Varnost na prvem, bonton na zadnjem mestu

Odkar je Jože Pučnik v nemški lasti, na letališču nisem opazil bistvenih sprememb na bolje, skupaj s kolegi, ki letijo precej več, pa sem ugotovil, da so v zadnjem času poostrili varnostne ukrepe. Nemci so res pedantni, a česa takega kot na Brniku doslej še nisem doživel. Še sreča, da sem v Belgijo tovoril nekaj steklenic piva in sem kovček oddal med navadno prtljago, sicer postopka logistično verjetno sploh ne bi mogel izpeljat.

V vojni s terorističnimi organizacijami je civilizirani svet potegnil kratko, čeprav je zdaj že jasno, da za večino smrti v letalskem prometu niso krivi teroristi, ampak luknje v pravilnikih, ki dopuščajo pilotiranje neuravnovešenim pilotom (Francija) in nad vojnimi žarišči (Ukrajina), seveda zato, ker potniki vozovnice kupujemo izključno po načelu čim nižje cene. Po drugi strani pa je seveda razumljivo, da strogi varnostni ukrepi zmanjšujejo možnosti terorističnih napadov, zato jih pač sprejemam kot nekaj normalnega. Ampak potem po dobrega pol leta vnovič letim z Brnika in ugotovim, da so slovenski varnostni organi spet bolj papeški od papeža.

Varnostnica ali varnostnik, spola nisem mogel določit, me je tokrat, ne vljudno prosil, ampak mrko zahteval, da računalnik tudi odprem, kdor je imel tablični računalnik, pa je moral z njega odstraniti ovitek. Ko Detektor kovin ni piskal, vendar je bilo nekaj narobe z ročno prtljago in sem se moral vrnit na drugo stran. Moteč element je bil fotoaparat in varnostnik je zahteval, da ga izvlečem. Ker se mi to ni zgodilo še nikjer in nikdar, sem vljudno vprašal, ali je to postal standarden postopek. To sem hotel vedeti zato, da naslednjič ne bi povzročil nepotrebnega zastoja. Odgovor je bil odsekan, izgovorjen v tonu, kot da je to vendar logično in da je tako že od nekdaj. No, po novem je tako: vse naprave, večje od telefona, morajo ven. Tako so se v kišti znašli še bliskavica in dodatna objektiva.

Ko sem spet stopil skozi detektor kovin ali karkoli tisti obok že je, je zapiskalo. »Naključna kontrola.« Spet nekaj novega. Razumem, da bi moral sezut čevlje, ampak na Brniku po novem enako velja za superge. Čeprav je naprava pred eno minuto ugotovila, da nisem nevaren, mi je varnostnik v drugo pošteno pretipal obisti, vključno s šarjenjem s prsti za pasom hlač. Mimogrede: že nekaj časa mi ni jasno, zakaj potniki ne smejo sami izbirati ali želijo, da jih pretipa moški ali ženska. Kaj pa če sem gej? Ali če je gej varnostnik?

Ker sem se naključno sezul in razstavil kompletno fotografsko opremo, sem se na letalu počutil varno kot še nikoli dotlej. Toliko bolje sem se počutil zato, ker sem imel opravka z zadrtimi organi, ki so se delali bolj pomembne kot so v resnici. Ja, tudi iz Bruslja grede so mi odprli kovček – sumljiva sta bila mala tlačilka za kolo in mali komplet orodja –, a me je varnostnica pred pregledom vljudno vprašala za dovoljenje. Vljudno vprašala za dovoljenje? Kaj pa naj bi rekel? Ne? Ampak gre enostavno za bonton, ki je v večini delov sveta dobro sprejeta norma, pri nas pa nekaj nepotrebnega, izguba časa. Ne motijo me strogi varnostni pregledi – moti me, da izvajalci lajajo.

