Zgodbe za motivacijo

Vsi, ki smo bili v to zgodbo vključeni, smo blazno ponosni na uspeh akcije Tekaška preobrazba, ker smo dokazali, da sprememba življenjskega sloga niti ni tak bav bav. Dunja in Jani sta danes točno taka kot na naslovnici, ni bilo v tem primeru nobenega fotošopanja. Pač, športnika.

Več o tem, kako lahko uspe tudi vam, lahko preberete v tekoči reviji Tekac.si, ki jo najdete na policah vašega najljubšega prodajalca časopisov ali jo za male pare naročite tukaj. Če še niste, lajkajte na Facebooku. Spodaj je moj uvodnik.

»V maratonu vidim kinestetično molitev. Ritem enakomernega enoličnega gibanja proti cilju prinaša blaženo razpoloženje. Enoličnost še zlasti v današnjih časih, ko je vse poškropljeno z adrenalinom, deluje blažilno.« To so besede iz intervjuja z Janezom Penco, ki ga objavljamo v tokratni izdaji revije. V poplavi pavšalnih, površnih, včasih celo divje podcenjujočih  teorij o vzrokih za priljubljenost teka, je ta krasna misel osvežujoča kot prha po intervalnem treningu.

Ne trdim, da ne obstaja precejšna množica tekačic in tekačev, ki jim je za kinestetično molitev malo mar in trendom sledijo bolj ali manj zato, da v množici bezljajočih maratonskih ovac pač niso črne ovce. Trdim pa, da njihov motiv vendarle ni napačen, saj mimogrede, čeprav samo tisti mesec ali dva pred tekom, nekaj naredijo za svoje telo, tekaško skupnost in konec koncev tudi za industrijo, ki je eden izmed pogonov tekaške rekreacije. Navsezadnje morajo vsi posamezniki v dolgi reki tekačev zbrati dovolj kondicije in motivacije, da so sposobni teči uro, dve ali štiri skupaj. Do tega ne pridejo na preprost način, ampak z dolgimi treningi, med katerimi se prepustijo brezkoristnosti teka, kot stanje, ko ne tečemo zaradi materialne koristi, opisuje Janez Penca. Tečemo kar tako. Ker nam je pač všeč tudi enolično gibanje, ki ga nekateri ne razumejo… dokler ne poskusijo sami.

Ljubljanski maraton je bil poln motivacijskih zgodb in enako si želimo za našo revijo. Ker vemo, da je prijava na tekaško prireditev, po možnosti na drugem koncu sveta, sama po sebi pomemben motivacijski faktor, objavljamo seznam trinajstih maratonov po vsem svetu. Bi tekli opolnoči? Morda ob obali Tihega oceana? Ali po poteh prvega maratonca, Fejdipida? Prijavite se, plačajte kakšnega tisočaka za pot in motivacija bo na višku tudi v meglenih zimskih dneh.

Objavljamo tudi recenzijo biografije legendarne maratonske superbabice Helene Žigon izpod peresa Jasmine Praprotnik. Če že ne prej, Belo damo preberite, ko vam bo manjkalo tekaškega zagona. Ob ganljivi zgodbi, ki daleč preseže zgolj opisovanje tekaških prigod, se zazdijo vsakdanje težave povsem nepomembne, slaba ura teka v mrzlih, vlažnih dneh pa kot udobno potovanje v prvem razredu.

In končno je tu zaključek zgodbe o Dunjini in Janijevi tekaški preobrazbi! Še ena izmed navdihujočih zgodb, ki je toliko bolj pristna zato, ker sta jo spisala preprosta človeka iz množice tisočerih njima podobnih. Oba podrobno spremljam že od februarja, ko smo se na Centru za medicino in šport prvič srečali na nekakšni avdiciji. Iskali smo najbolj motivirana kandidata in odločitev ni bila preprosta, čeprav sta Dunja in Jani pustila najboljši vtis. A bila sta tipična primera oseb, ki se v zgodnjih srednjih letih zapustijo in tonejo čedalje globlje. O tekaški vadbi nista imela pojma, načela zdrave prehrane sta sicer poznala, a se priporočenih smernic nista držala. Toda v naslednjih mesecih se je vse spremenilo. Pogovarjati smo se začeli o srčnem utripu, kalorijah, pristajanju na prednji del stopala, o tekaški obutvi in ostalih zadevah, ki so pač v središču tekaških pogovorov. Pridobila sta ne samo znanje, ampak tudi veselje do teka in samozavest. O naših in svojih ciljih nista več govorila s kančkom dvoma v glasu. V očeh se je pojavila tista iskra zadovoljstva in oba sta bila videti deset let mlajša, o čemer navsezadnje priča rezultat na Ljubljanskem maratonu, kjer sta se brez težav pomešala med dvajset let mlajše od sebe.

Postala sta človeka – za naslovnico.

Prejšnja objava Naslednja objava

4 komentarji

  • Odgovori darja 8. 12. 2014 at 18:48

    V dvoje je lažje….. Iskrene čestitke!

  • Odgovori darja 8. 12. 2014 at 22:05

    Čeprav meni nikoli ne bo jasno….. zakaj tečt 42 km? To res ni veselje! To ni več šport/anje za nas!
    To moraš bit že malo nor! Plus prehrana….. ojoj!

    A zato živim?

  • Odgovori afna 9. 12. 2014 at 9:05

    vidiš @darja, nekaterim je izziv v najkrajšem možnem času pogledati čimveč filmov in nadaljevank, drugim pa preteči maraton 😉

  • Odgovori Matej Zalar 9. 12. 2014 at 9:16

    Definitivno so tekači boljši ljudje, pa čeprav maratonci ali celo ultramaratonci 🙂

  • Komentiraj