Zadnja tunizijska etapa

Ravno, ko sem prišel v formo – kolikor je zaležanec moje sorte sploh lahko v formi – in začel res uživat, je bilo konec. Zadnji dan na kolesu sem se na vzponu iz Matmate proti vasi Toujane peljal kot profesor.

Ne prestrma cesta mi je dajala občutek, da tudi v resnici leti, proti vrhu pa je vzpon prekinjen z nekaj krajšimi, hitrimi spusti.

Na razgledni točki nad vasjo je kavarna, malo naprej pa sem se šel postavljat pred neko pastirico, ki je gnala ovce na pašo …

Vas je kakšnih sto metrov nižje.

Moja fotografija morda že visi v tisti kavarni, kajti krčmar je bil nad mojim podvigom povsem očaran, verjetno ne toliko zaradi domnevnega poguma, ampak se mu je najbrž zdelo skrajno trapasto, da to sploh kdo počne. Ali je pa upal, da bom skočil dol. Hiše stojijo med dvema tako rekoč navpičnima pobočjema, v nekakšnem amfiteatru z vrhunsko akustiko. Če bi razumel arabsko, bi razumel vsako besedo v dolini.

Zdaj mi je žal, da nisem težil, da bi se ustavili še tej biblijski vasi, ampak začelo je rahlo pršiti, zato ustavljanje ali fotografiranje niti mene ni pretirano mikalo. V kotlino smo se spustili po zapleteni, grozljivo mastni cesti. Dežuje verjetno dvakrat letno, zlizan asfalt pa ni bil prilagojen mokrim razmeram niti, ko so ga polagali.

V Touninu smo levo zavili v čisto divjino in proti mestecu Beni Zelten. Težko si razložim, kaj jih je pred nekaj desetletji pičilo, da so se iz enega pobočja preselili na drugega, stare hiša pa prepustili zobu časa.

Na veselje lokalnih mulcev smo posneli še nekaj promocijskega materiala (foto Tilen Gabrovšek) …

Potem smo malo raziskovali teren, a nismo našli nič pametnega.

Nadaljevali smo po bolj konvencionalnem terenu. Letelo je, zato sploh nisem več fotografiral, ampak samo še užival v priganjanju tovornjačka. Potem pa po desetih dneh muk vendarle transfer do zasluženega dopusta, hehe.

Prejšnja objava Naslednja objava

2 komentarja

  • Odgovori darja 15. 4. 2014 at 22:15

    Chef – una fotka, saj veš – mi grejo kar mravljinci. Zdaj jo bom pogledala vsak večer, ker se mi skrči želodec in potem nisem lačna in tako uspešno hujšam 🙂

    Le kdo je delal te ceste? S črto po sredini. Vrata v skalno luknjo? Te skalne stene? Kandelabre?

    Ko padeš na koncu v tak prestiž, je pa vse spet 'normalno'? Vsaj za nas, ki gledamo iz fotelja. Thenks!

  • Odgovori Matej Zalar 16. 4. 2014 at 11:50

    Zame je prestiž spanje v šotoru pod zvezdami sredi puščave. Djerba je bolj – no ja, za premostit čas do odhoda letala je OK.

  • Komentiraj