Zlati zakladi

Vsaj do petega, če ne do šestega razreda osnovne šole sem veljal za vzornega učenca, tako po vedenju kot tudi po izkazanem znanju. Seveda sem se potem pokvaril in skupaj s sošolcema smo zbirali precej zabavne vpise v zloglasni dnevnik (a to še obstaja?) in v nekakšno disciplinsko knjižico, ki je bila posebnost OŠ Oskarja Kovačiča – oddelki so zbirali ocene glede na vedenje pri vsaki uri in najboljši razred je bil konec leta nagrajen s končnim izletom. Mislim, da smo bili najboljši v petem razredu, potem pa nas je nekaj redno skrbelo, da smo na naslednji končni izlet odšli šele v osmem razredu, ko je bil predviden za vse. Takrat nas je v Čateških toplicah sonce tako opeklo, da sem po ramenih še vedno pegast, nekdo pa naslednji dan zaradi mehurjev sploh ni mogel priti na podelitev spričeval.

Ampak v svojih spominih bi se rad vrnil na razredno stopnjo osemletke. Prva štiri leta sem se dolgočasil v oddelku pri Strelišču, v petem razredu pa so nas preselili na Galjevico in premešali s kolegi iz oddelkov Rudnik in Lavrica, tako da sem dobil nove sošolke in sošolce. V prvih štirih razredih sva se najbolj štekala z Jamarjem. Inteligenten dečko, verjetno celo bolj kot jaz. Že pred letom 1994 sva zasnovala verjetno prvo zares uspešno slovensko podjetje s področja informacijske tehnologije. Ukvarjala sva se tako s hardverom kot s softverom, pretežno z računalniškimi igricami.

Kdaj nama je padlo na pamet zbiranje zlatih zakladov, se ne spomnim. Morda v tretjem, četrtem razredu. Zamisel je bila odlična, izvedba vse zahtevnejša. Projekt je ostal skrajno konspirativne narave, organizacija je ostala dvočlanska in podrobnosti sva poznala samo midva. Posledice pa praktično vsi. Lov na zlate zaklade je namreč sčasoma dosegel skoraj epske razsežnosti in ga lahko danes brez težav primerjam z zgodbo o Billyju the Kidu.

Prvošolčki so v naših časih s ponosom nosili klasične rumene rutice, ki jih je bilo potrebno spredaj zavezat. Podarila jih je Zavarovalnica Triglav. Najina ideja je bila, da prvošolčkom pristriževa konec rutice, majhen košček, velik morda kvadratni centimeter ali dva. Zlati zaklad!

Odtlej so bile škarje osnovni pripomoček tudi med šolskimi odmori. Na začetku sva zlorabljala rutice, ki  so jih prvošolčki puščali v razredih. Brezsramno sva brskala po šolskih torbicah, vse z enim samim namenom: da bi si pridobila zlati zaklad. Sčasoma so apetiti naraščali, celih rutic je bilo vse manj, najin zaklad pa tolikšen, da je bilo potrebno poseči po skrajnejših ukrepih. Tvegala sva. In bila uspešna. Prvošolčku sva se prikradla za hrbet, previdno prijela rutico in … hop! Še opazil ni, da sva ga oškodovala, da se je pridružil desetinam oškodovanim.

Pogled na skupine prvošolčkov je bil zastrašujoč.

Najin pohlep pa tudi.

Po koncu pouka sem bil sam, Jamar je bil verjetno nekje v bližini. Šola je bila strašljivo prazna. Po zlizanem linoleju je v avlo pridrsal prvošolček. V temi se je zasvetlikal zlati zaklad, tedaj že zelo redek in toliko bolj zaželen primerek. Odločil sem se, da bo zaklad moj, naj stane kar hoče. Vajeno sem se prikradel za zamišljenega pankrta. Izvežban klik. Eden več!

Potem je nekaj zakričalo.

