Vuelta 2018

Po Giru in Touru se vsako leto težko pripravim do tega, da bi zavzeto spremljal še Vuelto. Priznam, da sem si jo letos ogledal le z enim očesom. To sem o Vuelti napisal za Velike dirke, posebno izdajo revije Bicikel:

Vuelta je dirka poraženih favoritov z Gira in Toura, ranjenih levov, ki rešujejo sezono po poškodbi, lovcev na podaljšanje pogodbe o kolesarski zaposlitvi, mož, ki bi se radi vpisali med nesmrtne z zmagama na dveh tritedenskih dirkah v isti sezoni, in obenem tudi poligon za trening pred prihajajočim svetovnim prvenstvom. To obeta kaos, atraktivna trasa, ki favorizira hribolazce in nekoliko zanemarja sprinterje, pa postreže z gledljivim dogajanjem od začetka do konca, tudi v zaključnem delu sezone, ko smo od kolesarskih prenosov že nekoliko utrujeni.

Tako je tudi bilo, samo da na startu ni bilo zmagovalcev letošnjega Toura in Gira. Je pa bilo toliko več poražencev in ranjencev … ter starih večnih talentov in tistih mladih talentov, ki bodo na grand tourih krojili dirkanje še naslednjih deset let. Zmagali so mladi talenti.

Deseterica brez presenečenj

Po grozljivi lekciji na letošnjem Giru je Simon Yates odpeljal pametno dirko. Zanj sem po svoje navijal že zato, ker se ne zgodi velikokrat, da je del zmagovalne ekipe Slovenec, poleg tega pa si ni zmage nihče zaslužil bolj kot on. Alejandro Valverde je spet dirkal odlično in si je zaslužil zeleno majico, a ni material za tritedenske dirke. Sploh ne v ekipi, ki je na Naira Quintano stavila še do 17. etape, čeprav je bilo že prej jasno, da ima slabo nogo.

Pravijo, da je Enric Mas prijetno presenečenje, ampak fant je letos že oblekel beli majici na Dirki po Baskiji in Dirki po Švici. Miguel Angel Lopez pa ni več nobeno presenečenje – v seštevku letošnjih velikih dirk je s tretjima mestoma na Giru in na Vuelti za Froomeom in Dumoulinom celo tretji najuspešnejši. Četrti najboljši v tem neformalnem seštevku je četrti na Vuelti, Steven Kruiswijk.

Preostali pretendenti za uvrstitev med najboljše so razočarali, mene osebno najbolj Ion Izagirre, medtem ko na Ilnurja Zakarina in Fabia Aruja – uspehom navkljub – nikoli ne bi stavil niti beliča … niti na uvrstitev med prvih deset. Je pa Aru vsaj zabaven, ko izgovore za nesposobnost išče v vseh drugih, tokrat na primer kar v Colnagu.

Pred svetovnim prvenstvom me malo skrbi za Vincenza Nibalija, a priznam, da nimam pojma kako se po hudi poškodbi stopnjuje formo na tritedenski dirki. Njega za svetovno prvenstvo ne bi odpisal. Z dvema zmagama, sploh prva do jezer Covadonga je bila imenitna, je navdušil Thibaut Pinot, drugi veliki poraženec Gira, ki je bil na koncu v Španiji celo šesti v skupnem seštevku. Če bi bil Primož Roglič, bi bil nanj v Innsbrucku sila pozoren.

Najlepša razpleta

Način kako je prišel Simon Yates do skupne zmage, je impresiven. Morda je fant ob Primožu Rogliču celo najbolj atraktiven med specialisti za skupni seštevek. A najtežje etape niso bile prav posebej atraktivne. Tudi zato ne, ker imajo organizatorji Vuelte nos za napete trase, kjer človek nikoli ne ve kako se bo vse skupaj razpletlo. Sam bi raje videl še več etap s kratkimi zaključnimi klanci, kjer se delajo majhne razlike – in v tem primeru bi bil bržkone tudi Valverde uvrščen kar nekaj mest više.

Navdušil me je na primer razplet 8. etape s ciljem v Almadenu, kjer je Valverde v imenitnem sprintu premagal Sagana – dan potem, ko je Sagan Valverdeja premagal na Pozo Alconu. Tam, kjer je vse prelisičil Tony Gallopin.

Druga najlepša pa je bila 18. etapa – še ena, kjer je Sagan ostal za las prekratek. Vedno me navduši, ko kakemu padalcu uspe nategniti sprinterje. Jelle Wallays, Sven Erik Bystrom in Jetse Bol niso šli počasi, če je bila povprečna hitrost v cilju skoraj 47 kilometrov na uro. A vozili so dovolj pametno, da je Wallaysu in Bystromu ostalo dovolj moči še za zaključek. Opazovanje panike v ospredju pelotona in razpad sistema, ko ugotovijo, da ne bo šlo in kot kure rešujejo kar se rešiti da … neprecenljivo!

