Ultraužitek (Tekac.si)

Večer pred pisanjem uvodnika sem si imel v Kinodvoru priložnost ogledati dokumentarni film Maraton! (Free to Run). Ogled vsem ljubiteljem teka priporočam zato, ker film razkrije, da gre pri teku izven atletskih stadionov še za nekaj več kot samo za individualni (ali skupinski) užitek v najbolj osnovni obliki gibanja. Tek je bil gibalo družbenih sprememb in s popularizacijo tega športa med rekreativci so se tudi rušili miti in stereotipi. Na primer, da ženska ni sposobna preteči razdalj, daljših od osemsto metrov. Kaj šele maratona.

Po dolgem boju za enakopravnost v teku je leta 1984 Joan Benoit v peklenski losangeleški vročini postala prva zmagovalka olimpijskega maratona. V cilj je s časom 2:24.52 pritekla v učbeniškem slogu in ovacije devetdesettisočglave množice so dokončno zrušile mit o maratonu kot ekskluzivni moški disciplini ter naznanile novo obdobje športa in emancipacije žensk.

Od maratonske revolucije oziroma popularizacije cestnih tekov v sedemdesetih in osemdesetih letih je število tekačev ves čas naraščalo in ta trend se je na globalni ravni začel umirjati šele v zadnjih dveh, treh letih. Zgodilo pa se je še nekaj: maraton je za mnoge, ki raje tečejo daleč kakor hitro, izgubil status ultimativne tekaške preizkušnje. Zgodili so se ultramaratoni. Množice tekačev in tekačic se udeležujejo ekstremnih tekov, ki so bili nekoč rezervirani za redke ekstremiste, ki so jih celo tekači opisovali kot čudake. Enako kot splošna javnost pred petdesetimi leti tiste, ki so sproščeno tekali po mestnih ulicah.

Dejstvo je, da ultramaraton zahteva skoraj popolno predanost in iskanje občutljivega ravnovesja med službenimi, družinskimi in… športnimi obveznostmi. Zato se je spet pojavilo bistveno vprašanje, ki ga mnogi postavljajo kot trditev. Ali ultramaraton škodi zdravju? Je škodljiv za medosebne odnose? Je škodljiv za storilnost v službi? Ne glede na spol, seveda. Z eno izmed študij o potencialni škodljivosti teka so na vzorcu 14 tisoč tekačev ugotovili, da je za vzdrževanje zdravja optimalno preteči od 16 do 24 kilometrov tedensko. To se bo verjetno tudi večini bralcev revije Tekac.si zdelo več kot dovolj, a obenem smo se v glavni temi tokratne številke vprašali, ali je kaj narobe, če pretečemo več.

Seveda gre lahko narobe marsikaj, posledice pa se lahko pokažejo kot telesne poškodbe ali kot težave v družini in v službi, vendar to velja za vse navade, ki lahko hitro postanejo razvade. Ne znam si sicer predstavljati fizioloških poškodb, ki bi jih lahko povzročila obsesivna filatelija, lahko pa si predstavljam zbiralca, ki za redke znamke požene družinsko premoženje.

Za konec se vračam k filmu Maraton!, v katerem režiser in scenarist Pierre Morath gledalce ob velikih zgodbah največjih ikon tekaškega športa prizemlji s sporočilom, ki ga je leta 2012, na vrhuncu navdušenja nad tem športom, dala odpoved Newyorškega maratona zaradi orkana Sandy. Tek je krasna zabava, lahko je tudi prijetna obsesija. A ne nujno za vse. In tudi tek ni vse. Zato se je vredno še enkrat vprašati, zakaj tečemo. Tega se ne vprašajmo zato, da bi nehali teči, ampak zato, da bi se vrnili k bistvu. Bistvo teka niso objave fotografij na družabnih omrežjih in niti ne rezultat na Ljubljanskem maratonu ali na Špartatlonu. Bistvo je užitek v teku samem. Dokler je ta užitek koristen za nas in za okolico.

Uvodnik za revijo Tekac.si
Najdete jo pri vseh boljših prodajalcih časopisov, naročite jo tukaj ali všečkate Facebook stran.

tekac_2016-1011-naslovka

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

Komentiraj