Zavrteti telefon?

Že dva tedna pospravljamo staro kramo. Neverjetno, kaj vse se nabere v nekaj desetletjih.

V škatli je bilo tole:

Tej napravi se reče telefon. Z njim smo lahko klicali osebe, ki so tudi imele telefon. Pri nas doma, na primer, ga nismo imeli nekje do začetka ali celo do sredine devetdesetih let, pa nismo živeli Bogu za hrbtom, ampak v občini Ljubljana Vič-Rudnik. Tako smo do sredine devetdesetih let telefonirali iz zmahane telefonske govorilnice pri trgovini kakšnih pet minut stran. Ta trgovina – z živili – je seveda propadla, zdaj tam prodajajo avtodele. Prvi telefon v hiši je že imel tipke, Panasonic, prenosen. Potem smo za hec kupili še enega retro, ta je imel vrtljivo številčnico in mogoče še zdaj funkcionira, kaj vem. Vrtljive številčnice so bile res trapasta pogruntavščina, ampak tako je pač bilo. Če je bila telefonska številka sestavljena iz višjih cifer, je vrtenje trajalo celo večnost, potem si se praviloma zmotil pri zadnji ali predzadnji cifri, tako da si moral začeti znova. Telefonske številke smo takrat še znali na pamet. Potem smo upali, da bomo osebo res dobili, sploh, če smo klicali punco, in je obstajala nevarnost, da bo dvignil njen tečen foter ali recimo brat, ki je bil sošolec. K sreči se telefonske številke takrat še niso izpisovale, zato da je bil eden izmed priljubljenih športov tudi naročanje petih velikih pic z morskimi sadeži kakšnemu revežu, ki tega sploh ni vedel. Postopek je bil tak, da smo najprej poklicali Halo pizzo, povedali telefonsko številko in čez nekaj sekund pričakovali povratni klic: »Dober dan, a ste vi naročili pet velikih pic z morskimi sadeži?« Zato, da raznašalcu ne bi bilo treba voziti v Zalog pic nekomu, ki jih sploh ni naročil. Res smo bili debilni.

Neverjetni časi. Da se je nekaj bistveno spremenilo veš zato, ker danes petnajstletni mulci sploh ne vedo kaj pomeni zavrteti telefon.

Tole zgoraj je sicer igrača, z njo se je igral Foter, predvidevam, da nekje konec šestdesetih let.

Prejšnja objava Naslednja objava

27 komentarjev

  • Odgovori Mirko 5. 5. 2013 at 18:24

    Dobro da so se halopice pojavile šele ko smo se telefonskega zezanja že bolj ali manj naveličali. So pa nastradali Mafalda Fikfak, kakšen Medvedi in Zajci.

  • Odgovori Chemfusion 5. 5. 2013 at 18:27

    Ha, ravno sem še dovolj star, da se celo spomnim teh telefonov in kako sem vrtel cifre.

    Pa tudi razne telefonske pizdarije smo še delali. Najbolj priljubljena je bila, da smo odprli Salomonov oglasnik in potem klicali na naključne oglase za npr. avtomobile in spraševali bedarije.

  • Odgovori Seamus 5. 5. 2013 at 19:11

    Mi smo pa imeli doma tole krasoto:
    http://img3.etsystatic.com/016/0/7229402/ilfullxfull.447429791jr9e.jpg

  • Odgovori Seamus 5. 5. 2013 at 19:13

  • Odgovori Seamus 5. 5. 2013 at 19:14

    Še slika:
    ISKRA ETA80

  • Odgovori Seamus 5. 5. 2013 at 19:17

    In še tole – tudi, če si imel tipke namesto kolesa so se številke v ozadju še vedno vrtele. Ti si odtipkal številko v 2s, še 5s pa je telefefon potreboval, da je številke odvrtel.

    Na srečo so potem prišle digitalne centrale.

  • Odgovori chef 5. 5. 2013 at 19:19

    @Mirko: Danes sploh ne vem, če še obstajajo telefonski imeniki, tako da ljudi s takimi imeni sploh ne najdeš več.

