Visoka kulinarika – generično

»Ljudje se tukaj ves čas menjajo,« je rekla, ko sva čakala na tretji hod.

»Seveda, ko vidijo cene, naročijo samo predjed in čim prej pobegnejo,« sem zagodrnjal, siten, ker sem bil med obedom, ki je za dve osebi stal šestino minimalne slovenske plače, čedalje bolj lačen. V slabo voljo so me spravili že takoj, ko sem odprl jedilni list. Brez težav zaračunajo 40 evrov za degustacijski meni, ki ga zavlečejo v skoraj poltretjo uro dolgo prigrizovanje, nimajo pa za lektorja, ki bi jim popravil besedo jagenček in predlog z.

Do finih restavracij, še posebej tistih s kuharji, ki so postali nekakšni estradniki in se pojavljajo ali vzniknejo v televizijskih šovih ter se režijo z oglasov za poceni piščance, sem v zadnjem letu ali dveh razvil strašanski odpor, tako kot tudi do intervjujev, v katerih ti kuharski mojstri razlagajo, da njihovo delo zahteva človeka za 24 ur pa kako so požrtvovalni pa kako pripravljajo jedi naših babic na moderen način, vrhunec pa sem zabeležil pred časom, ko je eden izmed teh, ki ponujajo predjedi za štirikratnik cene povprečnega delavskega kosila, osladno oponiral voditelju oddaje, da vendar boljše restavracije sploh niso tako drage in si lahko obrok tam privošči praktično vsak. Seveda, če obrok zamenja za položnico za elektriko. Ali pa če pride na teden restavracij in tam sploh ne spije ničesar, sicer cena večerje za dve osebi s 34 evrov zlahka naraste na 80 evrov. Načeloma ni s tem nič narobe, kdor ima denar, naj pač plača.

Jezi pa me, da so postali generični, čemur na lep način rečejo, da sledijo trendom. Pardon, oni oblikujejo trende. Mene s tem seveda blazno dolgočasijo.

Na krožnike so nam tako pred kratkim, ali pa to počnejo še zdaj, vsi servirali malo lepše zapakirano drobovino – ker so jo pripravljale tudi naše babice in ker je postalo moderno, da ničesar ne zavržemo –, najbolj pa je menda šokiral kuhar, ki je na krožniku postregel cel prašičji rilec v kosu, tako da so v presenečenega gosta zijale svinjske nosnice. Seveda ne mislim, da je z drobovino karkoli narobe, nasprotno, rad jo imam, samo na živce mi gredo preklemanski trendi in avtorska kuhinja, pri kateri je videz čedalje bolj očitno najpomembnejša sestavina jedi.

Tokrat sicer res ni bilo drobovine, zato pa sta se ribja tartara in hobotnica – morski tris – valjali na avokadovi kremi, ki je po mojem skromnem mnenju povozila okus ribe, file morske žabe pa je plaval v peni. Skoraj vedno nas posilijo z nekakšno kremo, takšnim ali drugačnim pirejem in peno, ki je res ne prenašam.

Tako so me v bistvu navdušile samo testenine z jastogom, ki bi jih z veseljem pospravil kot glavno, četudi edino jed. Zlahka sem prebavil tudi kraški sladoled s sladico in sorbet, ki so ga postregli pred glavno jedjo, ne bi pa ju ravno opeval kot nekaj posebnega.

Je pa res, da sredi Ljubljanalanda česa posebnega niti nisem pričakoval. Za turiste bo že dobro.