Dirke znotraj dirke

Če si je Valverde z dvema etapnima zmagama najbolj zaslužil zeleno majico, si je drugo mesto po točkah najbolj zaslužil Sagan – četudi brez zmage. O kakovosti svetovnega prvaka največ pove to, da je bil videti nebogljen, čeprav je bil v treh tednih štirikrat drugi in dvakrat tretji. Ne da bi mu zamerili, ampak kadarkoli Slovak ne zmaga, smo začudeni. Elia Viviani je bil v točkovni razvrstitvi tretji in je s tremi zmagami samo potrdil, da je letos daleč najboljši sprinter – skupaj ima že 18 zmag, največ letos – in tako bo ostalo do konca sezone.

Majica za najboljšega kronometrista gre … tega se mi ne ljubi računati. Rohan Dennis bi jo z lahkoto pripeljal v Madrid, če bi obstajala. Ker je predčasno odšel na zaključne priprave, je zdaj jasno, kdo je glavni favorit v Innsbrucku. Poleg Jana Tratnika, seveda.

Tokrat je bil napet tudi boj za pikčasto majico. Bauke Mollema in Thomas De Gendt sta bila letos zelo opazna že na Touru in na nekaj drugih dirkah, a sta od sezone gotovo pričakovala več. Zato se ne gre čuditi zagrizenemu dvoboju na gorskih ciljih, ki ga je suvereno dobil De Gendt. Mollema se mi je po svoje smilil, potem ko ga je na La Covatillo razbil Ben King – mimogrede, od kod se je vzel ta tip? – in potem, ko je poskušal na živo in mrtvo kjerkoli je mogel. Veliko je bilo borbenih kolesarjev, a nagrado za najbolj borbenega si je zaslužil prav Mollema – ne za tolažbo, ampak ker je res pokazal kaj je srce. Navsezadnje je med dirko trikrat nosil zeleno startno številko.

V kolesarstvu protestantska etika prevladala nad katoliško tradicijo

O tem, da so letos vse tri velike dirke osvojili trije britanski kolesarji, govori cel svet. A statistika je še bolj strašljiva. Od Wigginsove zmage na Touru leta 2012 so na dvajsetih velikih dirkah Britanci zmagali devetkrat, s štirimi različnimi kolesarji. Če dodamo zmago Hesjedala leta 2012 na Giru in Hornerjevo na Vuelti leta 2014, so kolesarji iz anglosaksonskega okolja na zadnjih 21 velikih dirkah zmagali enajstkrat. Teoretiki kolesarskih zarot bodo razloge za to iskali v ventolinu. Sam bi rekel, da je posredi protestantska etika, bistven pa je znanstveni pristop h kolesarstvu, ki ruši tradicionalne kolesarske dogme. To seveda ubija romantiko. Ustvarja robote. Ampak tako je v vseh vzdržljivostnih športih. Če je tako veliko odvisno od tehnike, pa še bolj.

