Zima zima blatna

Do dne, ko sem letos prvič sedel na kolo, je minilo 26 noči. Glede na lansko leto, ko se je to zgodilo 46. dan, je to očiten napredek. Za polno mero sem šel že prvič kar na Krim. Ta gora mi je z vidika kolesarjenja antipatična že od nekdaj, ampak če je že pri hiši specialka, ki zmore obupne ceste in celo nezahtevne enoslednice, je treba izkoristiti priložnost. Sploh, če v zraku diši po pomladi.

Krim

Zatohlost ti ne uide

Človek se po premoru, ki se je pravzaprav začel že sredi oktobra, odtlej sem na kolesu sedel samo štirikrat, počuti kot kup dreka. Ko telo dalj časa ni v normalnem pogonu, imam zaradi hitre presnove po poldrugi uri že telečje noge. Približno tri ure je trajalo, da sem se čez Gornji Ig in Krim prevalil proti Rakitni, dol v Podpeč in domov.

Danes smo računali na dobro vreme. Ne vem kdo je bolj razočaran: meteorologi, ker se zmotijo, ali ljudstvo, ki jim je verjelo. Za začetek sem odtekel nekaj jutranjih kilometrov in še nekaj časa ždel doma, potem pa ugotovil, da ne bo nič bolje, in pod džubin oblekel še eno termo majico. To je tisto, kar mi gre na živce pri zimskem kolesarjenju. Ne mraz, ampak zatohel občutek pod džubinom. Ko je govora o grevlanju, mi gre pa na živce svinjarija. S čistim kolesom najprej eno uro voziš okoli luž, dokler se makadam ne spremeni v blaten trak, in postane vseeno. Vsakič znova si potem mislim, da bi bilo bolje ostati na asfaltu. Ali da bi bilo nekoč res dobro stanovati v enodružinski hiši s cevjo v garaži.

Borovničeva pot

V meglo po borovnice

Ker se mi je mudilo na družinsko kosilo, sem v naglici izpeljal samo del ture, ki jo načrtujem za kak drug dan. Čez Golovec v Zalog, potem v Podgrad in k Lazarju, naprej pa po prvem delu Borovničeve pohodne poti. Krasen odsek, samo vmes moramo slabše pripravljeni par deset metrov peš. Skozi gozd se pride na ta krasen greben. Vsaj zdi se mi, da je to greben. Dosti več se ni videlo.

Vnajnarje

Z Vnajnarjev – kdo si je izmislil to ime? – sem zavil desno v Besnico. Na spustu sem se spet rodil. V dolgem levem ovinku nisem bil ravno ob desnem robu, a tudi ne čez sredino ceste, je pa krepko čez svojo polovico in z očitno prekoračeno hitrostjo glede na vozne razmere iz ovinka s peugeotom 205 priletela kakšnih 75 let stara in verjetno ne več kot 150 centimetrov visoka ženica. Poln šus, odločno.

Vseeno imam raje take, kot tiste s klobukom, ki vozijo prepočasi.

Prejšnja objava Naslednja objava

5 komentarjev

  • Odgovori Uroš 29. 1. 2018 at 8:15

    Malo sem radoveden, kako izgledajo trenutki od povratka pred blok, pa do spravljenega kolesa. Glede na to, da nimaš cevi v garaži in glede na to, da domnevam, da kolesa ne puščaš v vsem dostopni kolesarnici, ampak ga spraviš v stanovanje? Z blatom vred, ali le imaš cev pred blokom?

  • Odgovori Boki 29. 1. 2018 at 10:45

    Od začetka leta dalje sem že 4x pral kolo. Hvala bogu imam (zaenkrat še) balkon in mi ga ni treba prati v kaki banji ali kaj podobnega, ampak dokler ne bom imel garaže, nosilca za kolo in štrajfiksa, me bo verjetno vsako leto zaradi tega minevalo kolesariti tja do srede marca in bom iskal kako drugo rekreacijo. Na žalost sovražim tek 🙂

    Zakaj ti je pa Krim antipatičen? Jaz se z veseljem s specialko zapeljem čez prelaz, žal mi je samo tega, da se cesta do vrha poslabša, drugače bi potegnil še tja. 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 29. 1. 2018 at 10:58

    @Uroš: K sreči imam neko zelo dobro varovano privat špajzo. Čez mesec, dva zna biti pa malo bolj kritično.

    @Boki: Kaj vem, enostavno mi je antipatičen.

  • Odgovori Beki 1. 2. 2018 at 21:46

    @Boki: Kaj vem, enostavno mi je antipatičen.

    Morda zaradi kakšnega neprijetnega spomina iz srednješolskih dni? V bližini so Želimlje…

  • Odgovori Matej Zalar 1. 2. 2018 at 22:13

    Sploh ne … skozi Želimlje se zelo rad zapeljem, lani sem šel po mojem skozi vsaj desetkrat. Cesta od Želimelj proti Turjaku je ena mojih najljubših v okolici Ljubljane.

  • Komentiraj