Prejšnja objava Naslednja objava

12 komentarjev

  • Odgovori NZ 27. 6. 2017 at 20:29

    Točno tako. Sama hohštaplerija, ki je večkrat sama sebi namen. Saj je za probat, nič ne rečem, ni pa pri nas kupne moči da take zadeve obstanejo. V tem je razlog da se ti novi bistroji pogosto kaj hitro zaprejo, ljudi, ki bi hodili probavat namreč precej hitro zmanjka. O “cenovni dostopnosti” pa ne bi…

  • Odgovori Mmml 27. 6. 2017 at 21:34

    No tale penica pa izgleda kot… lej, ne bom nadaljeval, ker že sama misel ni okusna. Sicer je pa trend teh “penic, pirejčkov, musov” in podobnih oslarij presegel meje dobre kulinarike. Menda je to izven naših meja že zastarelo.

  • Odgovori Matej Zalar 27. 6. 2017 at 23:09

    @NZ: Ne bi rekel, da ni kupne moči, ker te restavracije kar fajn funkcionirajo. Vedno je pa težavno, ko nekaj postane trendovsko in se potem tja naberejo vseh vrst snobi, razni prehitri zaslužkarji in keš pičke, ki jim je skupno, da so foodiji prav toliko kot moja psica. Saj ne pravim, da je hrana zanič, me je pa začela dolgočasiti, tisto, kar so mi postregli na Starem trgu, pa ni bilo vredno štirideset evrov in pika, sploh zato, ker sem moral potem v bifeju pozobat še nekaj pesti arašidov, da sem sploh prišel k sebi. Seveda pa česa drugega na Starem trgu ne gre pričakovati. Z nobleso me ne bodo nategnili, če imajo meni poln slovničnih napak, jim pa to še dodatno zamerim. Saj niso prekleta menza.

    Pa sploh ne bom o tem, da je med glavno jedjo in sladico ogromno časa minilo zato, ker so se ravno zamenjali natakarji. Lepo vas no prosim. Najprej me s tem futrajo dve uri, potem pa natakar – hop – piči domov, jaz naj se pa še naprej matram s tem?

    @MMML: Pena je pač videti kot močefit – tako je te pene komentiral kolega.

  • Odgovori tony 28. 6. 2017 at 1:40

    Meni se taka hrana gabi. Kuharjem se je v resnici odpeljalo!!
    Briga me, če so vsi korenčki narezani na 5 x 5 mm. Pa tisti pljunki omake…. pa vse prešlatano, ko ves preznojen polaga še ribico na kupček pireja… pa še deteljica in cvet materine dušice.
    Nazadnje še ena žlica penaste omake, jaaaa – ki mene ne spominja na spermo, temveč na en bruh. Ko že ne moreš nič več in se iz tebe cedijo samo sline 🙁 Grauž.

    Bolano! In nisi sit, nisi umirjen – pa 5 x preplačaš!

  • Odgovori NZ 28. 6. 2017 at 10:25

    No v našem koncu (Gorenjska) te stvari z izjemo Bleda običajno kar hitro cepajo. Tudi “produkti” Gostilne so kar hitro odmrli. Je pa kar se mene tiče precej moteči faktor sam koncept slow fooda, ki mi gre na živce, ker 3 ure nekaj probavaš in grickaš, in si na koncu še vedno lačen. En kup predigre, pa nobenega coitusa. Hvala ampak ne hvala, mam rajši malo več vsebine. Se pa strinjam z vami do zanje črke.

  • Odgovori Trilc Vanilc 28. 6. 2017 at 11:32

    Sprašujem se, oz. sprašujem tebe, če ti gredo tovrstni obedi na živce in si od dotične restavracije nisi obetal nič kaj dobrega … zakaj zavraga si sploh šel tja? Pa ne zajebavam, resno vprašam.

    Sama sicer v takšne restavracije ne pomolim nosu, presvsem zato ne, ker se počutim izredno neudobno, kot da je to za “gospoda iz visoke klase” in še kelnarji (bi rekla natakarji pa to niso), me premerijo od glave do peta in mi dajo že s pogledom vedt, da sem na napačnem kraju.

