Vsa čast!

Ta mesec me je nekaj pičilo in na kolo sem se usedel že navsezgodaj zjutraj. Danilo se je. Poltema, megla, vlažen mraz, iz dvorišč se je slišalo praskanje ledu z avtomobilskih oken. Ko sem jo na gorskem kolesu, preklinjajoč in komaj čakajoč, da zapustim asfalt, klatil na najbližji vzpon, kjer bi se končno segrel, sem presenečeno opazoval nasproti vozeče … kolesarje. Čeprav je bila ura šele malo čez sedem zjutraj, so jo s specialkami, zadekani v vse, kar premore njihova kolesarska garderobna omara, povsem očitno že brisali domov. Nejeverno sem se obračal za njimi, a v pozdrav mi je mežikala samo komaj vidna rdeča lučka. Trasa proti Toškemu čelu je sicer vedno polna kolesarjev, a si nisem mislil, da bom ob tej nečloveški uri v petih kilometrih srečal prav toliko kolesarjev.

Ko sem še treniral in sem cel ljubi dan prilagodil kolesarstvu, mi ni prišlo niti na misel, da bi se na kolo usedel pred deseto zjutraj, če seveda izključim nekaj nečloveških srednješolskih naporov, ko sem v dvajset kilometrov oddaljeno šolo včasih zjutraj prikolesaril samo zato, da sem lahko po pouku opravil kakovosten dolg trening. Razumem, ko je kolesar enkrat zaposlen in si na glavo nakoplje družino – grdo se sliši, ampak ob slovenskih rekreativcih se mi včasih res zdi, da je družina neka nuja, ki jo uspešen moški ima, a je vendarle samo breme – mora poiskati alternative. Moja alternativa je bila najprej hrana, zredil sem se za petnajst kilogramov. Potem sem sicer shujšal in zdaj je moja vsakodnevna jutranja rekreacija sprehajanje psa. Da bi v mrzlih dneh počel kaj drugega, mi ne pride na misel. Kot vidim, pa so mnogi za alternativo izbrali zimsko kolesarjenje v jutranji temi pri temperaturi okoli ledišča. To se mi zdi noro, saj nima nobene zveze z uživanjem, kar naj bi kolesarjenje pravzaprav bilo.

Pravzaprav sem hotel v tistem mrzlem jutru obrniti takoj, ko sem izstopil iz bloka, ampak se mi je zdelo neumno, da bi se pol ure oblačil in obupal v nekaj sekundah.

Razumem poletno jutranje kolesarjenje, ne pa nošenja glave naprodaj ob petih zjutraj pozimi, ko je tema, v kotlini pa še megla. Tista rdeča lučka je sicer zlata vredna, ampak to je tako kot hoja v hribe – najbolj nevaren del planinske ture je jutranja vožnja z avtom do izhodišča, ko so na cesti samo planinci in … pijanci. Ti ljudje pa marsikdaj spregledajo tudi kakšen bolj očiten znak od utripajoče rdeče lučke. Tako me resno čudi, da v poplavi kolesarskih nočnih ptic ni več prometnih nesreč.

Verjetno bo kdo rekel, da se že ponavljam in da pretiravam, ampak ob treningu kolesarskih rekreativcev izpade dril ameriških tjuljnjev kot cvetličarski krožek, služenje vojske v stari JNA pa kot slaba šala. Kolesarski rekreativci trenirajo v vseh razmerah, tudi ponoči, jedo slabo, včasih poskusijo kaj novega (kot vojska, ki je vojakom dajala brom), ultramaratonske preizkušnje kot je na primer DOS, pa se nikomur več ne zdijo nič posebnega. Udeležba je na teh dirkah tako rekoč množična, ob vsej mašineriji, ki se vozi za kolesarji, pa DOS počasi že spominja na cestne klasike, seveda s to razliko, da okoliški prebivalci nimajo pojma, kaj se dogaja. Slovenskim kolesarskim rekreativcem mogoče zmanjkuje izzivov, ne pa časa, energije ali finančnih sredstev.

Če kdo, potem lahko naše vrhunske športnike, mislim njihovo domnevno lenobo in razvajenost, kritizirajo rekreativni kolesarji. Včasih sem se jim posmehoval, zdaj jih v tej njihovi norosti po svoje cenim. Sicer so zgrešili poanto, ampak bralci te revije smo pravzaprav gladiatorji, kakršnih je v Sloveniji malo.

Revija Bicikel

Prejšnja objava Naslednja objava

9 komentarjev

  • Odgovori Aljaz 3. 2. 2012 at 18:14

    BTW, danes zjutraj pri -12C sem srečal skupino vojakov iz vojašnice Moste, ki so tekli po PST proti Golovcu. Z odkritimi obrazi, brez pulijev … samo trenirka, vetrovka, rokavice in kapa.

  • Odgovori Retema 3. 2. 2012 at 18:19

    DOS – kaj je ❓

  • Odgovori Retema 3. 2. 2012 at 18:19

    DOS – kaj je to ❓

  • Odgovori Željko 3. 2. 2012 at 19:48

    Če se ne motim je to ona nora kolesarska dirke popreko čez ameriko, katero je nekajkrat zmagal naš pokojno Jure Robič

  • Odgovori Željko 3. 2. 2012 at 19:48

    Ojoj kako pišem, same napake, se opravičujem!

  • Odgovori bubašvabe 3. 2. 2012 at 20:13

    Jaz sicer nisem rekreativni kolesar, se pa včasih vozim okoli tudi s kolesom. Zaenkrat je moj rekord -14°C. Sicer samo v službo, kar znese točno 3km, ampak vseeno. Ampak saj če si orenk zadekan, je čist luštno in gre brez problema tudi malo dlje vozit po takem mrazu. Letos sem se enkrat že vozil pri -8 ali -9…

  • Odgovori Tomaž 3. 2. 2012 at 20:50

    DOS je dirka okoli Slovenije, Jure je pa ganjal amerikance na RAAM-u. Upam, da se nisem zmotil.

  • Odgovori tomko030 4. 2. 2012 at 11:16

    Tomaž prav imaš.
    Pri nas v podjetju je en možakar, ki hodi v službo s kolesom približno 26km v dobrem in slabem vremenu s specialko vsak dan! Lansko leto sem ga večkrat prepričeval naj gre z mano z avtom (grem iz iste smeri kot on) ampak možakar je trmast in trdoživ, popustil je šele, ko je parkrat cepnil v snegu. Lani je prevozil okoli 30000km. Jaz pravim kapo dol takim ljudem.
    Se pa tudi jaz spravim na kolo ob petih zjutraj za v službo, ampak samo poleti oz. od spomladi, ko se malo ogreje in do jeseni.
    Najbolj luštno je poleti, ko je zjutraj še prijeten hlad, ali pa zvečer po deseti uri, počakam, da se cesta sprazni (delam na dve izmeni) in gasa. Čisti užitek. Seveda obvezne luči spredaj in zadaj, pa še nase pripnem kakšno lučko)

  • Odgovori Aleš 4. 2. 2012 at 11:35

    @Aljaz tek pri -12C v trenirki in vetrovki se niti približno ne more primerjati z kolesarjenjem pri 0C ali celo nižje.

  • Komentiraj