Bliskalo se je. Grmelo. V tolažbo so mi bili lahko samo diski.

01_IMG_20160507_153353 (2)

Sprijaznil sem se z ugotovitvijo, da me naslednjih 150 kilometrov poti čakajo drugačni užitki kot sem si želel: poplava v šprintaricah, prezebli prsti, trde noge in svinjska očala. Pred Železno Kaplo je dež pojenjal in nekaj kilometrov naprej sem se že lahko veselil suhe kolesarske steze.

Kolesarska pot ob Dravi in njeni priključki je označena točno tako, kot človek pričakuje v deželi, ki se hvali s kolesarskim turizmom. Na drugi strani Alp so takšna pričakovanja večinoma prevelika, če ne celo utopična, ker poti najverjetneje sploh niso označene ali pa so označene slabo, kot jih lahko označi samo nesposoben birokrat, ki od turistov pričakuje, da bodo opravljali tudi njegovo delo.

Na tako dolgi poti, ki traja najmanj sedem ur, žal ni časa za turizem, zato se v Dobrli vasi nisem ustavljal. V Velikovcu je za kratek čas posijalo sonce in tam sem končno prišel ob Dravo.

04_IMG_20160507_153353 (5)

Po kolesarski poti R1 sem se od nje tudi dokaj hitro poslovil. Pot ob Dravi vodi v tem delu Koroške po dobro označenem labirintu razgibanih asfaltiranih poljskih cest visoko nad dolino, tako da reke lep čas sploh ni videti. Ko se je ulilo drugič, manjša skupina Somalijk, ki je prišla naproti čez polje, kar ni mogla verjeti, da v tem nekdo kolesari, očitno za zabavo.

Tretjič se je ulilo v dolini, kjer me je ovinkarjenje skozi križišča dokončno minilo, zato sem nadaljeval kar po glavni cesti, manjšemu ovinku navkljub. V Labotu je bilo najhuje, videlo se ni niti par metrov naprej, tik pred mejnim prehodom pa je ponehalo. Po 140 kilometrih sem bil spet na Viču.

Kako veste, da ste prišli v Slovenijo? Seveda tako, da se čez celo mesto razlega balkanska muzika. Med malico na bencinski črpalki sem izvedel, da je to animacija ob nogometni tekmi. Ko je začela odmevati Bajagova Zvezda, sem pomislil, da morda igrajo s Srbi. Sledilo je še nekaj minut čefurjade, potem pa z nekakšnimi tehno ritmi podložen venček slovenskih. Nevzdržno.

V tamkajšnjih krajih se hvalijo z od ceste ločeno kolesarsko stezo med mejnim prehodom Vič in Dravogradom, ki je sicer čisto prijetna, če bi jo v zadnjem letu – ali dveh – vsaj enkrat pometli. Toliko o prijaznosti do kolesarjev. Na spletni strani www.mura-drava.eu sem prebral tudi, da je slovenski del Kolesarske poti ob Dravi po desnem bregu do Maribora v celoti asfaltiran.

Screenshot 2016-05-10 17.28.04

To se je v kratkem izkazalo za nateg. Ko sem z vso hitrostjo in z devetimi bari v zračnicah priletel na makadam med Bukovjem in Trbonjami, sem do začetka asfalta praktično neprekinjeno preklinjal. V Trbonjah sem vseeno še naprej sledil oznakam, a ko sem čez nekaj sto metrov spet prišel do makadama, sem raje obrnil na levi breg. V slovenskem turizmu se zelo radi izgovarjajo na državo in prav imajo, da država nima pojma kaj početi s kolesarskim turizmom, toda dejstvo je, da o kolesarjenju pojma nimajo niti regionalne in lokalne turistične organizacije. Mimogrede, na avstrijski spletni strani Drauradweg piše, da kolesarjem za pot čez Slovenijo priporočajo gorska kolesa. To sicer ni nujno, povsem solidno se te kraje prejezdi tudi na gravel biku … lahko pa si predstavljate, da človeku po 150 kilometrih ni do presenečenj, ker se nekomu zdi, da sem ter tja malo makadama res ne škodi.