Kako je bilo ime neokusno naličeni tovarišici z belo natupirano frizuro in ogromnimi prstani ter uhani z okrasnimi kamni v barvah spektra RGB, se ne spomnim več. Stara učiteljska šola. Ni me učila in me torej ni poznala, v temačnem prostoru pa od daleč niti ni mogla videti mojega obraza. Žal sem se prav amatersko ujel v past. Odrezan sem bil od izhoda, saj je stara tekla proti meni po diagonali tako, da mi je sekala pot do vrat in do stopnic v višje nadstropje. Preostal mi je samo beg na stranišče, računal sem, da v fantovskega ne bo tekla, ker je bila pač ženska. Ampak v izrednih razmerah jim je bilo očitno dovoljeno tudi to.

Kako klavrno! Konec sem dočakal na sekretu.

Končnega epiloga zagotovo organizirane akcije se ne spomnim dobro, oziroma se sploh ne spomnim legalne kazni. Verjetno sem bil takrat preprosto žrtev kazni brez sojenja in dokazovanja krivde. Že od daleč mi je v glavo zalučala šop ključev, ki se je žvenketaje, kot je izzvenel drzni projekt, zadrsal po keramičnih ploščicah, medtem ko me je ob huronskem vpitju že vlekla za ušesa.

Danes bi zaradi takšnega fizičnega napada verjetno izgubila službo.

Takrat pa so bile to normalne sankcije.

Kljub končnemu porazu se še danes počutim kot junak.

Fantje iz Tajnega društva PGC so bili burek.

Prejšnja objava Naslednja objava

6 komentarjev

  • Odgovori pametnarit 22. 6. 2011 at 18:42

    Vem da se sliši smešno ampak mi smo namesto rutic za zlati zaklad imeli šolske copate, kasneje celo peresnice 😀 Ampak to je bilo samo med sošolci, malo zezanja.

  • Odgovori Sara 22. 6. 2011 at 18:56

    U ja 🙂 se spomnem iz OS, da si bil kar strasljiv 😀

  • Odgovori Mario Mann 22. 6. 2011 at 20:36

    Hahaha, tole je pa najbolj zabavna štorija odkar pomnim. Ali vsaj od tovornjakarjev dalje. 😆

  • Odgovori nadinka 22. 6. 2011 at 21:40

    Je blo prav luštno brati o lumparijah v osnovni šoli in se spomniti lastnih. Moram pa priznati, da sem ob branju razmišljala bolj o tem koliko let za mano si gulil šolske klopi. Ampak če te je natupirana tršica lahko vlekla za ušesa,
    potem vmes ni moglo pretečti ne vem koliko let.

    Kar se pa lumparij tiče…saj bi se smejala, pa se kot skrbna in odgovorna mama ne smem. Moj sine je prvošolček. Ti pacek ti:)

  • Odgovori oldgirl 24. 6. 2011 at 11:32

    Ej, šef, borelija je resna stvar. Ampak, da si že začel pisati spomine… 😀

  • Odgovori K. 24. 6. 2011 at 19:18

    ojooj še vedno so po šolah dnevniki, še vedno zapisujejo v njih vse nepotrebne stvari in misim, da je še vedno sponzor rumenih rutic Triglav.
    Sem se pa spovnila časa, kos em bila v 1. razredu in sem nekega dne pozabila nalogo, tršica je vztrajala, da morem po pouku ostati v šoli in jo narediti, jaz pa v sekundi 20 zlagala, da je mama rekla, da ne smem ostat dlje v šoli, da morem takoj, ko je ura 12.15 domov. Tršica me je seveda pustila domov, ker kdo se bo pa kregal z mamami ane, ampak shit je nastal dva dni kasneje, ko je mama prišla pome v šolo in ji je tršica, moja skoraj soseda itak vse povedala 🙁 Jap takrat sem prvič in zadnjič lagala 🙂

    P.S. čimprej se pozdravi 😉

  • Komentiraj