Zamenjal zdravnika in že imam visok pritisk

V sredo sem končno zamenjal osebnega zdravnika, doslej sem bil namreč pri dispanzerju za šolske otroke in mladino. Do deviacije je prišlo zato, ker praktično nikoli ne zbolim. Ko sem se še resno ukvarjal s kolesarstvom, sem sicer enkrat letno dobil angino in moral po recept, kar mi je šlo blazno na živce, ker bi si lahko ospen glede na pretekle izkušnje predpisal kar sam. Očitno sem bil takrat še kategoriziran kot mladec, saj se zdravnica zaradi moje starosti ni pritoževala. Potem k zdravniku nisem več hodil, z izjemo neke manjše zadeve približno leta 2005 in pred tremi leti borelije, ko me je sestra nakurila – kot paglavca – kaj sploh iščem pri njih. Potem, ko me je zdravnica zdravila šalabajzersko z antibiotiki proti lymski boreliozi in neki kremi proti izpuščaju (če bi bilo slučajno to!), me je znanka poslala kar na infekcijsko kliniko, češ, tvoja zdravnica nima pojma. Tam me ni nihče nadiral, pa tudi resno so me vzeli, čeprav so imeli neprimerno večjo gnečo, kot jo ima šolski dispanzer.

Tisti pasji sestri sem sicer obljubil, da bom zamenjal zdravnika, a sem na to seveda pozabil. Čez nekaj mesecev, morda čez eno leto, naj bi imel nov pregled na infekcijski kliniki, kljub dogovorjenemu terminu pa debilno zbirokratiziran slovenski zdravstveni sistem zahteva napotnico osebnega zdravnika. Prepričan, da je to zgolj formalnost, sem na Rudnik klical nekaj dni prej, sestra pa je – še preden je sploh izvedela, kdo sem – popolnoma znorela, češ, kaj se pa grem, da kličem tik pred zdajci in da ona mi že ne bo tega rihtala. Seveda sem ponorel in naslednji telefonski razgovor opravil z infekcijsko kliniko, kjer sem razložil, da me žal ne bo, ker mi osebna zdravnica noče napisat napotnice. Izvedel sem namreč, da so nadaljnji pregledi bolj ali manj namenjeni raziskavam lymske borelioze. Ker je to nevarna bolezen, bi sicer z veseljem sodeloval, vendar ne, če moram zato skakat po preklete napotnice, kot da sem upokojenec, ki živi za obiskovanje zdravnikov.

Da bi zamenjal osebnega zdravnika … no, to se ni zgodilo. Ko ga potrebuješ, te pač nadirajo tečne sestre, ki očitno niso dosanjale svojih poklicnih sanj, ko si zdrav, pa na doktorje ne pomisliš. Potem, ko sem zadnjič rezal sir in prst, sem v enem izmed komentarjev omenil še problem z zdravniki. Ta je preprost: ne ljubi se mi hodit k njim. Že naslednji dan me je poklical Jurij, češ, ti bom jaz zrihtal mojega doktorja, pa še skoraj pred nosom ga imaš. Čez pol ure so že pričakovali moj klic.

Najprej me je presenetilo, da medicinske sestre v zasebnih ambulantah ne lajajo, ampak govorijo. Čez dva dni sem že lahko izbral termin za prvi pogovor, češ da moram najprej spoznati ambulanto in doktorja, da se bom šele potem lahko odločil. Vedno me je žrlo, kako človek sploh izbere zdravnika. Ker o medicini nimam pojma, ga ne morem izpraševati, kot na razgovoru kandidata za službo. Ocenjujem ga lahko kvečjemu s kriteriji starejših občanov: prijaznost, volja do poslušanja nebuloz, pobožnost in podobno.

Tako sem se včeraj zjutraj napotil v Murgle center. Grozljiva bajta, o njej bi moral napisat posebno črtico. Mogoče bom kdaj teden dni hodil tja na kofe in po nakupih, da ga začutim. Očitno pa bom tja hodil tudi k zdravniku. Ugotovil sem, da ima doktor odličen smisel za humor, sem ga pa pozabil vprašat, če je kaj bral Štoparski vodnik in gledal Woodyja Allena. Po tem ocenjujem ljudi (ženske morajo izpolniti še dodatne kriterije, kot je na primer način hranjenja, a pri izbiri zdravnice to verjetno ni pomembno).

Je pa res, da sem zbolel isti trenutek, ko sem prišel k zdravniku. Iz tega razloga ne hodim k zobarju in po več kot dvajsetih letih življenja s stalnimi zobmi še nimam plombe. Doktor je ugotovil, da imam spodnji pritisk previsok, kako tudi ne, saj sem človek 21. stoletja! Pravi, da ne bomo zganjali panike (ha!), češ da sem morda v danem trenutku dobil sindrom bele halje, da pa naj malo baram ožje sorodstvo, kakšen krvni tlak imajo in naj si ga večkrat izmerim, čez tri mesece pa poročam o ugotovitvah. Krvnim preiskavam sem se za las izognil. Izvedel sem pa tudi, da bom mogoče dobil raka in da mi bojo pri štiridesetem letu po riti šarili s kamero.

Še v torek je bilo vse v najlepšem redu!