Kot Slovenec v angleščini pogosto tudi jaz s težavo izrekam vljudnostne fraze, seveda pa ne mislim, da so izguba časa ali nepotrebna maškarada. Nasprotno: organizacije so uspešnejše, če zaposleni svoje zadolžitve opravljajo z nasmehom in dodajanjem besede gospod na koncu vsakega stavka. Takoj ko sem se vrnil v Slovenijo, pa me je šofer tikal in me arogantno poslal na zadnje sedeže, kot to počnejo tisti, ki mislijo, da so predobri za svojo službo, in ki dajejo med telefonskim pogovorom s šefom strankam vedeti, da imajo res totalno pizdarijo.

In spet sem se počutil kot doma.

Prejšnja objava Naslednja objava

14 komentarjev

  • Odgovori katarina 5. 5. 2015 at 19:11

    kot je enkrat napisal mazzini, ko se vračaš z Adrio moraš nujno vzet kakšne cajtnge….da se pripraviš mentalno na muko, ki te čaka na brniku 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 5. 5. 2015 at 21:10

    Hoho, točno!

  • Odgovori Seamus 5. 5. 2015 at 23:01

    Resnici na ljubo tudi drugje po svetu ni nič drugače.
    V Aziji obvezno sezuvaš čevlje – brez pardona, ni izjem.
    V Nemčiji sem bil s flashem v kovčku za v kabino že na pol terorist (2X).
    Da moraš vzeti vn računalnik je pa stalnica že nekaj let – to je že čisto samoumevno in ko doma pripravljam kovček za ročno prtljago vedno gledam na to, da je laptop na nekje pri vrhu.
    Na začetku leta sem v Afriki videl še nov tip kontrole – najprej te v nulo pregledajo pred vstopom v samo letališče, kar pomeni da se vsi naštimajo pred samim letališčem (noro!), nato se moraš pofočkati na posebnem šaltarju, ker si iz EUja, nato sledi še klasična letališka kontrola.

  • Odgovori Seamus 5. 5. 2015 at 23:05

    Aja, še zaključek – na našem letališču se mi zdi kar OK. Naredim e-check in, pridem makismalno pol ure prej pred vzletom, doma imam shranjen pildek za fotografsko robo (poseben obrazec za carino ko se vračam, ker skoraj vedno me pregledajo, če kaj švercam, verjetno zato ker sem pobrit…), da mi ni treba vedno na novo pisat in to je to.

  • Odgovori Seamus 5. 5. 2015 at 23:10

    @katarina – cajtng nucaš zaradi tega, ker je Adria najslabša letalska družba sploh. Nima pa to veze z letališčem! Namreč Adria je vedno najbolj stran – ponavadi si mislim, da smo že zunaj letališča, ko v daljavi zagledaš Adriino letalo, in vedno je zadnja v vrsti za vzlet. Sem bil na Amsterdamu že 5h v letalu, ker nismo prišli na vrsto za vzlet. Vedno je bilo, samo što nije. Samo to je verjetno vzrok, ker se špara in se plača res minimalno kot se da. Saj v resnici res ni druge izbire, vse ostalo ti vzame več časa (OK, razen tistega Amsterdama…).

  • Odgovori Matej Zalar 5. 5. 2015 at 23:19

    No, meni se je tak pregled zgodil v Evropi prvič. Ja, vedno smo ven vlekli leptope, nismo jih pa odpirali in nismo slačili tablic. In še enkrat: v redu, dajmo se tipat do obisti, ampak zelo rad bi videl, da bi se ob tem pogovarjali kot ljudje. Primerjave z Afriko so pa absurdne. Kot da bi hvalil slovenske ceste, ker sem v Albaniji videl še slabše.

  • Odgovori rannt 6. 5. 2015 at 4:53

    Letos sel drugic v zda. In je se slabse kot prvic, vsekakor pa so se dost vecji bolniki kot po evropi. Vedno vse elektronske naprave ven, skozi full body scanner ter potem vsakega pretipat. Nato dat vseh deset prstnih odtisov ter slikanje face, vmes te pa vsaj dva ali trije vprasajo kdo si, kaj pocnes for living, kam gres, za kolk casa, kje bos ta cas, si sam and so on and so on 🙂

  • Odgovori rannt 6. 5. 2015 at 4:57

    Aja ko cakas na prtljago, okrog hodi policistka s psom ki ovohava vse mogoce 🙂

  • Odgovori Andrej 6. 5. 2015 at 7:10

    Najmanj vljudni so v Indiji, kjer te res prešlatajo do zadnje dlakice. Osebje je zelo arogantno in vsiljivo. Enako velja za Moskovsko letališče Sermetejevo.

