Vsaka šola nekaj stane

Ko je lizun Dejan Levanič, nekdanji poslanec, ki je kasneje za nagrado, ker je pač lizun, postal državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, včeraj v Odmevih kot funkcionar izvršilne veje oblasti brezsramno politiziral na ideološki ravni, je moje črevesje ob peristaltičnem pospešku zavriskalo podobno, kot ob nastopih njegovih strankarskih kolegov Lukšiča, Židana ali Hana.

Ne razumem v čem se logika stoodstotnega financiranja zasebnih šol z javnim denarjem razlikuje od logike koncesionarstva v zdravstvu – pri tem predpostavimo normalno ureditev klasičnih zasebnikov, ki svoje prakse ne opravljajo popoldne v prostorih in z opremo javnih ustanov. Koncesionar najame svoje prostore, kupi svojo opremo in zaposli svoje ljudi, služi pa z izdajanjem računov ZZZS in svojim pacientom samoplačnikom. Kako skupaj spravi denar za ostale stroške in za svojo jahto, je njegov problem. Lepota tega sistema, če seveda funkcionira, je v tem, da javne zdravstvene ustanove pravzaprav razbremeni. To, da določen delež pacientov obiskuje koncesionarje, ki imajo prostore recimo v Murgle centru, pomeni, da manj pacientov pritisne na javno ustanovo, ki je kadrovsko, prostorsko in še finančno omejena. Ob tem se vzpostavi tudi zdrava konkurenca. Pacienti imajo na izbiro več zdravnikov.

Po podobnem sistemu naj bi funkcionirale zasebne šole. Učenci zasebnih šol delajo po veljavnem programu, ob koncu šolanja pa morajo za napredovanje na višjo stopnjo izpolniti iste kriterije kot njihovi vrstniki iz javnih šol. Stoodstotno financiranje programov razumem kot financiranje v točno enaki vrednosti, kot so financirani programi v javnih šolah. Nič manj in tudi, bohnedaj, nič več! In če je zasebna šola financirana nič manj in nič več kot javna šola, seveda ne moremo govoriti o nadstandardu zasebnih šol iz naslova stoodstotnega financiranja programa, težko pa tudi verjamem, da bi se lastniku zasebne osnovne šole zaradi tega cedila med in mleko.

Pri tem opozarjam na večkrat zamolčano dejstvo, da so stoodstotno financirani izključno stroški za izvajanje javno veljavnih šolskih programov, ne pa tudi ostali stroški, kot so dodatni programi, najemnine, vzdrževanje objektov, financiranje opreme in drugi. Če prav razumem in poenostavim, dobijo zasebne šole denar za plače učiteljev, ne pa tudi za plače snažilk, kaj šele za obnovo fasad ali za nadstandard. Morebitne dražje ekskurzije, večje število kakovostnejših učiteljev, boljša prehrana ali obšolske dejavnosti morajo starši plačati, saj država tega stroška ne krije. To v praksi pomeni, da je zasebna osnovna šola za davkoplačevalce še vedno cenejša od javne šole, pri čemer zanemarjam dejstvo, da javni šolski objekti tako ali tako že stojijo in da je vseeno, ali v razredu sedi 24,9 ali 25 učencev.

Ob populističnih bravurah ne gre zanemariti podatka, da je bil program ljubljanske Waldorfske šole 100-odstotno financiran že doslej! Ni pa bil stoodstotno financiran program mariborske, žalske in radovljiške Waldorfske šole, in to zato, ker so bile ustanovljene po letu 1996, ko je začela veljati šolska zakonodaja, po kateri so bili programi zasebnih šol financirani 85-odstotno. To, da so starši učencev enake ustanove (Waldorfske šole) plačevali različne šolnine, je skregano z vsako logiko. Pri tem opozarjam, da so vsa ta leta šolnino – za dodatne programe, ki jih javne šole nimajo – plačevali tudi starši osnovnošolcev na ljubljanski Waldorfski šoli.1

