Čez Karnijske Alpe z biciklom

Ne samo, da cel mesec nisem obrnil niti kilometra, ampak cel mesec praktično nisem počel drugega kot poležaval. Da je bila mera polna, sem se zastrupil, čez noč me je zagrabil heksenšus, četrtek sem torej komaj preživel, v petek pa sem šel z Bokijem na turo leta: čez Korensko sedlo v Avstrijo, čez Mokrine v Italijo, in skozi Trbiž nazaj v Slovenijo. In ker se za 120 kilometrov ne splača oblačit, nisva začela v Kranjski Gori, ampak na Bledu.

Da bom cel dan trpel kot žival, mi je bilo jasno še pred prvim gorskim ciljem v Spodnjih Gorjah. Znojil sem se, vratu nisem mogel obračat in želodec je zahteval počitek. Če bi bil sam, bi obrnil. Tja grede na Jesenicah nisva našla – pravzaprav niti nisva iskala – kolesarske steze in se ji priključila šele v Mojstrani. Na Korensko sedlo sem rinil prvič in klanec s slovenske strani res ni nič posebnega.

Na drugo stran pa je izziv celo spust. Verjetno v celi Avstriji ni tako slabe ceste, tudi v ovinkih pa je tako strmo, da sploh ne veš kako hitro bi vstopil v ovinek. Vodo sva natočila v Rikarji vasi in deloma po kolesarski stezi deloma po cesti nadaljevala v Podklošter, potem pa v dolino Zilje – in ne Ziljice, ki teče po Kanalski dolini in se v Podkloštru izliva v Ziljo.

Na Karnischer Radweg, kolesarsko stezo z oznako R3, bi lahko verjetno prišla skozi Poturje, a tega nisva vedela – in niti ne vem ali bi se splačalo –, tako da se je pravi užitek začel šele v Čajni. Podlaga sicer ni vrhunska, a še vedno bistveno boljša kot na slovenskih cestah. V približno štiridesetih kilometrih sva srečala peščico avtomobilov, užitek pa zmotita le dva sto- ali dvestometrska makadamska odseka in prečkanje naraslega hudournika, kjer je bila voda ravno toliko visoka, da je zalila šprinterice. No, pa med Preseškim jezerom in Šmohorjem je ogromno križišč, ki nekoliko zbijejo povprečno hitrost, kar je motilo Bokija, in pobirajo energijo, kar je motilo mene.

Gorska veselica pa se začne šele v Dropolah. Mokrine so pravzaprav edini resnejši gorski cilj, a tokrat me je ubil in nisem užival niti na enem metru več kot deset kilometrov dolgega vzpona z več kot 900 metri višinske razlike. Fotografiral naju je najbolj nesposoben stric na svetu.

Za Mokrine pravijo, da je najbolj sončno smučišče na Koroškem, če ne celo v Avstriji. Tudi poleti je kar prijetno. Na tabli sicer piše, da je nadmorska višina 1530 metrov, povsod drugje pa zasledim podatek, da je prelaz visok 1552 m.

Spuščanje s trdim vratom je živ obup in tako nisem kaj dosti užival niti na spustu, ki je v zgornjem delu perfekten, v spodnjem pa je cesta malo slabša. Postanek za panino in ristretto sva načrtovala v Tablji, kjer se je na števcih že obrnil 120. kilometer.

06_IMG_20150731_143930

Spet naju je presenetila krasna kolesarska steza Alpe Adria, ki povezuje Salzburg in Gradež. Tako sva se od Tablje pa do Lipc praktično celo pot vozila po kolesarski stezi, ki se izogne središču Trbiža. Ker vodi po trasi nekdanje železnice pot od Tablje do slovenske meje vzpenja zlagoma, ampak v mojem stanju, po 140 kilometrih sem bil že popolnoma sesut, teren v nobenem primeru ne bi mogel biti tak, da bi mi ustrezal. No 1- do 2-odstotni klanec ob nasprotnem vetru je mogoče celo najhujše, kar se ti lahko zgodi in takrat si lahko samo srečen, da imaš delavca na firngi.

07_20150731_151000

Okoli Kranjske Gore so se kot skrajno nadležni izkazali izletniki na kolesih, ki očitno takoj, ko zapeljejo s ceste, pozabijo, da so udeleženci v prometu, in z dvakrat nižjo hitrostjo od tiste, ki jo razvije kolesar-športnik (in to po šestih urah voćnje), sanjarijo kot da se jim res ne more zgoditi čisto nič in kot da jih ne more povozit prekleta babnica, ki se z avtom pelje do svojega vikenda in skoraj zbije celo gručo kolesarjev, ki se vozijo po vseh predpisih.

Zanimivo je, da se mi je po kakšnih 165 kilometrih precej odprlo, na odseku med Mojstrano in Jesenicami mi je uspelo celo osvojiti gorski cilj približno 15. kategorije, od Lipc proti Kočni pa mi je zmanjkalo samo za kakšnih dvesto metrov smodnika, sicer bi lahko celo skočil in na Bled prišel prvi, z minimalno prednostjo. Da je vlekel praktično celo pot? Da me je na Mokrine opral za sedem minut? Pa kaj. Ve se, kje je cilj!

Kolesarjenje po kolesarskih stezah je krasna stvar in na tej turi se večinoma pelješ ne da bi sploh videl avtomobile. Verjetno ne bom šel spet naslednje leto, še enkrat pa gotovo, in takrat bom imel dober dan in bom užival tudi na Mokrine. Kilometrov je malo več kot dvesto, a vzpona je relativno malo, aparature pokažejo okoli 2500 metrov. Če bi se odpeljala iz Kranjske Gore, pa tura res ni nič posebnega: dolga je nekje okoli 120 kilometrov in ima kakšnih 2000 metrov višinske razlike.

Screenshot 2015-08-02 16.06.55

Trasa: Bled–Spodnje Gorje–Lipce–Jesenice–Mojstrana–Kranjska Gora–Podkoren–Korensko sedlo–Rikarja vas–Podklošter–Čajna–Blače–Preseško jezero–Šmohor–Dropole–Mokrine–Tablja–Trbiž–Kranjska Gora–Mojstrana–Jesenice–Lipce–Spodnje Gorje–Bled

mokrine

Prejšnja objava Naslednja objava

3 komentarji

  • Odgovori Alec 2. 8. 2015 at 20:54

    O ja, tisti klanec, ki ni klanec, ampak je vseeno klanec od Trbiža proti Ratečam me vsakokrat ubije. In ja, še vsakokrat mi je tudi pihalo v gobec. Kolikor je lepa ta pot, pa vsakokrat tudi bentim in kolnem, ko se vračam nazaj proti Kranjski Gori.

  • Odgovori Boki 2. 8. 2015 at 23:18

    Odlicna tura! Naslednje leto pa kar od Salzburga do Gradeza….cez hribe! Uradno vabilo dobi le se Richie Porte…

  • Odgovori laufar 3. 8. 2015 at 0:37

    Če bi se oglasil bi pa zvedel, kje je kolesarska Jesenice-Mojstrana, tko pa…….

  • Komentiraj