Vuelta 2017

Morda je težava tudi pozen termin, ko od predolge sezone utrujeni gledalci čakamo samo še svetovno prvenstvo, ampak Vuelta me nikoli ni navduševala niti pol toliko kot pomladanske klasike ter Giro in Tour. Po svoje je simpatično, da skušajo s traso in drugačnim formatom točkovanj izstopati kot zahtevna dirka za hribolazce in rouleurje, ki dobijo v Španiji bistveno več priložnosti za zmage, po drugi strani pa se je pokazalo, da je lahko trasa še tako zahtevna, pa bo na koncu zmagal Froome, seveda če ima kakovostno ekipo, ne kot lani, ko je Sky vse zamočil v eni sami etapi.

Labodji spev z zadnjim strelom

Če smo lahko v prvem tednu Gira spremljali dirko preobratov s štirimi različnimi nosilci rožnate majice, so na Vuelti rdečo majico v treh tednih oblekli le trije kolesarji – in tretji jo je nosil od četrte etape do konca, njegova zmaga pa je bila kljub zahtevni trasi resneje ogrožena samo v sedemnajsti etapi. Ne pravim, da ni bilo zanimivo. Kvečjemu obratno: vsak dan smo gledali izjemne obračune.

Boj za skupni seštevek pa bi bil relativno nezanimiv, če ga ne bi popestril Alberto Contador. Nanj ne bi stavil, a na koncu se je izkazalo, da je bil za Froomom verjetno najmočnejši, gotovo pa najpogumnejši. Če v tretji etapi ne bi imel slabega dne, bi v Madridu morda stal na drugi stopnički, gotovo pa bi bilo dogajanje precej bolj razgibano. Contador bi si zaslužil tudi zmago v 17. etapi, v predzadnji na Angliru pa je pokazal eno najlepših voženj navkreber letos – nekje v rangu Rogličeve na Galibier. S svojo borbenostjo je rešil Vuelto, s poskočnico na Angliru pa tudi čast Španije.

Razvrednotene majice

Vuelta torej postreže s pravim receptom za napeto, a na ta račun so razvrednotene zelena, bela in pikčasta majica. Morda sem bil premalo pozoren, toda kaj se dogaja z majico za najboljšega hribolazca, ki jo je od četrte do zadnje etape nosil Davide Villella, ni očitno zanimalo skoraj nikogar in da je bila mera polna, se Villella na startu zadnje etape sploh ni pojavil v prvi vrsti … kot bi bilo vseeno celo njemu.

Kombinacijske razvrstitve za belo majico večina verjetno sploh ne razume, poleg tega pa jo večinoma obleče zmagovalec v skupnem seštevku, sploh, če trasa z redkimi priložnostmi za sprint in z letečimi cilji globoko v drugi polovici etap, favorizira v skupnem seštevku najvišje uvrščene kolesarje. Froome jo je oblekel v tretji etapi in je ni slekel do konca. Še bolj bizaren je sistem točkovanja za zeleno majico. Ne pravim, da bi morali favorizirati sprinterje, in tudi ne pravim, da si je Froome ni zaslužil, navsezadnje se je moral zanjo v zadnji etapi krepko potruditi, ampak na ta način od Vuelte odvračajo sprinterje. Dokaz za to trditev so štiri Trentinove zmage na Vuelti, čeprav Trentin ni prvokategorni sprinter. Na Elizejskih poljanah, denimo, Chris Froome niti v sanjah ne bi mogel v cilj priti na enajstem mestu. Trentin pa ne na prvem.

Tretji grand tour, tretja slovenska zmaga

Paradoksalno sta me najbolj navdušili ravninski etapi. V drugi je Quickstep odčital lekcijo v vožnji na veter. V sedmi pa je Matej Mohorič  pokazal, da ni bil samo talent, ampak moramo nanj resno računati tudi na najvišji ravni dirkanja. Etape ni zmagal slučajno, ampak je krojil njen potek in imel ves čas prestavo več od tekmecev, opazen pa je bil vse tri tedne in Carlton Kirby, ki se na vse pretege pači ob izgovorjavi italijanskih besed, bi se počasi že lahko naučil izgovarjati najino ime. Korajžen je bil tudi Jana Polanc, v etapah je bil 5., 2. in 8. Take rezultate bi Slovenci še pred nekaj leti opevali skoraj tako kot zmage, zdaj pa so uvrstitve v deseterico postale nekaj običajnega in zares trznemo samo še na zmage. Prav je tako. In prav je, da se tega zavedajo tudi kolesarji.

Prejšnja objava Naslednja objava

4 komentarji

  • Odgovori Boki 11. 9. 2017 at 21:21

    Smo o Vuelti ze veliko pokomentirali lansko leto, tako da bom malce krajsi. Eden izmed razlogov, zakaj nas sama po sebi Vuelta podzavestno privlaci manj, je mogoce tudi sama pokrajina. Z izjemo severa Spanije je preostanek prevec puscavnat in kamnit, vsekakor neprimerljiv z Alpami, predalpskim svetom in Apenini.

