Varnost obrambnega

Ob novicah v slovenskih medijih se pogosto vprašam, ali mi sploh kaj znamo naredit dobro? Od vodenja države dalje. Seveda obstajajo svetle izjeme, na splošno pa se zdi, da so slovenske institucije nesposobne dobro opravljati celo svoje osnovne funkcije, ob napakah trdijo, da so pravzaprav naredili vse, kar je bilo mogoče glede na kadrovske in tehnične resurse, da garajo kljub temu, da imajo nizke plače, skratka, da je čisto vse v redu. Eden od boljših primerov tega fenomena je seveda DURS. Kadarkoli sem imel opravka s to institucijo – in kadarkoli so jo imeli moji kolegi – se nisem mogel načuditi, kako je vendar mogoče, da se zmotijo tako rekoč vsakič. Kako je mogoče, da nek bivši direktor izjavi, da tri četrtine tam zaposlenih sploh nič ne delajo, medtem ko zaposleni tarnajo, da so že zdavnaj presegli limit znosnega garanja. Da ne zmorejo. Hkrati pa še nikomur niti na misel ni prišlo, da bi tam naredil red.

Kot kaže, v Sloveniji pristojne institucije pogrnejo tudi pri tako pomembni zadevi kot je varnost naših politikov. Ne glede na to, kaj si o teh ljudeh mislimo, obstaja pač zakon, po katerem morajo biti določeni najvišji predstavniki države ustrezno varovani, in da morajo biti varovane tudi njihove stanovanjske hiše.

Zadnjič pa slišim, da je nekdo vlomil v hišo ministra za obrambo in potem tudi uspešno pobegnil, tako da ga bržkone sploh nikoli ne bodo dobili. Že kar bizarno je, da niso vlomili profesionalci, ki bi ogrožali ministrovo življenje, ampak za navadne tatiče, ki kradejo zlatnino in televizorje.

Varovanje naj bi zagotavljala policija, a, kot kaže, policist ni stalno prisoten. Zanimivo, ko sem se kot mulc z biciklom podil po Murglah, je pred Kučanovo ali Drnovškovo hišo policist stal ves čas. Očitno se je to zdaj spremenilo ali pa je stopnja varovanja ministra za obrambo nižja. Se pa seveda sprašujem, ali je potemtakem varovanje sploh učinkovito.

Včeraj sem bral, da je direktorica tajne službe ZDA odstopila potem, ko je prišlo do nekaj napak pri varovanje predsednika ZDA. V Sloveniji pa po vlomu v stanovanjsko hišo varovanega ministra očitno ne bo odgovarjal nihče, ker verjetno »je bilo narejeno vse, kar je v moči pristojnih organov« ali kaj podobnega, Vinko Stojnšek s PU Ljubljana pa je celo izjavil, da je  »potrebno poudarit, da varnost varovane osebe ni bila ogrožena«.

Skratka, po stanovanju varovanega politika se sprehajajo neznanci, pri čemer smo lahko veseli, da so samo kradli. Kaj pa, če bodo naslednjič nastavili bombo? Ministrova varnost je bila ogrožena v trenutku, ko je nekdo vstopil v njegovo hišo. Kaj pa, če bi ga nekdo počakal na stranišču? Kaj, če bi mu podstavili bombo?

Seveda lahko razmišljamo tudi drugače. Če njegova varnost tako ali tako ni ogrožena, češ, kdo pa kaj hoče obrambnemu ministru nepomembne države, lahko varovanje kar ukinemo in če minister ne bo vklopil alarma, si je pač sam kriv. Tako pa je njegova hiša sicer varovana, a je varnost dejansko odvisna od alarmne naprave, kakršne imajo v svojih hišah povprečni državljani.

Prejšnja objava Naslednja objava

4 komentarji

  • Odgovori Zlobni 5. 10. 2014 at 18:55

    Seveda je zračni prostor nad nami varen. Upam,da ne pozabijo vključiti opazovalne ter obveščevalne naprave!

  • Odgovori Matej Zalar 5. 10. 2014 at 18:57

    Zračni prostor je seveda varen. Ker ga varujejo tujci. Sami ga verjetno ne bi znali.

  • Odgovori Spam 6. 10. 2014 at 16:25

    Varujejo ministra – ne pa njegovih nepremičnin. Bombo pa je seveda lažje nastaviti v kanalizacijo na cesti, kjer se dnevni pelje.

    Stopnja varovanja ameriškega predsednika je pač drugačna kot varovanje obrambnega ministra tretjerazredne države.

    Kar se zračnega prostora tiče… predno bi lovci v Italiji vzeleteli in dosegli slovenijo… bi letalo… ali že 10 treščilo na parlament oz. bi bilo že zdavnaj v drugi državi.

  • Odgovori Zlobni 6. 10. 2014 at 20:02

    Spam!
    Madžarski lovci so zamenjali Italijanske!

  • Komentiraj