Tour 2016

Po temeljitem razmisleku bi ob koncu Toura težko napisal, da je bila dirka dolgočasna. Boji za maglio roso in maillot rojo so res bolj zanimivi, toda navsezadnje na tritedenskih dirkah spremljamo enaindvajset dirk v vseh prvinah kolesarstva. Če je bil boj za zmago v generalnem seštevku zaradi dominacije ekipe Sky zaprt od trenutka, ko je Chris Froome oblekel rumeno majico, ne moremo zanikati, da so bili razpleti ravninskih etap bistveno bolj spektakularni kot na katerikoli drugi dirki, bodisi zaradi tesnih sprintov bodisi zaradi zmag ubežnikov, da ne omenjam Martinovega in Alaphilippovega pobega, ki se je zdel skoraj tako neverjeten kot Landisova testosteronska solo akcija čez Joux-Plane leta 2006.

Boj za rumeno majico je res dolgočasen in tako bo bržkone tudi ostalo že zato, ker naj bi bil šport bolj čist. Na videz samomorilski napad iz najhitrejših kolesarskih časov so kljub tendenci po krajšanju etap očitno zgodovina, Sky pa še enkrat več dokazuje tisto, česar slovenski športni novinarji verjetno ne bodo doumeli nikoli: da na tritedenskih dirkah zmaguje ekipa in ne posameznik. Ampak kaže, da tega ne razumejo niti v nekaterih ekipah ali pa nočejo tvegati z enim samim zmagovalnim konjem, ki lahko prinese vse, bolj verjetno pa nič.

Lani me Froome še ni prepričal, da je dejansko daleč najmočnejši kolesar na dirki, letos pa je bilo drugače. Očitati mu ne moremo niti tega, da so sodniki po kaosu v dvanajsti etapi s ciljem pod Mont Venotuxem anulirali rezultate v cilju. Tudi, če bi ga takrat slekli, bi bil končni zmagovalec isti. V primerjavi s tekmeci je bil najboljši v praktično vseh prvinah kolesarstva. Zato še enkrat poudarjam, da za dolgočasen boj za rumeno majico ne moremo kriviti njega, ampak nesposobne tekmece, ki se mu – in to je sramota – niso bili sposobni na kolo zalepiti niti na spustu niti na ravninski etapi.

Seveda smo od Alberta Contadorja pričakovali, da se iz resnega boja za zmago ne bo izločil kar sam z neumnim padcem, kakršnega bi še pred nekaj leti pripisovali nekemu čudaku, ki se je rodil v Keniji, letos pa je napadel na spustu in v sprinterski etapi. Pričakovali smo tudi, da bo Nairo Quintana pikal že od prve gorske etape naprej, a se je najprej izgovarjal na to, da je Tour še dolg, potem pa na alergijo, tako da je še najbolj resno skakala kar rumena majica.

Na koncu so bili od Quintane realno boljši mnogi med tistimi, ki so sodili v širši krog favoritov. Romain Bardet je imel morda nekaj sreče, da se je v devetnajsti etapi sam odpeljal na spust – ampak imel je tudi pogum in noge, tako da je bila njegova zmaga brez dvoma ena najlepših na gorskih etapah Toura. S pogumom se je izkazal tudi Richie Porte in če na začetku ne bi imel smole, bi verjetno v Parizu stal na odru za najboljše tri.

Tokrat je po mojem najbolj patetično izpadel Movistar. Njihova zmaga v skupni razvrstitvi ekip je po mojem dovolj dober razlog za ukinitev rumenih startnih številk. Edini, ki je res nekaj pokazal, je bil Jon Izagirre, medtem ko od Valverdeja ne moremo pričakovati nič manj kot to, da bo dober na katerikoli dirki se pojavi. Ne pozabimo, da je odlično dirkal že na Giru in da je bil na Touru v vlogi pomočnika, za svojim kapetanom pa je zaostal manj kot dve minuti! Podobne občutke vzbuja Astana: verjetno bi jo v skupnem seštevku odnesli bolje, če bi na rezultat dirkal Nibali, edini iz kazahstanske ekipe, ki smo ga sploh opazili.

Bolj zanimiv kot ponavadi in kot kaže končni rezultat, je bil tudi boj za pikčasto majico in ob Rafalu Majki, ki žal ni uspel zmagati etape, je treba omeniti še Jarlinsona Pantana; ne pozabite, da je bil ob zmagi v 15. etapi še dvakrat drugi in bi bil za Saganom in Costo moj tretji kandidat za najbolj borbenega kolesarja. Kot izjemne borce si bom gotovo zapomnil še Toma Dumoulina, Thomasa De Gendta in Juliana Alaphilippa.