    Contador in Pelizotti sta dozivljala ponovno pomlad. Vsa cast, ce je to na makarone in solato. Contador tako dober ni bil ze od Gira 2015. In pa, le kdo se upokoji en dan po etapni zmagi na trotedenski dirki? Skoraj nihce, znal bi se buriti duhove pristasev besede “če”.

    Kot ze ves, menim, da so sprinterji bolj leni, kot pa da je kriva trasa Vuelte. Na voljo so imeli 4-5 etap, kar je seveda minimum, ni pa premalo. Trentin jih je izkoristil in je v zgodovino danes zapisan kot zmagovalec 7-ih etap na tritedenskih dirkah, pa ceprav zato, ker se nekaterim za potencialno etapno zmago na Vuelti ne da prekladat cez klance. Tough shit, klinc jih gleda. Edino kar bi jim dal, je prirejeno tockovanje zelene majice, kot letos prvic na Touru, da se negorske etape tockujejo z vec tockami kot gorske. Glede na to, da imata Vuelta in Tour istega organizatorja, ne vem, zakaj tega niso naredili.

    Z Girom se najlazje poistovetim in je prvi po dolgem cakanju, Tour mi je vsec zaradi pompa, Vuelta pa je zadnja leta verjetno najbolj zanimiva.
    Morda (Contadorjeva) ideja za naslednji blog…bi navzgor omejeni budzeti ekip za place kolesarjev popestrili ta sport z razbitjem Sky-jeve dominance? Isto ze velja v NHL in NBA, in se kje.

    To je bilo mojih 5 centov.

  • Odgovori Boki 11. 9. 2017 at 21:29

    Aja, pozabil sem pokomentirat majico za najboljsega hribolazca. Ta majica ima dejanski pomen samo na Touru, nikjer drugje. Tudi na Giru ne. In tudi “zelena”majica na Giru…vidis, sploh ne vem, kaksno barvo ima…mislim, da je rdeca, nima nobenega resnega pomena. Razlika je le v tem, da zgleda da sprinterjem etapna zmaga na Giru pomeni vec kot na Vuelti.

  • Odgovori Anonimno 11. 9. 2017 at 23:30

    Mogoče je treba zeleno majico na Vuelti preprosto začet imenovat in jemat kot “points” jersey, ne pa “sprinters” jersey.

  • Odgovori Matej Zalar 12. 9. 2017 at 9:24

    @Boki: No, pokrajina … to sem pozabil omeniti. Pa ne samo pokrajina. Polovico dirke se vozijo po nekih avtocestah ter uvozih in izvozih.

    Ne bi ravno rekel, da so sprinterji leni. Jim pa Vuelta čisto nič ne pomeni in raje letijo v Kanado ali dirkajo po Veliki Britaniji. Trentin sicer lahko nabira zmage, ampak nikdar ga pa nihče ne bo omenil med top 5, mogoče celo niti ne med top 10 sprinterji. Še Greipel ni šel reševat sezone v Španijo.
    Kar se tiče kapice budžetov … debate glede financiranja ekip imajo že dolgo brado … Recimo, da organizatorji dirk ne nagrajujejo dovolj ekip, ki dirke sploh naredijo zanimive … vse lepo in prav, ampak tukaj spet dobimo še večji razkorak med 20 ali 25 ekipami, ki dirkajo najmočnejše dirke, in manj močnimi prokontinentalnimi in kontinentalnimi, kar meni osebno sploh ni všeč. Ne vem pa, če bi kaj rešili samo z navzgor omejenimi budžeti za kolesarje … Kaj pravzaprav to pomeni? Jaz si ne upam ugibati. NHL in NBA sta zaprta sistema in tam je to možno, ne vem pa, če si želimo gledati zaprt sistem World Toura v kolesarstvu.

    Na Giru je modra majica … oblekel jo je Landa in se je moral krepko potruditi, ker na Giru ni mogoče nabirati pik na klancih tam, kjer se nikomur ne ljubi resno dirkati. Zato je lahko letos na Vuelti uspelo Villelli.

    @Anonimno: Saj ne pravim, da bi moral majico dobiti sprinter … ni pa čisto normalno, da je ne dobi kolesar s štirimi zmagami, ker jo dobi nekdo z dvema – pri čemer je 25 pik nabral na kronometru, ki bi ga jaz tako ali tako izključil iz točkovanja.
    Majice bi pač morale imeti nek pomen – na Vuelti ga nimajo in hočem povedati, da bi bilo čisto vseeno, če bi jih ukinili. Kombinacija je recimo čisto sranje in ne vem zakaj ne bi raje uvedli majice za mladega kolesarja. Vsem je jasno, da bi to popestrilo dirko.

  • Komentiraj