    Izjema je bila (in še vedno je), Hiša Franko. Tam sem se počutila sproščeno in z užitkom jedla stvari, ki so opisane za celo novelo, pa pašejo točno na eno žlico 🙂

  • Odgovori Anonimno 28. 6. 2017 at 21:48

    A ni tako, da poučeni pravijo, da visoka kulinarika ni za lačne, ampak je bistvo v okušanju, uživanju v hrani …?

  • Odgovori Kalbo 29. 6. 2017 at 8:19

    Tistale zadnja fotka mene spominja na pasje kozlanje, takrat ko požre mal preveč zelenjave. Penca je identična in men bi sam želodec obrnil.
    Pol pa osebku, ki po snobovskem pravilu zahaja v take restavracije postrežeš vrhunska BBQ rebra na dili se pa zmrduje in išče v hladilniku jebeno Corono namest Staropramna, ker je Corona pač bolj fensi.

  • Odgovori Blaž 30. 6. 2017 at 17:00

    S temi pireji in penami so res že naporni, uporabljajo jih samo zato, da se z njimi lahko afnajo po krožnikih pa tudi, če sploh ne pašejo k jedem.

  • Odgovori Matej Zalar 30. 6. 2017 at 17:43

    Vidim, da se debata v slovenskem proletarsko-kmetavzarsko-primitivnem slogu razvija v smeri omalovaževanja vsega, kar ni klasična instant kulinarika, ki cilja na župe v jušnikih, prevelike zrezke, ki človeka onesposobijo do konca nedelje in sadne kupe s tistimi kitajskimi dežnički.

    Poglejte, ne govorimo o tem, da je trapasto vse, kar ni čim večji pohan zrezek. Všeč mi je, da se kuhar potrudi z avtorsko jedjo. Všeč mi je, da sem ter tja jed obogati s peno in da naredi pire iz bučk ali pa joto razstavi na šest delov.

    Pravim, da mi gre na živce, ker so prav zaradi tega postali preklemansko dolgočasni, pri čemer se večkrat tudi resno vprašam ali je to sploh vredno toliko denarja in ali je normalno, da za vino zaračunajo 1,5-kratnik cene istega vina pri nekem drugem oštirju, ki sploh ni nič slabši.

    @Trilc Vanilc: Zato, ker je ženskina želja zame ukaz. In ker je tudi mene zanimalo kaj bodo pripravili. Če se počutiš neudobno, je to sicer tvoj problem – jaz se v istih restavracijah verjetno ne počutim neudobno in tudi še nisem dobil občutka, da bi me kdo meril od nog do glave. Je pa res, da skušam dajati s svojo pojavo nemoteč vtis.

    @Anonimno: Poglej, seveda je bistvo v okušanju. Še vedno pa se pričakuje, da boš odšel prijetno sit in temu morata biti prirejena tudi sestava in količina jedi. Pa seveda tajming.

    @Kalbo: Težava, ki jo opisuješ, izvira iz sestave slovenske družbe, kakršna pač je. Potem, ko so po 45. letu izgnali ali pobili tiste, ki so znali biti gospe in gospodje, se zdaj rojevajo nekakšne nove elite, ki pa imajo seveda več denarja in okusa.

  • Odgovori kren 2. 7. 2017 at 20:25

    Meni je nova smer uzivanja v hrani vsec…. definitivno pa dajem prednost kuhinjam, ki se trudijo popeljat lokalno in tradicionalno na “visji nivo”. Ker sta ta dva pojma, povezana preko glavnega kuharja, edina garancija, da se bom najedel odlicne hrane v krasnem vzdusju. Zraven pa mi ponavadi prodajo se kak eksperiment ne-lokalne narave 🙂

  • Odgovori Kalbo 3. 7. 2017 at 10:48

    @chef, elita o kateri jest govorim je bolj kvazi elita, ker je vse na puf. Pit Corono al pa Heiniken je pač fensi in se to pije zato ker je bolj fensi in nikakor ker bi blo osebku bolj všeč.

  • Komentiraj