Velika planina, tokrat v oblaku

Na Veliki planini je vedno nekaj narobe. Enkrat sem šel gor sredi zime krpljat, ampak je v treh dneh pobralo ves sneg. Ko smo šli gor letos pozimi, je bilo pa tako mraz, da je psico skoraj pobralo – takrat se je prvič in zaenkrat zadnjič zgodilo, da je bila dejansko utrujena. No, ampak mi smo v tistih razmerah uživali, vsaj sončno je bilo.

Zadnjič sem šel gor s Kraljevega hriba. Tam smo včasih kar precej hodili, ker je dober klanec za nabiranje kondicije – dol pa z gondolo -, ampak takrat nikoli nisem registriral okolice. Lepo je. Vmes se teren postavi dobesedno pokonci, pred Planino Dol se pa zravna in gor je bilo kar nekako mitološko vzdušje.

Meteorologi so obljubljali lepo vreme in ker je prejšnji dan deževalo, sem računal tudi na čist luft. Delal sem reportažo za Moj planet1 in nekaj sonca bi mi prišlo prekleto prav. No, ko sem ob osmih priklatil do Planine Konjščice, je bilo še kar oblačno. In mraz, kakšnih pet stopinj.

No, se bo že porihtalo, sem si govoril in tako tudi mislil, dejansko sem se prelevil v optimista, ki je prepričan, da gredo vremenske razmere pogumnim in pridnim vedno na roko. Malo višje me je potem začenjalo skrbeti, ali bom sploh našel do vrha.

Ker sem bil hiter, sem imel čas skočit na Zeleni rob. Najprej sem prišel do vesoljske ladje, vsaj tako je bilo videti skozi meglo, a ko sem se ji približal na kakšnih deset metrov, sem pogruntal, da so to prenosni sekreti, ki so jih tja postavili kaj jaz vem zakaj. Malo naprej je že bajta. Termometer je kazal tri stopinje, jaz pa sem bil zgoraj oblečen takole: dolga tanka spodnja majica in najtanjši softshell brez kapuce. Mraz te zlakoti. Rož’ce in ričet z sem pozajtrkoval s pastirjem – in da mu ne bi slučajno rekli planšar! Rekel je, da se bo spucalo, a ni zvenel preveč prepričljivo. Jaz sem še vedno verjel, da se bo izboljšalo.

In se tudi je.

 

 

 

 

 

Nad turističnim naseljem je torej dobro kazalo. Napotil sem se k pastirjem. Čez Gradišče. Od tam se lepo vidi Kamniško Savinjske Alpe, na drugo stran pa Veliko planino.

Ja.

Potem sem se po severni strani spustil do pastirskega naselja.

Saj bo, saj bo, sem si mislil. Ljudje imajo radi modro nebo, jebene prežgane fotke, da ti kar vroče postane, ko jih gledaš.Meni pa je misteriozen megleni svet všeč, sploh v hribih, ko je mraz in ponoči slišiš douje može. Megla se je čez planino valila v velikih gmotah, zdaj se je spustila vse do bajt in potem dvignila malo višje.

Zmenjen sem bil v Preskarjevem muzeju. Otvoritev prenovljenega muzeja je bila prvo nedeljo v juliju, jaz sem bil tam prej, a novi eksponati so bili že razmeščeni po muzeju. Pričakoval sem kakšnega starega fotra, pričakal pa me je oskrbnik Žan, super dečko. Star je šestnajst let, letos pa bo cel julij pasel na planini in se ob tem posvečal turistom. Preskarjeva bajta je edina, ki je še grajena na star način, torej z ovalno streho. Všeč mi je poimenovanje za kamnite podpornike. Pravijo jim babce, ker babe pač podpirajo vogale hiš.

Med vojno so Nemci pastirske bajte požgali, tudi Preskarjevo, a je stari Preskar naredil novo po starem vzoru. Vrata v stan je obil kar s plehom strmoglavljenega letala. V Preskarjevi bajti je edino ohranjeno ognjišče izpred druge svetovne vojne.