Zakaj torej Socialni demokrati in Penzionisti zakona, s katerim bi obšli ustavo in sredstva odvzeli tudi ljubljanski Waldorfski šoli, niso sprejeli že prej? Čas so imeli od leta 1996! Ne morem se znebiti vtisa, da je odločitev Ustavnega sodišča za določeno politično opcijo postala problematična zato, ker bi sredstva pridobila tudi katoliška osnovna šola. Namesto, da izigravajo Ustavno sodišče in podjebavajo nasprotno politično opcijo, naj se raje potrudijo zagotoviti dejansko brezplačno šolanje v javnih šolah. To namreč ni zagotovljeno, saj morajo starši doplačevati za obvezne vsebine kot so ekskurzije, vstopnine in podobno. Predvsem pa naj Levanič opravlja svoje delo in na svojem ministrstvu poskrbi za kaj več kot za zapravljanje denarja subvencije, ki so same sebi namen, ne pa, da po navodilih tistih, ki so ga nastavili, meša ideološki drek na področju, ki sploh ni v njegovi domeni.

  1. Šola s šolnino krije stroške izvedbe izobraževalnega programa po načelih waldorfske pedagogike, ki niso zagotovljeni v okviru sredstev iz državnega /občinskega/ proračuna in druge stroške, povezane z zagotovitvijo potrebnega materiala za delo učenca/dijaka (zvezki, material za likovni pouk, material za praktično umetniško oblikovanje, učne pripomočke, fotokopije ipd. – KLIK []
Prejšnja objava Naslednja objava

4 komentarji

  • Odgovori Ksenija 19. 2. 2015 at 10:15

    Jaz težave ne vidim izključno v 100% financiranju obveznega programa. Kot je napisal že Matej, situacija je enaka kot pri koncesijah v zdravstvu. Tisti, ki ima koncesijo in izvaja predpisano, naj se financira iz istega vira in v enakem obsegu. S podelitvijo koncesije je država priznala potrebnost in smotrnost izvajalca.
    Iz ločenega mnenja ustavne sodnice dr. Korpič Horvat pa jaz razberem, da 100% financiranje velja tako za zasebne šole s koncesijo, kot tudi tiste brez nje. Če zelo poenostavim- v nekem, recimo temu” atraktivnem in bogatejšem okolišu”, lahko zaintersirani zasebniki ustanovijo zasebno šolo, ki lahko stoji v neposredni bližini že obstoječe javne šole. Ustanovljena šola ne dobi koncesije, saj za ustanovitev le te ni nobenega širšega interesa. Po tem zakonu pa mora biti tudi ta šola 100% financirana za izvajanje obveznega programa. To se mi pa ne zdi prav, saj je v tem primeru zasebna šola priviligirana in je lahko nelojalna konkurenca že obstoječemu javnemu šolstvu.

  • Odgovori Matej Zalar 19. 2. 2015 at 10:42

    Če ni širšega interesa za ustanovitev neke zasebne šole, jaz ne razumem, zakaj bi jo sploh kdo želel ustanoviti.

  • Odgovori Gregec 19. 2. 2015 at 11:24

    Par reči mi ni jasnih ali pa nekaj manjka:
    “To v praksi pomeni, da je zasebna osnovna šola za davkoplačevalce še vedno cenejša od javne šole…”
    Kako? A ni potem ista reč za isti denar?

    “To, da so starši učencev iste ustanove (Waldorfske šole) plačevali različne šolnine, je skregano z vsako logiko.”
    Radovljiška, mariborska, ljubljanska Waldorfska pravno niso ista ustanova, so vsaka zase, zato to pač ni moglo pod en dežnik.

    O ideološkem dreku se pa čisto strinjam. Obstaja 100 enostavnih rešitev, common sense vklopit in imet toliko jajc, da usekaš po mizi. Kot da bi moral jajca pri vstopu v politiko nekje pustiti 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 19. 2. 2015 at 18:07

    Ista reč je načeloma za manjšji denar. Š enkrat: podobno, kot s koncesionarji zdravniki. Državi izstavljajo raun izključno za storitve po ceniku ZZZS. In sem ni vključen strošek elektrike ali interneta – kako zaslužijo ostalo, je njihov problem.

    Da Waldorfske šole niso ista ustanova, ni noben izgovor. Gre za to, da je zakon dopuščal neenakost med učenci glede na kraj obiskovanja šole, kar je po mojem nesprejemljivo.

  • Komentiraj