Prejšnja objava Naslednja objava

10 komentarjev

  • Odgovori Boki 17. 9. 2018 at 21:44

    Dober povzetek, ne morem si pomagati, da ne bi ponovno omenil Quintane. Sit sem ze tega dvojca Quintana-Valverde, ker je vedno ista zgodba. In vedno imam filing, da Valverde ne pride najbolj do izraza, ker cela ekipa stavi na apaticnega, nemotiviranega, bledega Quintano. Vcasih je znal vsaj skocit, sedaj se mu se tega ne da vec. Tezko ga je razbrat, ampak njega nikoli ne vidis izmozganega, tako, da bi probal res kar se da in pac na koncu se ni izslo. Nekako ce zavoha da ne bo, pac ne gre. Kar se mi zdi malce slabicevsko…njemu trenutno ni pomoci…bolj na roko pisana dirka bi mu bila lahko samo se tisti Giro, katerega je zmagal Cunego pred 15 leti. Ampak ce ne gre, pac ne gre.
    —–
    Sprinterji. Zanima me, kje zadnja leta sploh dirkajo sprinterji. Ja, ja, vem, na Giro in Vuelto se jim ne da, ker je samo 4-5 primernih etap (kar zame ni razlog, ampka lenoba in potuha!). Ampak vseeno, vidimo jih pozimi na bliznjem vzhodu, potem na San Remu, pa v Belgiji, potem na dirki Pariz-Nica, potem pa ce pomislim….na Touru se naberejo vsi, drugace jih pa sploh ni vec videti. Res je, da vsake vaske dirke ne gledam vec, ker za to nimam vec casa. Mogoce se preganjajo po Angliji in Walesu, ne vem. Ampak vseeno…kdo to placuje? Zakaj nekdo placuje npr. Bouhanija, Greipla, Kittla, Kristoffa, Cavendisha, itd.? Dobro, nekateri od teh prdcev so res ze stari in za odpis ampak vseeno…kako, da Viviani gre na Giro in Vuelto, ostalim pa ni treba? Ce marketinsko ni dovolj pomembno, kaj potem je? Se sprinterja v ekipi sploh se splaca imeti in staviti na dve dirki na leto, kateri spremlja vec kot pa pescica kolesarskih navdusencev? Kje so casi, ko so se sprinterji med sabo vsekali na vseh treh najvecjih dirkah! In se enkrat….nihce me ne bo preprical, da je 4 do 5 etap premalo. Ce se lahko Mollema razcesne za eno ali dve priloznosti, se bodo pa tudi sprinterji za 4 ali 5! In pa, SP to leto ni za njih. Torej se malce po listju na Pariz-Tours potem pa do januarja spet nic. Zanimiv se mi zdi tvoj zakljucek – Viviano je najboljsi sprinter te sezone. Je mar res? Lansko sezono si ob podobnem razpletu sezone trdil drugace. 🙂
    —–
    Ja, ceprav sem zadnji, ki bi se spucal v teorije zarote ali jim verjel, se tudi meni zdi fascinantno, da so zadnjih 5 velikih dirk zmagali trije britanci. Ostale statistike si ze sam omenil. Mi je pa to po drugi strani vsec. Nek sredinec ekipam kot je Movistar, ki stavijo na napacne adute.
    —–
    Na splosno pa, vsecna dirka brez presezkov. Bilo je zanimivo ampak brez velikih presezkov in presencenj. Skoda, da Aru, Nibali in Porte niso bili sposobni premesati stren. In da je SP toliko po godu ostalim, da se se kak favorit ni odlocil priti probat zmagat.

  • Odgovori Boki 17. 9. 2018 at 21:47

    In ko je govora o sprinterjih….kaj se je zgodilo z Mezgecem po tisti dobri sezoni? Je preprosto odnehal, ces, sem dosegel vse v karieri, kar sem hotel?

  • Odgovori Matej Zalar 17. 9. 2018 at 22:14

    Tako, tudi jaz imam občutek, da ima Quintana vedno še malo rezerve. Ko je, mislim, da v 19. etapi, dobil defekt, je kot za šalo ujel – dobro, Valverde je bil takrat zanič, ampak vseeno. In tudi sicer, kaj so mislili, ko so ga poslali naprej. Mar niso vedeli, da je Valverde v rdečem polju?

    Vprašanje glede sprinterjev je po svoje res zanimivo. Po pravici povedano … ne vem kje dirkajo 🙂 Dobro, na Giru letos po mojem ni bilo tako slabo, ampak vseeno … smo pa imeli vprejšnji številki Bicikla zanimivo temo o sprinterjih. Mislim, da so trening tako specializirali v sprint, da dejansko niso več sposobni drugega kot sprintati … zato večina letos sploh ni prišla do Elizejskih poljan. In pri tem še vedno ne vemo kdo se šlepa in kdo ne. In če še na Touru ne morejo čez tiste položne ceste … kaj bi šele bilo na Giru in Vuelti? Matthews, Degenkolb in podobni proti tem orjakom sploh nimajo šans, čeprav so dobri sprinterji – ki pa se znajo peljati, tudi če je na poti kakšen kucelj. Med takimi izstopa samo Sagan, ki je pač Sagan in celo trdi, da sploh ni sprinter.

    Ne vem pa kaj misliš z Vivianijem. Njegova smola – ali sreča! – je, da ni dirkal na Touru, kjer bi lahko izpadel kot šolarček. Ampak dejstvo je, da ima letos 18 zmag, vse v sprintih. Groenewegen jih ima 13. Gaviria in Demare po 9. Škoda, da je Viviani 3 leta vozil za Movistar, kar je bila čista izguba časa.

    Mislim, da problem Movistarja ni samo, da stavijo na napačne adute, ampak so pač zapečeni v to nesrečno Španijo in verjetno še vedno cele dneve natepavajo paello in, kaj vem, trenirajo cele dneve kot obsedeni, ko so bili še nafilani kot paprike.

    Porte in Nibali miata dober izgovor … Aru pa ne. Lani sem ga še jemal resno na Touru, od takrat ga pa ne več. Vedno neki butasti izgovori in butasto pizdenje. Še Italijani ga težko prenašajo.

    Kar se pa Mezgeca tiče … ja kaj naj pa naredi kot lead out? Trenira za lead out, plačan je za lead out in to pač pomeni, da proti sprinterjem ne more dirkati. Pika. Kot da bi se pritoževal, ker ne zmaguje Koren.

