Zadnjič sem se ročno lotil odstranjevanja kakih 45 do 50 let starega lesenega opaža. Videti je kot nov, tudi zdaj, ko sem ga že razstavil in čaka odvoz na deponijo. Pričakovati je bilo, da bo izza njega padlo nekaj svetih podobic in kak dinarski kovanec. Upal sem, da bom našel kakega stotaka, ki me sploh ne bi presenetil, bi me pa razveselil. Me je pa presenetila razglednica. Na moje ime. Moja prva razglednica.
Bržkone so mi jo pokazali že takrat, a kot komaj dobro leto star Matejček – ali Tejk’c – nisem znal brati, potem pa sem nanjo za 33 let pozabil. Žal nimam pojma kdo sta Marko (ali je morda Marta) in Marija. Motiv Opatije je videti precej arhaično, kot iz tridesetih let prejšnjega stoletja, precej me pa preseneča tudi kompozicija z ograjo in debloma palm v ospredju.
Razglednica prekarcev
Našel sem tudi star tranzistor, a pri roki žal nisem imel nobene kasete, zato sem moral vklopiti radio.
Aparat je molčal vsaj pet let, bržkone pa še dlje. Ni me presenetilo, da je bila frekvenca nastavljen na Ognjišče. Nekdo je precej na dolgo in široko, očitno za infantilno publiko, razlagal skrivnosti prihajajočih božičnih praznikov. Vzdržal sem kakšnih dvajset minut, potem pa prestavil na edino znano frekvenco 89,3. Težko se odločim kaj je huje Debata o božičnih skrivnostih ali oddaja o pogojih in nekaterih specifikah dela na področju vizualnih umetnosti v Sloveniji v zadnjih desetih letih.
Umetniki ne vedo kaj je regres – a ni to tisto kar porabiš za počitnice? Ampak prekarci sploh nimajo počitnic. Ni ločnice med delovnim in prostim časom. Tkati morajo mrežo poznanstev, da dobijo posel. A hkrati so kolegi in konkurenti. Opravljajo delo, ki bi ga v javni ustanovi opravljalo pet ali šest zaposlenih z vsemi težko priborjenimi pravicami. Morbidna tema. Morbidni sogovorniki s še bolj morbidnim tonom glasu. Mislim, da tudi morbidna glasbena podlaga. Človeku gre že tako ali tako na kurac, ker ne dobi regresa in je kreditno nesposoben, potem ga pa posilijo še s tarnanjem.
11 komentarjev
V Revozu iščejo delavce za nočno izmeno. Nudijo regres in dopust. Organiziran prevoz z avtobusi iz Ljubljane v Novo mesto in nazaj. Ni, da ni. Ampak nekaterim je lažje jamrat in se samim sebi smilit.
Japajade, narode navali, delaj za manj kot jurja in podpiraj lenuhe, ki so prisesani na siroki drzavni aparat. Take k si ti. Buhaha celo regres in dopust nudijo. To je po zakonu, pa vprasanje ce se sploh tega drzijo. Vmes jim da drzava v rit vsake tolko 50 mio, jao res ta revoz, naj bomba gor enkrat pade k bo dopust, da ljudi ne bo not.
Meni je ze smesno, da sploh najdejo ljudi. Ko pa evropske fabrike placajo najmanj jurja pa pol, prva ze stoji dobrih 50km od maribora. Vec dopusta, vecji otroski, boljsa penzija, pa se bozicnica po vrhu.
Ja, saj to je značilno za vas, komuniste, da ne bi nič delali, samo iskali neke socialne pravice in bonitete, sabotirali, rovarili ter bombe metali na tuje premoženje.
Ne vem, v normalni drzavi na placane davke nekaj dobis. Zato se ljudje vedno pogovarjajo o bruto placah, pri nas pa se ljudje pogovarjajo o neto placah. In ce se ze davki placajo, je normalno,da se od denarja pricakuje profesionalen servis drzave. Ce bos kdaj posteno placal davke, bos mogoce to razumel. Ta revoz se je v bistvo hitro naucil slovenskih poslovnih navad. Ker jim politika to pusti, verjetno z zaveznistvom s slovenskimi managerji, se obnasajo slovenki realnosti primerno. Poglej v revoz fabriko v Franciji. In ja, ce jutre propadejo si odprem sampanjec. Se eni, ki ne “razumejo” povprasevanje, ponudbe na trgu dela
Tudi v Sloveniji za davke marsikaj dobiš, ampak narod, ki davke rad utajuje in dela marsikaj na črno, si malo preveč obeta. Pri nas se državo pač smatra za kurbo, ki ji je treba vse zatajit, po drugi strani pa od nje zahtevat vse nemogoče. Tako nekako gre slovenska domorodna ljubezen. Kar se pa Renaulta (in drugih korporacij) tiče, se oni ne učijo od nas poslovnih navad. Oni imajo ekonomsko (in prek nje politično) moč, da od vlad zahtevajo subvencije in druge ugodnosti, drugače premaknejo svoj kapital in delovna mesta drugam. Tudi v matični Franciji so že dosegli krčenje delavskih pravic.