Od Trbonj do Maribora sem torej kolesaril po glavni cesti. Seveda bi se lahko večkrat umaknil na odseke kolesarskih stez, kar sem sem ter tja tudi storil, a mi je bilo potem skoraj vedno žal, še večkrat pa sem ob makadamskih iztekih stez ugotavljal, da sem se odločil pravilno.

V Mariboru so aparature pokazale, da sem prevozil sem 207 kilometrov, kar mi ni vzelo niti sedem ur in pol časa. Od tega sem pedala obračal 6 ur in 40 minut.

naslovna_IMG_20160507_184702

Ker na mariborskem vikendu nimam ničesar drugega kot kozmetiko z vonjem po vijolicah, sem žensko že prej poslal po spodnjice in majico, kolesarske cunje pa so se čez noč oprale in posušile, tako da sem šel lahko v nedeljo snažen domov, tokrat po najkrajši poti, a zaradi prepoznega starta spet z vso hitrostjo in z veliko sreče, da ni deževalo, čeprav sem polovico časa vozil po mokrih cestah. Obrnilo se je točno 140 kilometrov v slabih štirih urah in pol.

Sobotna trasa: Ljubljana–Smlednik–Trboje–Šenčur–Preddvor–Zgornje Jezersko–Jezerski Vrh–Železna Kapla–Dobrla vas–Velikovec–Ruda–Labot–Dravograd–Trbonje–Muta–Maribor

LJ-Jezersko-MB

Nedeljska trasa: Maribor–Fram–Slovenska Bistrica–Slovenske Konjice–Zreče–Vojnik–Celje–Žalec–Vransko–Trojane–Domžale–Trzin–Ljubljana

MB-Trojane-LJ

Prejšnja objava Naslednja objava

12 komentarjev

  • Odgovori J 10. 5. 2016 at 21:02

    Tale dravska varianta je že z avtom doooolga za popizdit. Po glavni cesti med Dravogradom in Mb pa na biciklu samomorilska. Pohvale.

  • Odgovori whyyesno 10. 5. 2016 at 21:53

    Jebenti, to pa je že nekaj kalorij. Če boš tako nadaljeval in si pravi Slovenec, boš drugo leto že o RAAM sanjal.

  • Odgovori AnaLiza 11. 5. 2016 at 1:58

    To zmore samo ljubezen!

  • Odgovori Stane D 11. 5. 2016 at 7:01

    Dobro jutro,

    lepa tura, ampak za moj okus (in moje moči) dosti prehitra. Jaz si vzamem (precej) več časa.

    Konec marca sem šel od Notranjih Goric do Slovenskih Konjic. Sem imel lepo vreme razen čelnega vetra nazaj grede. Bilo je lepo.

    Kolesarski turizem…? Malo nas je takih da bi se šli turiste s kolesom….nihče ne vidi v tem kake posebne priložnosti in zaslužka….avtomobilisti pa nas tako vidijo samo kot neprijetno oviro na cesti. Pravzaprav je to v veselje samo meni. Pomaga do zdravja in vidi se veliko. Čisto drug občutek je če pridem na Plitvice s kolesom kot pa če z avtom. Ali kam drugam.

    Pozdrav Stane.

  • Odgovori Matej Zalar 11. 5. 2016 at 8:50

    @J: Zanimivo je, da na glavni cesti Dravograd-Maribor ni trobil ali nevarno prehiteval niti en voznik.

    @WhyYesNo: Po moji oceni kakšnih 5000 kCal. Sanje o RAAM? Takole je … 250 km je po mojem skrajna še udobna razdalja, ki pa seveda nima nobene zveze s sanjami o ultrakolesarstvu. Eno je prevozit 200 kilometrov, to je hud napor, že za 300 km pa si na sedežu vsaj tri ure dlje. Letos sem bil vabljen na brevet okoli Mont Blanca, dolg 330 km in z mislim, da 8000 metri višinske razlike. Mikalo me je, ampak ko sem pomislil, da bi moral samo zaradi tega parkrat odpeljat 250+ in da bi lahko tam potem cel dan deževalo, me je seveda minilo.

    @AnaLiza: Za začetek je treba pridobiti nekaj kondicije.