  • Odgovori Boki 17. 9. 2018 at 23:12

    No, ravno to je poanta mojega vprasanja. Zakaj tako hitro od viska kariere do lead-outa. Meni to deluje, kot da se je ob tisti zmagi na Giru sprijaznil, da je to to in da bo od sedaj naprej delal nekaj z manj odgovornosti in za isto placo kot do takrat. Okej, nisem od vceraj kar se tice kolesarstva, razumem da je to eden redkih, ce ne edini sport, kjer niso vsi placani za lasten karierni dosezek ampak vseeno…res ni mogel iztrziti kaj vec?
    Primerjava s Korenom je pa popolnoma trapasta….in pa ko smo ze pri tem….za koga naj bi bil on na tej Vuelti lead-out man? Howson, Haig, Edmondson? Kdo sploh so to?

    • Odgovori Boki 17. 9. 2018 at 23:14

      Aja okej, Trentin, njega sem izpustil. Ampak spet pridemo do mojega vprasanja….je to, kar je Trentin pokazal v sprintih na tej Vuelti res to, cesar Mezgec sam ne bi mogel? Mogoce res ne vec, ob drugacnem razpletu kariere pa mogoce da bi in se kaj vec.

  • Odgovori Matej Zalar 17. 9. 2018 at 23:36

    Lead out je bil Trentinu, ki je evropski prvak, je pa seveda res, da je Trentin drugorazredni sprinter oziroma je sprinter toliko, kot je sposoben zmagati recimo na Flandriji.

    • Odgovori Boki 17. 9. 2018 at 23:46

      V svojem prvem spisu zgoraj sem zamesal Trentina in Vivianija. Ker ce gledas Vuelto samo, je Viviani novi Trentin.

  • Odgovori Gogi 18. 9. 2018 at 9:05

    Viviani nikoli ni vozil za Movistar. Verjetno si mislil Sky. Definitivno pa to ni bila primerna ekipa zanj. Quintana preprosto ne more. Če ni watov, pač ni watov. Nihče ne trenira kot vol, potem pa se mu nebi dalo napadat na Touru ali Vuelti. Nasploh opažam vzorec pri Kolumbijcih, da zelo zgodaj dosežejo svoj vrhunec, potem v kolesarsko zrelih letih 27+ pa začnejo počasi tonit. Podobni primeri so tudi Uran, Atapuma, Henao, Pantano, Betancur, Arredondo. Vsi so najboljše rezultate naredili v zgodnjih dvajsetih. Tudi pri Chavesu začenjam to opažat.
    Za Mezgeca menim, da se je prehitro odločil za lead-outa. Res ga je bilo škoda. Kaj je razlog za tako odločitev pa se mi ne sanja (plača, nezaupanje v svoje sposobnosti, neambicioznost, ni bilo prave ponudbe, …). Po zmagi na Giru bi moral poiskati ekipo, kjer bi lahko zase šprintal še vsaj 3 leta.

  • Odgovori Matej Zalar 18. 9. 2018 at 9:41

    @Boki: No ja, sprinterska konkurenca je bila letos vendarle močnejša kot lani in tako, na oko, so imeli sprinterji tudi več priložnosti.

    @Gogi: Seveda, Viviani je vozil za Sky. Žalostno ga je bilo gledati, medtem ko je na pisti razbijal vse po spisku.
    Teorija o Kolumbijcih pije vodo. Verjetno trenirajo kot neumni in se iztrošijo še preden pridejo v najboljša leta. Lahko pa je ta zgodba tudi precej bolj umazana. Pred leti mi je ameriški novinar kolumbijskega rodu lepo razložil, da tako počeni kot so Kolumbijci na nižjih ravneh dirkanja, niso nikjer. Lahko sicer verjamemo v čudež in vse uspehe pripisujemo treningu in življenju na višini … ampak nekje v kolumbijskih gorah pač ni inšpektorjev. Ko jim uspe, morajo pa počasi nehati, a trenirajo še vedno kot neumni … in potem je videti, kot bi prišel Quintana naravnost s Toura, brez vsake pavze. To je pač teorija.

    Lahko je pametovati, da bi nekdo moral najti ekipo, ampak teže je pa to izvedljivo, ker je sprinterjev na trgu ogromno, ekip pa malo. Potem je tudi vprašanje ali bi dobil ustrezno podoporo. Kaj ti pomaga biti prvi sprinter v Skyju, če se potem kuriš za to, da je njihov klančer do treh kilometrov pred sprintom za vsak slučaj na deseti poziciji?

  • Odgovori Blaž 18. 9. 2018 at 18:24

    Mezgec je imel srečno, da je imel priložnost sploh kaj zmagat. Takrat, ko je dobil etapo na Giru, je bil v ekipi šele tretja violina, za Degenkolbom in Kittlom.

  • Komentiraj