    @seamus: Ja, to je bil res vrhunski dizajn. Ne vem zakaj Iskra takih telefonov (kasneje so imeli seveda tipke), seveda v novi tehniki prilagojenem dizajnu, ne dela več. No, čakaj malo… seveda vem zakaj ne 🙂

  • Odgovori chef 5. 5. 2013 at 19:20

    @Seamus: Ojoj, haha, tega nisem vedel.

    Sicer pa priporočam Muzej telekomunikacij v Polhovem Gradcu. Kul.

  • Odgovori somersault 5. 5. 2013 at 20:21

    Mi smo tudi vedno hodili na Pošto klicat babico, ki sicer živi 20 minut stran 🙂 A sploh še obstajajo kartice za telefonske govorilnice?
    Pa pred kakšnim mesecem sem bila na Mobitelu, kjer si telefonski imenik lahko dobil kar zastonj. Za kaj podložit najbrž prav pride.

  • Odgovori laufar 5. 5. 2013 at 21:44

    Se je pa dalo tak telefon fino zakleniti. Z malo ključavnico na objemko. To so nam delali v JLA. Pa se je dalo vseeno telefonirati, s tipko za prekinitev! Najbolj zajebana je bila nula…..

  • Odgovori Podplat 6. 5. 2013 at 8:33

    Z zaklenjenega telefona si vrtel številke tako, da si pritiskal na vilice, za enko enkrat za dvojko dvakrat in tako dalje. Najhuje je bila ničla ko je bilo treba pritisniti desetkrat lepo zaporedoma, potem malo pavze in naslednja številka. Ampak dalo se je.

  • Odgovori milan 6. 5. 2013 at 9:57

    Poizkusi na e-buy

  • Odgovori Kane 6. 5. 2013 at 10:07

    Haha, bi bil že izziv skoraj spet probat zavrtet cifro. Mi smo pa klical okrog, češ da smo s kake revije ipd., vprašanje za nagrado, pa se pol smejal mulci obični 🙂

    Se je pa enkrat ena mal bolj pametna oglasila, pa spraševala po natančnih podatkih in se ni pustila nategnt, da smo lahk sam utihnli k nismo bli pripravljeni.

  • Odgovori Skodelica čaja 6. 5. 2013 at 11:34

    Eeeee, pa spomnim se jst teh telefonov! Ko sem bla mala, sem morala iz kuhinje privleči stol na hodnik in splezati nanj, da sem lahko klicala mamo v službo, da sem prišla iz šole. Ko sem jo prvič klicala, jo je skor kap, ker ni vedela, da znam poklicat :). Glede zajebavanja je blo pa tud vrhunsko 🙂 Kolk smeha je blo to!!!!
    Al pa telefoni dvojčki, ko si lahko prisluškoval pogovorom na drugem telefonu in si potem skoz gledal okoli sebe, če te kdo vidi, da prisluškuješ 🙂

  • Odgovori Skodelica čaja 6. 5. 2013 at 11:45

    Pa kok je blo fajn, sem šla na počitnice v kolonijo, pa me mama ni mogla kr takoj poklicat, k je morala počakat, da sem jo poklicala, če sem jo 🙂
    Pa preden so se pojavile telefonske kartice za kabinske telefone so bili žetoni 🙂 in potem si v telefonu zaslišal tutkanje, ko se ti je iztekal čas.

  • Odgovori Simona Rebolj 6. 5. 2013 at 17:06

    Ko smo se v naši familiji priklopili na telefon, se najbolj spominjam veselja ob vrtenju številk, dviganju in poklapljanju slušalke, ampak predvsem zato, ker smo od nekod dobili old school telefon na vilice, ki je bil tak dizajnerski glamurozni biser, kakršnih pač moderne quick instant oblikovalske smernice na vseh področjih ne premorejo več. Res si se počutil kot kralj, ker pač telefoniraš … hehe. V tem stilu je bil:

    http://farm7.staticflickr.com/6128/5937876345e4d4e47008z.jpg

    Potem so se pojavljale seveda neke težave z delovanjem in v imenu bolj praktične in hitre uporabe smo kupili tistega iskrinega na tipke. Neopisljivo je, kakšna povprečna brezoblična grdota na mizi je to bila v primerjavi s skulpturo telefona na vilice. In seveda nismo vedeli, da bomo na odrolane številke tipkam navkljub vseeno enako dolgo čakali na povezavo. Skratka, če sem pri čemer konzervativna in bi si želela več pozornosti na ohranjanje tradicije, je pa to arhitektura in oblikovanje na področju avtomobilov, telefonov in podobnem. Danes je vse samo nižja ali višja škatla določene barve. Po možnosti neokusne. Ne razumem.