    V Nepalu sem bil prešlatan 4x preden sem se vkrcal na letalo. Enkrat tik pred vstopom na letalo. To je veljalo za vse potnike, ki so leteli na tistem letu. Iz videnega smo bili mi edini, ki so meli še zadnji pregled pred stopnicami, ki so vodile v letalo. Skratka 2h smo rabili, da so nas vse prešlatali.

    Let v ZDA zna biti tudi neprijeten sploh, ker jih zanima skoraj vsak detajl tvojega osebnega življenja: si poročen? Kaj delaš? Kje si bil v preteklosti?….

    Brnik ne odstopa v primerjavi z ostalimi EU letališči, so vsi nekje tam tam. Edino carinski pregled, te skoraj vedno čaka za razliko od letališč v okolici.

    Najboljše letališče:Singapur
    Najslabše letališče:Shermetejevo

  • Odgovori Oskar Sever 6. 5. 2015 at 8:58

    Želim ti, da se oglasiš v Tel Avivu. Naši so risani junaki proti njim.

  • Odgovori Matej Zalar 6. 5. 2015 at 9:33

    OK, še enkrat: ne želim se primerjat z ruskimi, ameriškimi in izraelskimi organi. To so norci in tam pač pričakuješ najhujše.

    In še enkrat: doslej (nazadnje sem letel konec novembra, prej pa junija in julija, vedno z istim nahrbtnikom z isto opremo) je bil pregled na Brniku praktično neopazen. Zdaj težijo za vsako figo.

  • Odgovori Gregec 6. 5. 2015 at 19:40

    Glede piskanja na tistem portalu za nakljucni pregled je pa to po mojem ena boljsih fint. Ni namrec pravila, kdaj te bodo pregledali in kdaj ne in se na to (kot terorist) ne mores pripravit sploh. Kar je imnsho osnova za dobro varnost.
    Drugac pa moje izkusnje kokr kje, nekje je treba racunalnik ven, nekje ne, nekje odpirat, nekje ne, Kindle v glavnem pustij pri miru, v Copenhagnu so zahevali, da ga dam posebej ven… bu. Kokr jim pase 🙂 precej pomaga bit prijazen, koneckoncev imajo oni zjeban cel siht, jaz pa samo tistih par minut.

  • Odgovori Matej Zalar 6. 5. 2015 at 20:25

    Takole … bil sem prijazen. Oprostite, prosim, hvala … nazaj so pa lajali. Če tudi tam dobijo minimalca, se seveda ne smemo čuditi.

  • Odgovori Anja p.s. 9. 5. 2015 at 9:33

    Jaz sem bila pa v Zagrebu presenečena, ko sem morala sezuti škornje še preden sem šla skozi detektor, nasprotno pa sem v Frankfurtu šla najprej skozi detektor z istimi škornji in seveda je ta piskal. Nato so me dali na stran, sezuti sem morala škornje, potem me je pa varnostnica pretipala do obisti (pod modrcem – pod kostjo spodaj, za hlačami, po obeh nogah dol in obeh rokah. Je bila pa izredno prijazna in hitro je bilo mimo, tudi za sezuti me je vljudno vprašala, če se lahko sezujem in jih dam v skener, ker gre samo za rutinsko zadevo. Moram pa priznat, da bi jaz tudi raje izbirala varnostnika ali varnostnico, ker varnostnik je bil kjut k sto matr. 😀 Sem se pa tam na strani v družbi starejšega Japonca počutila kot kriminalc, jebemtiš škornje. No, o drami zaradi prevelikega šampona v Zagrebu pa raje ne bi, nikol me ne bo izučilo. 😀

  • Komentiraj