Azurni nateg

Gostinski nategi niso slovenska posebnost. Me pa vsakič znova preseneča, da za dobre, odlične ali celo prestižne veljajo tudi obrati, ki dosegajo kvečjemu povprečno kakovost, in je nategovanje pri strežnem osebju, ceni, sestavinah, največkrat pa pri vsem skupaj, običajna taktika poslovnega uspeha. To ni težko v okolju, iz katerega izhajajo nezahtevni, nerazgledani, malomeščanski in primitivni gostje, pomešani s tistimi, ki imajo več denarja kot okusa, kakovost pa merijo izključno na podlagi cene, saj so za bolj poglobljeno oceno preveč omejeni. Ne samo, da se redno vračajo, ampak ponudbo celo hvalijo, pri čemer imam najraje tiste strokovnjake, ki vedno naročijo isto.

Tratorije s picami Azur se načelno izogibam, vedno pa ne gre. Ker je pri roki. Ker sem tja vabljen. Ker so v bližnje gostilne zaprte. Če že grem tja, praviloma naročim pico, ker to je očitno vse, kar znajo pripraviti ne da bi se počutil opetnajstenega. A vedno tudi to ne gre. Nategujejo celo pri solatah.

Prvič sem tam naročil solato caprese – v jedilnem listu piše capresse, a gre za bolj ali manj enako jed – z mozzarello bufalo, kot je bilo navedeno. Na krožniku je bila običajna, plastična, cenena mocarela. V čem je bila težava? Bufale jim je zmanjkalo. Ne vem kaj so zaračunali, a bojim se, da polno ceno, čeprav so postregli z nekajkrat cenejšo ključno sestavino. Drugič sva si s prijateljico razdelila paello za dve osebi, ki je vsebovala dovolj riža, da bi se najedle tudi štiri osebe, a bizarno malo mesa, še največ piščančjega, in drugih sestavin, razen obilice paprike. Ker sem bil vabljen, se nisem pritoževal.

V nedeljo pa sva poleg sicer okusne pice naročila solato toscana. Kot vidim zdaj, naj bi vsebovala motovilec, rukolo, češnjevec, mocarelo, črne olive, sir grana padano in nek preliv. Za 7,90 sva dobila polno skledo motovilca in rukole in za vzorec češnjevca, izbrskal pa sem tudi en košček mocarele. Ostalih sestavin se ne spomnim.

Zdaj mi gre na živce, da sem solato plačal, čeprav ni vsebovala niti polovice obljubljenih sestavin ali pa jih je vsebovala v tako neznatnih količinah, da jih sploh nisem zaznal. Na licu mesta nisem znorel iz več razlogov: ker imam v Azurju tako ali tako nizka pričakovanja in ker se zaradi sestradanosti ob naročilu nisem poglobil v seznam navedenih sestavin. Ampak zdaj jih imam res poln kurec. Ko me tista plešca v preozkih srajcah že tretjič nategneta z varčevalnimi ukrepi, je to zrelo za kaj več kot za pritoževanje natakarju, kar ne obrodi sadov. Sploh zato ne, ker je svojat kljub vsemu zadovoljna z vsem, kar jim butnejo na krožnik, če se ob tem delajo napol fine – česa več povprečen Ljubljančan, ki misli, da je pica bolj nobel jed od govejega repa, tako ali tako ne prenese.

Tako lahko v tem mestu postane oštir vsak zmene, ki nima pojma niti o strežbi niti o kulinariki niti o kuhanju. Najpomembnejša je pač veščina obvladovanje blefiranja. In ko je taka prehranjevalnica, ki ne presega kakovosti malo boljše menze nabito polna, se stvari odvijajo po inerciji v slogu malomeščanskega navduševanja, zdaj nad rukolo, potem nad oranžnimi vini in zdaj nad burgerji in pivom.