Z Robocopom na Planjavo

Ko sem ob štirih zjutraj, še ves krmežljav, odprl okno, me je presenetilo sumljivo škrabljanje. Ko sem si še enkrat omel oči, sem v medlem soju ulične svetilke razbral značilen odsev. Meteorologi so tik pred zdajci spremenili vremensko napoved. In niso se motili. Seveda mi je postalo jasno, da bo izlet čisti flop, ampak mi se ne damo in ob petih zjutraj smo z brisalci na največji brzini aquaplanirali proti Kamniku. Dokler ne neha, bomo pili kofe, smo se odločili. Oemfajev bar na obvoznici odpirajo že ob petih zjutraj in sumim, da se je tista punca v službo pripeljala nekje iz Tuhinja, torej se je zbudila takrat kot mi. Petnajst čez šest smo od Doma v Kamniški Bistrici vendarle odrinili proti Kamniškemu sedlu. V idealnem vremenu.

Skozi gozd se je med drevjem pokazalo tudi nekaj modrine in do pastirjev smo še upali na čudežno razjasnitev.

Kasneje je postalo jasno, da se je oblak odločil usesti točno na sedlo.

Močeradov je bilo bistveno več kot planincev. Po moji oceni smo jih videli čez dvajset.

Oblak se je nekaj časa dvigoval skupaj z nami, navsezadnje pa se je ustalil. V bajti smo na hitro naredili plan in padla je odločitev, da se moški del odprave poda še na Planjavo, ženske pa počakajo na toplem. Pohvale oskrbniku, ki je dovolil, da je v koči počakala tudi Pippa. Zunaj bi verjetno zmrznila.

Najprej sva šla v neznano …

Bo treba nataknit čelado, hehe.

Potem je spet posijal bledi žarek upanja. Za nekaj časa se je pokazalo sedlo, tudi nad nama je bilo nekaj modrine.

No, optimizem naju je kasneje zapustil. V takem je najbolje hitro stopiti, tako da sva od koče do vrha prišla v slabi uri.

Bilo je presenetljivo veliko podobnih norcev, ki so uživali v krasnih razgledih. Tudi na Logarsko dolino.

V koči smo ruknili še zelenjavno župo in ričet, potem pa dol. Žal nisem mogel preizkusit melišča, morda enkrat, ko bom psico pustil doma. Razmišljam o turi iz Kamniške Bele čez Presedljaj na Ojstrico in od tam na Planjavo ter čez Kamniško sedlo v Kamniško Bistrico. Psica bi z nekaj pomoči zmogla spust s Planjave, ne vem pa kakšen je prvi del poti. Vem pa, da se spust s Kamniškega sedla svinjsko vleče.

Aja, z nami je bil tudi Robocop. Poglejte ga.

Med temi duhamornimi spusti te naprej žene samo še želja po pivu. Seveda smo ga ruknili pri Umazanmu Juriju. Pardon, ne pir, ampak Union. Stari že ve. Ne morem vam povedat kako zelo na živce mi gre. In kako mi je po drugi strani simpatičen.

Prejšnja objava Naslednja objava

11 komentarjev

  • Odgovori prvafaca 23. 7. 2013 at 20:24

    morilec dreves…

  • Odgovori Simon 23. 7. 2013 at 21:58

    Glede na to, da imam z avtorjem bloga skupno strast hribolazništvo vem koliko majhnih živalic, mravelj, mrčesa, gosenic,… hodi po planinskih poteh in gorniki po njih veselo stopamo in jih popolnoma podzavestno pobijamo.

    Torej zakaj ne ‘morilec mravelj, hroščev, gosenic ter drugega talnega mrčesa in golazni’? O tem pa nič…

  • Odgovori zmago1 24. 7. 2013 at 6:41

    Kako ti rata v teh sončnih dneh oblake najdet pa tudi ne vem?!

  • Odgovori uršula 24. 7. 2013 at 7:51

    kdaj je pa to bilo?

  • Odgovori chef 24. 7. 2013 at 8:59

    To nedeljo, 21. 7. 2013.

  • Odgovori Simon 24. 7. 2013 at 9:29

    “Skozi gozd se je med drevjem pokazalo tudi nekaj modrine in do pastirjev smo še upali na čudežno razjasnitev.”

    Sem se spomnil na prigodo opisano na hribi.net. Dva sta šla zjutraj iz izhodišča nekam, mislim da tudi tam nekje okoli Kamniškega sedla. Za ta dan je bilo napovedano da bo zjutraj dež ponehal in se bo postopno začelo jasniti. No, ko sta štartala je še kar padalo. Pa hodita eno, dve uri pa še pada. No in potem se odločita poklicati dežurnega meteorologa, ki jima na drugi strani pove, da nikjer po Sloveniji več ne dežuje. 😀

  • Odgovori Simon 24. 7. 2013 at 19:28

    Aha, še tole: Če praviš da bi lahko psica šla iz Planjave do Kamniškega sedla dol(sam imam sicer svoje mnenje o ‘vlačenju’ psov po takih poteh) potem tudi pot čez Presedljaj in Korošico na Planjavo ne bi bila problem za njo(ta pot bi bila problematična kvečjemu za kake foteljske pse kar pa kot vidim tvoja ni).

    Do Presedljaja je v zgornjem delu sicer malo strmo. Potem je strmo še malo po Presedljaju nato pa lepa hodačina čez Prag do Korošice. Tam imajo lepega prinašalčka s katerim se bosta morda malo ovohala 😉 Od Korošice do Planjave je nekaj zajl in malo prijemanja skal a še zdaleč na toliko kot iz Kamniškega sedla. Na poti je tudi ene toliko drobirja a to je značilnost celotnih KSA. Pa še bolj Karavank.

  • Odgovori chef 24. 7. 2013 at 22:34

    @Simon: Problem so dolge kroćne poti, ko psa ne morem nekje pustit in v tem primeru jo pač vlačim s seboj, oprtam oprsnico in na kritičnih mestih pomagam oziroma pripnem na zajlo. Za omenjeno turo bi jo verjetno res pustil doma – en ali dva prehoda se že pomatraš, če imaš pol poti delo s psom, je pa naporno.

  • Odgovori nish 24. 7. 2013 at 23:24

    Kar doma jo pusti. Se bo vsaj enkrat naspala. 😀

  • Odgovori Francl 25. 7. 2013 at 6:58

    Načrtovana tura čez Presedljaj je pa res dolga. Ena mojih najdaljših – sicer je potekala v obratni smeri. Zadnji del se je zelo vlekel!

    Če misliš še na Ojstrico, bo verjetno bolje nekje vmes (na Korošici) prespati. Če bo ves krog v enem dnevu, boš moral najbrž psico proti koncu že nositi. Se mi zdi, da ni čisto prava pasma za take podvige 🙂

  • Odgovori chef 25. 7. 2013 at 9:33

    @Francl: Brez skrbi da prej jaz dol padem kot psica. Grintovec od bajte ni zanjo noben problem (pa ni dosti manj višinske razlike), za tole bi moral vzet pa še dodatnega pol litra vode. Tura je sicer dolga, ampak če bi šel za dva dni, res ne bi vedel kaj počet.

  • Komentiraj