In ko smo že pri borbenosti: če se vam zdi dolgočasen boj za rumeno majico, bi lahko enako trdili za zeleno. Peter Sagan jo je oblekel še petič zapored, pri čemer je zbral več kot še enkrat toliko točk kot Marcel Kittel, čeprav organizator z načinom točkovanja daje veliko večjo težo sprinterskim etapam. Borbenosti temu fantu nismo mogli očitati še nikoli, letos pa je dodal še tri briljantno izpeljane zmage in obenem dokazal, da je ekipni mož, ki se je pripravljen pretrgati tudi za to, da je prišel Roman Kreuziger v deseterico. Klasični sprinterji ob takem mojstru nimajo nobenih resnih možnosti za zeleno majico in resno se spoprijemam z mislijo, da bi se Sagan utegnil preleviti tudi v odličnega kolesarja za skupni seštevek – a kaj, ko si tega verjetno ne želi niti on sam, še manj pa publika.

Seveda pa si častno omembo zasluži še rdeča laterna: Sam Bennet je zaostal 5 ur, 17 minut in 14 sekund, a menda nad svojim dosežkom ni bil najbolj navdušen. S tem je postavil svojevrsten rekord: na Touru še nihče ni bil 174., saj ga še nikdar ni končalo tako veliko tekmovalcev.

Prejšnja objava Naslednja objava

5 komentarjev

  • Odgovori Klemen 25. 7. 2016 at 21:50

    Kaj pa vem; grozno predvidljiv se mi je zdel letošnji tour. Razen nekaj šokantnih predstav Frooma (zmaga na spustu, šprinterska borba s Saganom in tek na Ventoux), smo vse že videli. Rumeno, zeleno in pikčasto (konec koncev tudi belo) majico so osvojili kolesarji, ki smo jih kar nekako slutili že pred začetkom dirke.

    Še najbolj se mi je prikupil Bauke, ampak se ne morem znebiti občutka, da je imel dec pač nekaj smole v odločilnih trenutkih in pa seveda to, kar si izpostavil že sam; preslabo ekipo.

    V trenutni zasedbi (in ob trenutnih proračunih) je situacija žal taka, da se za zmago na tri-tedenskih dirkah lahko poteguje le peščica ekip —> Sky, Tinkoff, Astana, Movistar ter pogojno BMC in Katusha.

  • Odgovori Gregor 26. 7. 2016 at 9:28

    Jaz bi k temu zapisu omenil še zame največje razočaranje (lahko bi rekel na sploh v zadnjih sezonah ne samo na tem Touru) Cannondale. Enostavno mi delujejo popolnoma neprepričljivo. Res je, da sem in tja poskusijo kaj ampak mislim, da bi lahko več. Od Pierra rollanda sem pričakoval več.

  • Odgovori Matej Zalar 26. 7. 2016 at 10:10

    Ja, Mollema je pokazal nekaj srčnosti, ampak v zadnjih letih zmagovalci večinoma sploh nimajo slabega dne v treh tednih dirkanja (razen recimo Nibali, ki ima slabe dni večino čas,a potme mu pa nekako uspe zmagat, hehe).

    Ko so uvedli Pro Tour, sem predvideval, da se bo zgodilo nekaj takega, kot dejansko spremljamo danes: peščico ekstremno bogatih ekip, ki poberejo zvezdnike, ki s epotem med seboj večinoma ne morejo zmenit kdo bo dirkal na rezultat in kdo bo pomočnik (to resno uspeva samo Skyju). Še huje bi bilo, če bi se uresničile ideje Olega Tinkova – v tem primeru bi World Tour postal nekakšna Formula 1. Že zdaj je v World Touru kup ekip, ki si tega sploh ne bi zaslužile in med njimi je tudi Cannondale, ki ga je omenil @Gregor.

    Taka ekipa nima kaj iskati na Touru, ampak sistem, kakršen je, organizatorje dobesedno sili, da vabi ekipe, ki nimajo česa pokazati. AMpak na Touru to še nekako funkcionira, ker je marketinško najzanimivejša dirka. Na Giro in še predvsem na Vuelti pa gledamo WT ekipe, ki so sestavljene iz nekih Paragvajcev, ni pa cele vrste italijanskih ali španskih pro kontinentalnih timov, ki so na domačih cestah pripravljeni raztrgat ketne.

    Skratka, lahko smo samo veseli, da se Tinkov umika in da je UCI – čeprav zaradi tega pizdimo – konservativna zveza, ki ne dopušča, da bi neka skupina presegla njene okvire.

  • Odgovori ta frišna od deca 26. 7. 2016 at 14:26

    Hvala bogu, da je konec in da dec niso več prisesan na TV.

  • Odgovori Tomaž 26. 7. 2016 at 19:33

    Res nisem ljubitelj kolesarstva, a kakšnih 15, 20 let nazaj sem komaj čakal, da sem prišel iz šole in preklopil na eurosport za tour ali giro. Še pred Armstrongom. Pa potem spremljanje Induraina skozi Vrhniko. Čeprav dolgočasna kolona, čista poezija. Potem pa hribi, vsi so stoje pritiskali na pedala, Miguel pa lagano sportski – sede. Zobe je stiskal in kazal, kot da se smeji. Pa se ni. Bogi Rominger. Včasih se pač rodiš v napačnem času…

  • Komentiraj