Vratca (1802 m)

Letošnji dopust sem preživel v maniri počitnikarjev, ki med dopustom najraje ne počnejo sploh nič. Tovrstno preživljanje prostih dni z zabijanjem časa ob morju, jezeru ali reki, po možnosti vsako leto na isti lokaciji, brez želje po spoznavanju ali odkrivanju nečesa novega, se mi zdi sicer grozljivo slaboumno, če ne celo primitivno, zagotovo pa brezperspektivno. Nekaj podobnega, kot če bi avto ali stanovanje vzdrževali tako, da bi ga enkrat letno teden ali dva pustili pri miru. V izgovor vam bodo rekli, da so preveč izžeti za karkoli drugega kot za bodisi poležavanje bodisi bolestno ukvarjanje z rekreacijo na živo in mrtvo.

Je pa res, da sem bral knjige, kar sicer bolj ali manj počnem samo še na letališčih in letalih, tako da čas vendarle ni bil porabljen nekoristno.

In točno enkrat sem se rekreiral. Z Lisico sva se povzpela na Vratca.

Škrbino nad Češko kočo sem si ogledoval že nekaj časa, a gor še nisem šel, bodisi zaradi pomanjkanja časa bodisi zato, ker to po vzponu na Skuto ne bi bilo najbolj pametno. Vremenska napoved tisti dan ni bila najbolj obetavna, imel sem pa tudi nekaj rešpekta pred planinarjenjem, zato je bil ta vzpon kot nalašč. Nazadnje sem dobro hodil, ko smo šli pozimi na Vremščico, odtlej pa noge bolj ali manj samo še vrtim. Morda bi moral to v prihodnje spremeniti – Luka Mezgec mi je povedal , da mu med sezono sem ter tja zelo ustreza sproščeno planinarjenje. Vseeno sva izbrala najdaljšo pot in se gor podala iz Makekove Kočne.

Ko enkrat zapustiš asfaltirano cesto, se prvih par deset metrov steza vzpne brutalno strmo naravnost navzgor, potem pa se na kolovozu unese in v nadaljevanju vodi skozi kar simpatičen gozdič. Po nekaj dneh lenarjenja sva bila oba nekoliko gnila. Mimogrede, Pippa je kljub idealnim vremenskim pogojem ostala na bolniški postelji.

Gor grede nisva srečala žive duše, čeprav nisva vstala ekstremno zgodaj. Večina izbere krajšo pot iz Ravenske Kočne, ki se z leve priključi malo više.

Pri Češki koči se nisva ustavila, ampak sva grizla naprej.

Gor sva šla po spodnji, dol pa po zgornji poti.

Pod vrhom je malo bolj zanimivo, predvsem pa je krušljivo. Škrbina kot se spodobi!

Tudi prostora je precej malo.

Spodnje ravni. Lepo se vidi pot proti Kranjski koči na Ledinah.

Pa cela Košuta.

Na vrhu sem naredil pizdarijo. Kolikor toliko normalen pogovor je tako spet stekel šele v dolini. Še sreča, če bi se ustavila pri Češki koči, bi bila mokra.

Prejšnja objava Naslednja objava

3 komentarji

  • Odgovori Boki 29. 8. 2017 at 1:27

    Kako domace se slisi ta zadnji odstavek :))))

  • Odgovori zapečkar 29. 8. 2017 at 16:25

    Počitnikarji iz 1. odstavka imajo vsaj redno vzdrževane hladilnike.

  • Odgovori Matej Zalar 29. 8. 2017 at 16:34

    Ja, pa ob sobotah perejo golfe in passate.

  • Komentiraj