Prejšnja objava Naslednja objava

11 komentarjev

  • Odgovori Ana Kos 3. 4. 2014 at 21:20

    Jaz sem z zdravniki raje na daleč, čisto lepo pa sodelujem, kadar je poleg bolnik kdo drug in ne jaz.
    Sicer pa … včasih so me učili, da visok spodnji pritisk (100 in več) lahko pomeni, da je kaj narobe z ledvicami. Potem je bilo priporočljivo manj soliti hrano.

  • Odgovori Roman 4. 4. 2014 at 12:42

    Po izkušnjah sodeč bi rekel da dokler človek pizdi, je živ in (dokaj) zdrav.

  • Odgovori Matej Zalar 4. 4. 2014 at 15:42

    Se pravi, da človek mora imet povišan pritisk.

    @Ana: Poglej, dokler mi niso povedali, da imam visok pritisk, ga nisem imel. Zdaj pa kar naprej samo še na to mislim.

  • Odgovori Ana Kos 4. 4. 2014 at 17:37

    Matej, jaz sem imela stalno nizek pritisk, 100 ali manj zgornjega, pred kratkim mi ga je zmerila ena sodelavka (ker se res obupno počutim in me kar naprej boli glava), namerila mi je 150/90, pa sem drug dan prosila, če mi zmeri spet in še tretji dan … no, vse dni sem imela zvišanega.
    Seveda sem pomislila na svojo mamo, ki je umrla za kapjo. In se spomnim, kako je rekel zdravnik …
    Ampak … stres, ja, vse sorta se dogaja, kar je daleč od mojih želja in načrtov. Kaj čem.
    Ne vem česa pač ne morem narediti. Vsaj zdi se mi tako.
    Človek je minljivo bitje 🙂

    Ampak ti si v primerjavi z menoj še mlad. 🙂

    Aja, še to, ko sem bila v srednji šoli (zdravstveni), mi je rekla vodja prakse, da bom jaz verjetno umrla za kapjo. Ja, me je nekaj časa to kar malo bremenilo. … Zdaj pa predvsem vem, da vsak umre … pa da ne vemo ne ure ne dneva.
    Želim si polno živet do tedaj. In to je to.

    Želim ti lep večer!

  • Odgovori Matej Zalar 4. 4. 2014 at 17:45

    Če bom jaz zaradi kapi umrl, bom še srečen, sploh če se bo zgodilo preden postanem star in še bolj tečen 🙂

  • Odgovori darja 8. 4. 2014 at 16:56

    Jaz tudi – : P

  • Odgovori Milena Miklavčič 12. 4. 2014 at 16:58

    o bližnjih srečanjih z zdravniki bi lahko napisala roman(e) 🙂 Spominjam se dogodka, ko sem se pred nekaj leti kar več mesecev zapored spopadala z nadležnim kašljanjem. Tudi bezgavke niso bile ravno na svojem mestu, pa stopim v neskončnooooo dolgo vrsto pri otorinolaringologu. Ko se mi je po skoraj šest urnem čakanju rit skoraj prilimala na klop, vstopim v ordinacijo in majhen tečnež, ki je ob mojem prihodu nekoga nadiral po telefonu, se potem obrne k meni in mi- brez dober dan ali česa podobnega- ukaže, naj sedem. In potem me- preden me sploh pregleda- vpraša, zakaj sem prišla. Pa mu rečem, da me skrbi tudi zato, ker je kakšno leto prej najmlajši zbolel (rak na ščitnici). Tedaj pa ta možicelj reče nekaj nezaslišanega:''Aha, vas je pa strah prignal, sva že končala! Sestra, pokličite naslednjega.'' In sem šla domov, ne da bi me sploh pregledal. No, potem sem pojklicala na Golnik, kjer so normalno, človeško in prijazno naredili, kar je bilo treba narediti.

  • Odgovori Matej Zalar 12. 4. 2014 at 19:09

    Tisti, ki se morajo za stranke sami truditi, so pač vljudni in pripravljeni naredit še kaj dodatno. Tako je povsod, v tej državi pa še vedno mislijo, da je zasebni kapital strašna reč.

  • Odgovori Milena Miklavčič 13. 4. 2014 at 5:42

    …a še zmeraj laže prenašam arogantne medicinske sestre & co kot ''poklicne'' oznanjevalce t. ''nenavadnih naravnih katastrof, poplav, žleda in podobnega''.

  • Odgovori Matej Zalar 13. 4. 2014 at 6:16

    Anede? Pa ravno v “najinem” okolju so se nabrali.

  • Odgovori Simon 2. 8. 2014 at 21:53

    Podobna izkušnja! Jaz sem bil na študentskem dispanzerju dokler tudi jaz nisem resneje zbolel (zamrznjena rama – ni bilo nevarno, bolelo pa tako da bolečin ne bi privoščil niti najhujšemu sovražniku). Dohtarci tam se je jebalo zame, celo k psihisatru me je hotela poslati (kao namigovala da si vse skupaj zmišljujem), no pa sem jo zamenjal in sedaj sem pri privatni. Resda od takrat hvala bogu nisem resneje zbolel, nimam pa tudi kakih pritožb čez njo.

  • Komentiraj