Iščem tisto objavo, ko so ti hoteli dopovedati, da je delo zastonj dobro zate, ker boš imel hude reference? Mi zbrskaš ta tvoj tekst? Nekomu moram odgovoriti na nespodobno povabilo, pa bi mu poslal kar link do tvojega zapisa…
@Samo – ne vem, če je imel Matej ta tekst, imel sem ga jaz s Šešokom, ko sem bil še v Iskri, vem da sem komentiral nekaj glede tega in boš našel komentar. To je bilo leta 2012 ali 2013, ko je želel, da si sami znižamo plače, ko ni dobil kredita, da dokončno odkupi Iskro (kar mu je uspelo kasneje). Bilo je točno to – inženirje lahko on dobi na cesti. Kadarkoli. Saj so zanj pripravljeni delati tudi zastonj, samo da dobijo Iskrino dobro referenco. In čisto tako BTW, tista ekipe, ki je bila takrat na iskri ni več, skoraj 10mio€ ne vidi več, pa mislim da se ne sekira preveč. Iskr pa je, kot rečeno, že odkupil.
@Samo: Mogoče tole?
@anonimno – mislim, da mi nismo takšni vaški posebneži po davčnih utajah. Kar poglej recimo velike korporacije – vse po vrsti želijo utajo davkov, cela EU je polna tega. Zato se pa gredo odkrivanje bančnih računov in transakcij in poslovanje brez gotovine ipd.
JU uprava pa kaže drugačno zgodbo. Trenutno je denarja zadosti in se problem ne kaže v polni luči. Samo takoj, ko bo kriza, aparat JU ne služi več primarno državi, temveč najprej sebi. Enako je bilo tudi med zadnjo krizo, sedaj pa kot rečeno je denarja zaenkrat zadosti, da se ne opazi očitno previsoko potrošnjo za plače. Kolikor mi je znano pride na vsakega iz JU pet delavcev iz realnega sektorja ter državnih firm (DARS, SŽ itd). Če bi še te dal na stran JU, kjer bi morali biti pa zaradi zamegljevanja niso, bi bila cifra še slabša…
Pa še to – pomoje bolj pomebna, kot gola številka zaposlenih, bi bilo potrebno videti preocente, ki gredo za plače enih in drugih. Tudi skozi leta bi bilo fino, če bi kdo postregel s temi podatki.
Potem pa počasi vidiš, da nebulozije z delom na črno nekako poniknejo ob primerjavi s plačami, ki jih zaposleni dobijo vsak mesec znova. Ali, kot se rado reče – v JU je plača samoumevna, delo ne.
Mogoce malo off-topic, ampak bom vseeno… Glede na visoko kvaliteto tvojih prispevkov in sirok razpon tematik, ki jih pokrivas, bi se ti podjetja v normalno razivit zahodni drzavi metala pod noge s ponudbami, samo v Sloveniji je to drugace. Ne vem ali je kriva slovenscina ali ekonomija drzave ali pac kombinacija vsega. Prevod clankov v italijanscino, anglescino, nemscino? Internet je taksen neskoncni bazen moznosti.
@Nataša: Bržkone bi se podjetja v normalnih deželah res metala pod noge s ponudbami, a o tem raje ne razmišljam, ker bi me zaboli glava ob misli na razliko med inputom v blog (časovno, energijsk) in dejanskim finančnim outputom – pravzaprav gre v mojem primeru samo za finančni input za plačilo domene. Je pa res, da v potencialni zaslužek z blogom ne vložim niti kančka energije, ker se mi ne ljubi in si mislim “tistih 100 evrov na mesec gor ali dol”. Dejansko sem brutalno len in včasih preveč načelen … primer: dobil sem že zelo konkretno ponudbo za promocijo preparatov za brado, a se mi potem ni ljubilo delati selfijev, ker se mi je navsezadnje zdelo trapasto kazati svoj bradati fris in v zameno dobiti denar. Postal bi v bistvu neke vrste modna blogerka.
Nisem tiste vrste bloger, ki bi na veliko hvalil produkte, ki se mi ne zdijo zelo dobri, a tudi nisem tiste vrste bloger, ki bi to počel v zameno za, kaj vem, enotedensko uporabo nekega avta. Dosti boljših ponudb pa jaz v tej deželi res še nisem dobil. Začelo se je že pred desetimi letim v povojih slovenske blogosfere, ko je – mislim, da – Kolosej zagnal neko akcijo brezplačnih vstopnic za premiero za blogerje, ki bi pisali o tistem filmu. Razumeš? Govoriva o vsoti, ki bi danes znašala 6 ali 7 evrov (morda so potem na lokaciji dobili ša kakšen kozarec vina). Ne boš verjela, ampak akcija je uspela, blogerji so se prodali za kinovstopnico za film, ki jih morda niti ni zanimal, pa še fajn se jim je zdelo, ker imajo končno nekaj od bloganja.
Ne morem pa reči, da od bloga ničesar nimam jaz. Zadnjič sem pri nabito polnem Žabarju dobil mizo (ne da bi to pričakoval ali želel), ker so bili veseli moje hvale na blogu pred nekaj dnevi. Skratka, človek dobi nekaj prijateljev. AMpak tudi bistveno več sovražnikov 🙂