    @Stane: V kolesarskem turizmu mnogi vidijo velik potencial, navsezadnje tudi slovenski turizem, seveda pa za to ne naredijo čisto nič. Tam, kjer so pametnejši, za pomoč pri vzpostavljanju ponudbe najemajo tiste, ki o tem nekaj vedo – pri nas tega pač ni. Jaz sem imel sicer priložnost sodelovati pri takšni zgodbi, a sem hitro izračunal, da so mi, ko sem preračunal, ponujali 5 evrov na uro + prevoznino (in ne potnih stroškov). Hvala lepa, to je zame čista žalitev. Res bi lahko delal na pol in zaslužil 10 evrov na uro, ampak to je glede na pozicijo še vedno premalo, lahko pa bi tudi delal nič in zaslužil ogromno, ampak to žal ni moj način. Pustiva zdaj sum, da bi bilo tistih 300 evrov mesečno med sezono edini vložek podjetja, tako da itak ne bi mogel naredit nič pametnega in bi se pač v slogu slovenskih občinskih turističnih uslužbencev izgovarjal, da pač ni denarja. Projekt zdaj seveda stagnira, Zalar pa je lump, ki hoče preveč.

  • Odgovori jazbog 11. 5. 2016 at 12:33

    Lep zapis. 5000 kalorij, pa to so 3 kosila, vsaka cast.

  • Odgovori Roman Černigoj 11. 5. 2016 at 14:54

    Fijuuuu.
    Matej, kake tri tedne nazaj sem te srečal ko si gonil od Podlipe proti Smrečju. Nisem imel časa niti pozdravit – malo bi me bilo pa tudi sram, se mi zdi da si šel ti hitreje gor kot jaz dol 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 11. 5. 2016 at 19:57

    No no, sram je pa res odveč. Nikdar ne zasmehujem počasnih kolesarjev, razen, če so obenem ošabni 🙂

    Klanec je pa tam itak tako položen, da gor ne gre bistveno počasneje kot dol 🙂

  • Odgovori Uroš 17. 5. 2016 at 11:25

    Živjo, mene pa zanima, kako razlagaš nenaklonjenost UCI disk zavoram. Celo na strani Maratona Franja je bilo prejšnji teden še opozorilo, da bodo disk zavore prepovedane (bojda zaradi nesreč v dežju), ti jih pa hvališ ravno v mokrem. In tudi na MTB so disk zavore že dolgo, kjer je svinjarija le večja kot na cesti. Na Franji pa sedaj vidim, da so se premislili, in so disk zavore dovoljene.

  • Odgovori Matej Zalar 17. 5. 2016 at 11:47

    Moje mnenje je, da so disk zavore na cestnih kolesih povsem nepotrebna navlaka, nevarnosti pa ne vidim toliko zaradi možnosti poškodb ob padcih, ampak zaradi občutno krajše zavorne poti, kar omogoča bistveno agresivnejšo vožnjo z zelo močnim zaviranjem. Zdaj si pa predstavljaj celo grupo.
    Jasno je, da se v dežju obnesejo bistveno bolje kot obročne zavore, ampak ob tem marsikdo pozablja na zelo majhno površino stika pnevmatike s podlago, tako da na spolzkem asfaltu dejansko izkoriščaš zelo majhen odstotek zavorne moči, ker sicer kolo takoj zablokira.
    Ravno včeraj sem imel precej neprijetno situacijo na spustu s Katarine, ko mi je nasproti izza ovinka pripeljal avto. Instinktivno sem stisnil zavoro, ampak asfalt je bil očitno precej gladek in kolo je takoj blokiralo.

    Prepovedati diske na Franji bi bilo res noro, ker se maratona udeleži ogromno trekingašev in gorskih kolesarjev z diski. Kar se tiče UCI-jevega dovoljenja in potem takoj spet prepovedi … no, UCI nikdar ni slovela kot zveza, kjer bi razumeli tehnologijo.

  • Odgovori Vinko 23. 5. 2016 at 12:44

    Točno tako. Meni so na vlažni ali mokri cesti že navadne zavore dostikrat premočne, si ne predstavljam kako bi bilo z diski.

  • Odgovori Matej Zalar 23. 5. 2016 at 20:04

    Bolj previdno bi bremzal … in ugotovil, da zavorna pot ni bistveno krajša kot z obročnimi.

  • Komentiraj