  • Odgovori bandibje 6. 5. 2013 at 18:55

    Ajej, prvo ko vidim te vrste oldtimerski telefon, me prevzamejo spomini na tiste zlate socialistične čase. Sredi 80 tih sem bil v vojski in en telefon je prišel na približno 500 do 600 sotrpinov, ko si recimo prišel na vrsto, si računal, kdaj boš lahko poklical svojca, ki je najbolj na dosegu prvega aparata. Edina sreča je bila, da je imel žena službeno opravka s telefoni. Hočem reči, da ni bilo tako enostavno in smo menda po številu aparatov na prebivalca prehiteli samo Albanijo in še kakšno podobno socialistično državo. In tako stanje je trajalo, kot praviš chef do sredine 90, če ne še kakšno leto več, ko smo šele dobili prvi telefon in to v mestu v bloku in s priključkom že vgrajenim v stavbi. Po eni strani pogrešam telefone, ko si na številčnici mukoma vrtel tiste cifre, po drugi pa hvala bogu za moderne komunikacijske naprave, ker nimam najboljšega spomina za številke. Tak telefon pa četudi igračka je prav lep spomin na nekakšne druge čase.

  • Odgovori chef 7. 5. 2013 at 8:12

    Jaz sem samo čakal, da bodo stari borci razložili kako so včasih v vojski z vilicami tapkali, hehe.

    @Janč: Ne morem izrazit svojega gneva do teh debilnih iPhone/Android aplikacij. S tem se tudi odrasli vračamo na nivo petletnikov – in obenem se nam zdi to super.

    @Skodelica čaja: Točno, žetoni, haha!

    @Simona Rebolj: Zdaj, na stara leta, tudi jaz marsičesa ne razumem več…

    @bandibje: Ja, in potem smo ta telefon zabrisali v smeti.

  • Odgovori bandibje 7. 5. 2013 at 9:10

    Škoda mogoče bo pa kdaj prav prišel.

  • Odgovori virenque 7. 5. 2013 at 20:29

    Nepozabni trenutki, ki spominjajo na otrostvo! Se spomnim, ko sva s kolegom klicala na TopShop, operaterju natrosila, da naju je njihov ovalni pokac povsem prevzel in ga narocila sosolcu haha.

    Nerealno!

  • Odgovori virenque 7. 5. 2013 at 20:30

    *pekac

  • Odgovori chef 8. 5. 2013 at 8:56

    A to misliš slučajno tisto traparijo, ki je odmrzovala stvari, haha

  • Odgovori Lavander Lavandula 8. 5. 2013 at 10:55

    Haha!
    Zavrti telefon smo se šli še enkrat v odraslosti (no, opojne substance so nam zameglile um). Kolega je poklical neko naključno številko in rekel, če je poklical k Medvedovim. Vsi smo se režali, nakar gospa, ki se je oglasila, reče: “Ja, to so Medvedovi. Koga pa želite?”. Moj kolega za tem blekne, če lahko govori z g. Bojanom in gospa mu odvrne: “Ja, samo trenutek.” LOL :)))
    Kolega je bil tako fasciniran, da je g. Medvedu razložil, da smo se želeli delati norca, ampak nam to več kot očitno ni uspelo. :))) Tip je bil kul in se nam je smejal, po tem pa nas je vprašal, koliko smo stari… Khm… 🙂

  • Odgovori Gorazd 9. 5. 2013 at 13:22

    Ravno včeraj sem rekel, zavrti telefon, ti veš številko na pamet, pa je odtipkala. 😉

  • Odgovori Janč 9. 5. 2013 at 22:51

    Kaj, a Ferrarija med telefoni pa ne bo nihče omenil?

    http://www.silentrevolutions.si/ETA-80-Electronic-Telephone

    http://www.val202.si/2012/06/kultni-iskrin-telefon-eta/

  • Komentiraj