Velika slika s Triglava

Minimalistični kolesarski popotnik Igor Kovše je imel srečo. Precej nepričakovano in po spletu cele vrste naključij se mu je v zakotnem romunskem hotelu razkrila Velika slika. Mnogim se ne bo razkrila nikoli. Večinoma zato, ker niso dovolj zvedavi ali pa se ne potrudijo dovolj. Za domačo pečjo ne bodo dobili odgovorov. Dvomim tudi, da jih bodo dobili v knjižnici, v predavalnici. V bifeju? Morda. A ne v tistem čez cesto. Bolj se bo treba potruditi. »Če hočeš odgovoriti na temeljna vprašanja, se moraš dvigniti s temeljev, moraš se ločiti, oditi, odstraniti, nihilirati,« zapiše Igor Kovše v reportaži o Romuniji in Bolgariji. »Šele iz daljne, čudovite odsotnosti se ti razkrijejo vsi odgovori.«

To ne pomeni, da moramo za razkritje Velike slike premikati meje mogočega ali potovati okoli sveta na nekonvencionalen način ali se odpraviti na Severni tečaj, med severne medvede, v mraz in veter, čez led in sneg. Povsem mogoče ali celo precej verjetno bodo takšni podvigi res ponudili odgovor na vprašanje o življenju, vesolju in sploh vsem. A odgovor je treba zagrabiti, kar je zaradi njegove izmuzljive narave težko, in ga navsezadnje tudi razumeti. Po mojih izkušnjah pač mnogi daleč in veliko potujejo, a le malo vidijo. Spet drugi potujejo malo in nedaleč, a vidijo ogromno.

Štirim srčnim možem ni bilo treba potovati daleč. Vzpeli so se le malo više kot pred njimi pastirji, rudarji in lovci na gorske koze. A le nekaj kilometrov od doma so naredili veliko stvar in slika vsega človeštva se je povečala, obzorja so se razširila. Se jim je razkrila Velika slika? So se 26. avgusta 1778 na vrhu Triglava zavedali, da se bodo s svojim dosežkom zapisali v zgodovinske knjige in da jim bodo čez dvesto let ob Bohinjskem jezeru postavili imeniten spomenik?

Zakaj praznovati 240-letnico, torej obletnico z le eno ničlo v številu? Ker je prav. Ker se spodobi, da se tega dosežka spominjamo vsako leto. Šele s tem, ko so na vrh prvi stopili Slovenci, je postal Triglav pravi simbol slovenstva. S tem, ko so na vrh stopili preprosti možje, rudarja, lovec in padar, je postal simbol vseh, ne le elite. Postal je simbol, za katerega so se kasneje bile športne bitke med slovenskim in nemškim narodom, ne vedno po pravilih ferpleja. Simbol, ki je na koncu ostal slovenski. A ne samo slovenski. Triglav je točka, kamor se stekajo poti z vseh koncev dežele, a tudi z vsega sveta. Točka, kjer se srečujejo planinci različnih narodnosti in kjer razlike med nami sploh niso pomembne. Točka, od koder se svet zdi še večji, a obenem bolj naš. Točka, kjer je slika večja.

uvodnik v reviji NaProstem.si (2/2018)

Naprostem-02-2018

Prejšnja objava Naslednja objava

1 komentar

  • Odgovori seamus 15. 8. 2018 at 23:55

    Zanimivo 042 (240 nazaj) ali po domače 42. Mogoče je pa le odgovor 😉

  • Komentiraj