Cel dan na levi nogi

Po usranem dnevu, ko imam opraviti z ljudmi, ki niti pod razno ne razumejo pojmov “rok oddaje” ali stavka “dela je preveč, ne mi ga nalagat še več”, in ko bi si želel vsaj trideseturni dan, tri ure več za job in tri ure več za leisure, je zadnja stvar, ki si jo želim, dvajset izgubljenih minut na pumpi na Tržaški cesti pri Dolgem mostu. Vsakič znova občudujem Petrolove zaposlene, ki so po mojem mnenju najbolj prijazni in ustrežljivi prodajalci v celi Sloveniji, čeprav imajo opravka s totalnimi kreteni, ki se na pumpah obnašajo približno tako kot tudi prejšnji trenutek na cesti.

Obstajajo pezdetje, ki potem, ko natočijo gorivo, preprosto izginejo za deset, petnajst minut, ker grejo, kaj vem, po plačilu še srat ali na kofe, a se jim avta ne ljubi premaknit na označeno parkirišče trideset metrov naprej. Obstajajo pa še hujši imbecili, ki avto pred črpalnim mestom parkirajo kar tako, ne da bi sploh točili gorivo. Ravno na takega cepca sem naletel zadnjič. Seveda vem, da je gneča na tej pumpi vedno obupna, ampak avto je pokašljeval na hlapih, zato je bila to zadnja možnost. Postavil sem se za avtomobilom, ki je pred pumpo sameval in po nekaj minutah popenil ter se prestavil za drug parkiran avto. Ampak takoj sem ugotovil, da sploh ni parkiran tako, da bi lahko točil, ker s cevjo ne bi dosegel odprtine. Zato sem ga pač obšel in se v naslednjem trenutku najprej zadržal, da mu ne bi polomil brisalcev in potem še, da sem držal jezik za zobmi. Pa ne govorim o na prvi videz totalnem primitivcu, ampak o čisto normalnem možakarju srednjih let, ki pa očitno misli, da lahko Mercedesa SL parkira kjerkoli.

Ker zaradi prvega izmečka človeštva pač nisem mogel točit na črpalki s terminalom za plačilo s kartico, sem moral v trgovino. Hip hopi so postali pravi hipermarketi, kjer se vidi, da nizka cena živil potrošnikom še zdaleč ni tako pomembna kot takojšnja dostopnost. V posmeh gospodarski krizi nosimo ven cela naročja najdražjih in najmanj življenjsko potrebnih živil v Sloveniji. Za dodatno izgubo časa tistih, ki večinoma samo pumpamo, so v Petrolu poskrbeli še s prodajo srečk pa stavnih listkov pa vstopnic za prireditve, od Planice do Cankarjevega doma, pa menda tudi zmožnostjo plačevanja položnic in seveda, jasno, tudi z zbiranjem pik in ponujanjem jebene Petrolove kartice.

Za nameček jim je crknil terminal za kartice na eni od dveh blagajn.

K vdanosti v mojo usodo nista niti malo pripomogla pretirano glasna in pretirano smrdeča mulca, ki sta mi kar naprej lezla za vrat. Tudi tokrat sem se zadržal s sprostitvijo ventila na tviterju. Potem me je vznemiril mulc mojih let inferiornega videza – ali pa se je samo delal -, ki se je na lepem, ko sem skoraj prišel na vrsto, znašel najprej vzporedno z menoj (od nikoder) potem pa je vedno bolj lezel v blagajno, dokler se mu ni uspelo zmagoslavno vrinit točno predme. To se mi vedno zgodi na tej pumpi.

In če me kaj jezi na dan, ko mi gre že itak vse na jetra, so to pezdeti, ki blesavo gledajo naokoli – kot češki predsednik, ko je spizdil kulico – dokler se podmuklo ne zrinejo do blagajne.

Lahko si mislite, kako sem odreagiral.

Imam pa to dobro lastnost, da se po totalnem izpadu zberem v trenutku, tako da sem s prodajalcem že v naslednjem trenutku komuniciral nadvse uglajeno, medtem ko je še pred nekaj sekundami izgledalo, da bom nekomu izpulil glavo.

Ampak mislim, da je bilo dovolj vzgojno.