 

 

Žan me je peljal še do sosede Rezke, menda edine, ki še zna naredit trniče tako kot se šika. Pravi, da je zgodbica o trničih, ki da naj bi spominjali na joške, za lase privlečena. Bučka za turiste. Je pa žalost, da jih ni za dobit. Sem jih hotel kupiti za darilo, ampak njej so pošli, nove je dala sušit šele prejšnji dan, v Kamniku jih pa nimajo.

Žalostna sova je medtem čakala pri Preskarjevi bajti. Malo je bila sitna, verjetno jo je zeblo.

Vreme se seveda ni porihtalo, tako da sem fotke dobil po drugih kanalih. Je bil pa fleten izlet. Dol sem šel z gondolo, bil je pač delovnik in je bilo treba še kaj postorit.

Tehnikalije pa na www.naprostem.si.

Aja, vreme je bilo lepo. Povsod. Razen na Veliki planini.

  1. Objavljena bo v začetku septembra. []
Prejšnja objava Naslednja objava

11 komentarjev

  • Odgovori darja 17. 7. 2013 at 21:31

    Brat tvoje potopise je en sam užitek.

    Najboljši si! Daleč najboljši.

    Res hvala!

  • Odgovori chef 17. 7. 2013 at 22:05

    @darja: Seveda tudi jaz uzivam v prebiranju tvojih komentarjev.

  • Odgovori prvafaca 17. 7. 2013 at 22:59

    morilec dreves…

  • Odgovori Seamus 17. 7. 2013 at 23:03

    Sj je dostikrat tako. Pa še Kamniško sedlo se zapre in to je to.

    Danes greva z Natašo na sedlo in gledam s terase v nebo (obrnjena je na jug) – čista šajba (jasno umito nebo) in si mislim, ha, Metej ne ve kdaj je treba v hribe 😉 .

    Pridem iz garaže in pogledam proti severu – smer Velka in sedlo. Vse zabasan in sedla se niti vidi ne. Na srečo se je pol vseeno malo poštimalo, samo vidlo se pa ni nikamor.

  • Odgovori nish 17. 7. 2013 at 23:45

    Ohhh, Velka planina…..
    “Če te dobi megla, se ustavi in ne lazi nikamor, dokler se ne razkadi”…sem vedno poslušala. Se pa pripelje od nikoder, ne gleda na uro in je res kot iz Palčka smuka …”tako gosta, da bi jo lahko rezal”…

    Kako to, da tako rad gor hodiš?

    /ooo, ti žalostna sova, reče brat moji psici kadar jo vidi. kje najdeta podobnost z likom iz stripa, mi še dans ni jasno. je pa tudi Stalin pisal svoji ženi…da je brez nje osamljen kot žalostna sova. potem zgleda, da sove zgledajo žalostno. in so osamljene. ja, skozi človeške oči verjetno. 😉

    Lepe fotke.

  • Odgovori miran 18. 7. 2013 at 10:15

    Ja pa sej ko je slabo vreme, so najboljše fotke. Tazadnja je pa zmagovalna! 😀

  • Odgovori chef 18. 7. 2013 at 12:05

    @seamus: No, me veseli, da si začel telovadit.

    @nish: Povej mi en sam razlog, zakaj tja ne bi hodil rad 🙂

    @miran: Ja seveda, ampk folk hoče modro nebo, bleščeče strehe in ta šit.

  • Odgovori Ana 18. 7. 2013 at 14:45

    super fotografije in besedilo

  • Odgovori seamus 18. 7. 2013 at 22:42

    @chef – hja, če bo vse po sreči še kaj več, sploh dokler sem doma.

  • Odgovori Nergač » Velika planina, tokrat v soncu 23. 8. 2013 at 18:01

    […] chef 22.08.2013 ob 18:00 ob 18:00 pod miks Zadnjič je vendarle uspelo! Na Veliki planini sem bil v lepem […]

  • Odgovori » Še enkrat Velika planina Ustvarjanje 13. 12. 2013 at 7:38

    […] in precej bolje uhojena, tako da strmine od planine Dol dalje sploh ni čutiti, čeprav je po Chefovo tudi ta […]

  • Komentiraj