Hribi (niso) za telebane

Težave v slovenskih gorah pregovorno povzročajo slabo opremljeni državljani iz vzhodne Evrope. Stereotip opisuje predebelega Čeha, ki se na Triglav odpravi v šlapah in belih nogavicah s pol litra vode in pločevinko piva v borši. Toda medtem ko smo se iz njih delali norca in razvili slabšalni oznaki čeh in češko, so nas vzhodni slovanski prijatelji v mnogočem že prehiteli. Menda tudi v slovenske hribe hodijo čedalje bolje, včasih celo pretirano opremljeni, za težje ture pa najemajo gorske vodnike, kar stereotipnemu Slovencu seveda ne pride niti na misel, saj mu je vodenje po gorah pod častjo – konec koncev smo hribovci po naravi.

Seveda med Čehi najdemo turiste, ki rinejo v hribe opremljeni kot jaz zjutraj do najbližjega bufeta, ampak podobne osebke najdemo tudi med Slovenci. In to, kot opažam, čedalje bolj pogosto. Tako se mi zastavlja vprašanje, ali je promocija planinarjenja, ki se konec koncev odvija tudi na pričujočem blogu, sploh koristna ali kontraproduktivna. Ne mislim samo zaradi obupne gneče, nad katero so lahko navdušeni oskrbniki koč, manj pa planinci in, v najslabšem primeru, gorski reševalci.

Ko sem se zadnjič spuščal z Grintovca, sem pod Kokrskim sedlom na drugi strani grape videl zanimivo skupinico. Pešpot tam vodi po desni strani, oni pa so se vzpenjali skrajno levo, morda zato, ker so v močnem dopoldanskem soncu na precej neugodnem gruščnatem terenu iskali senco. Če se ne bi skregali, jih sploh ne bi opazil.

hribi niso za telebane

Spredaj sta hlačala dva, morda so bili trije, nekaj metrov za njimi pa se je opotekala vitka postavica v vročih hlačkah z jopico, zavezano okoli pasu. To je bila njena oprema, ostalo je verjetno nosil fant v mini nahrbtniku. Jedro spora je tičalo, kakopak, v obutvi. “Pa ti probi v takih čevlih gor, pizda,” je vreščala damica. “Saj si vedla kam gremo!” se je nazaj zadrl tip in neusmiljeno plužil naprej, medtem ko je punca bolj ali manj stala na mestu. Potem sem opazil, da je z njo tudi pekinezer, ki očitno ni bil dosti na boljšem.

“Kreteni,” sem si mislil.

To so te tipične ljubljanske srajce, ki nekje slišijo, da je na Kokrskem sedlu in na Grintovcu kul, potem se po cesti, kjer je prepovedan promet za motorna vozila, a te prepovedi nihče ne upošteva in za to ni nikoli sankcioniran, pripeljejo kolikor visoko je mogoče, in med potjo do cilja mimogrede prekršijo tako rekoč vsa pisana in nepisana gorniška pravila. V najboljšem primeru se o poti pozanimajo pri kakšnem prijatelju, ki bi rad izpadel kot heroj in zagotavlja, da ni nobene panike, izica, stari, ti povem, jaz pridem gor v dveh urah v supergah.

Seveda je razumljivo, da v gorah prihaja do nesreč in da je nesreč toliko več kot je v gorah več planincev. Toda ko berem suhoparne podrobnosti o teh nesrečah in s čim vsem se morajo ukvarjat gorski reševalci, me obide slabost, podobno kot v soboto starejšo planinko. Kot sem slišal iz prve roke, se je na pot odpravila s premalo tekočine in seveda je bila precej obilna. Kaj taki ljudje iščejo v hribih? Neka druga ženska je padla pri Domžalskem domu na Mali planini in si poškodovala roko, posredovali so gorski reševalci. Kako je lahko tam padla in si tako hudo poškodovala roko, mi ni čisto jasno, a očitno se zgodi tudi to. No, če se zgodi Romanu, ne kompliciramo, ampak imobiliziramo in gremo v bolnišnico sami.

Včeraj sem slišal tudi, kaj norci počno, ko jih preleti helikopter z reševalci. Ne da bi mu signalizirali kakšne uporabne napotke – mahajo jim v pozdrav! Kaj vem, morda zato, ker se jim fajn zdi, da jih helikopter preletava v nizkem letu? Seveda bebec ne pomisli, da je helikopter tam z namenom, ne pa na letalskem mitingu. Sprejemljivi oznaki helikopterju sta samo dve: z dvignjenima rokama oblikujemo črko Y (yes), če pomoč potrebujemo, če pomoči ne potrebujemo, pa z rokama oblikujemo črko N (no) – eno roko iztegnemo poševno navzgor, drugo pa poševno dol. Če slučajno vemo, kje je ponesrečenec, lahko z rokami nakažemo smer. Več informacij tukaj.

helikopter

Ne trdim, da so gore primerne samo za izbrance. Konec koncev tudi jaz nisem niti alpinist niti se nimam za izjemno izkušenega pohodnika. Se pa držim osnovnih in precej nezahtevnih pravil. Predvsem ne precenjujem svojih sposobnosti in ne podcenjujem gora. To seveda težko pričakujemo od rojenih zmagovalcev: oni se posmehujejo tistim, ki v hribe hodijo z visokimi pohodniškimi čevlji, posmehujejo se tistim, ki zgodaj vstajajo, in se hvalijo s časovnimi rekordi. Na misel mi  ne pride, da bi svojo percpecijo zahtevnosti gora vsiljeval začetnikom, ki na Triglav rinejo brez podlage in brez treninga, po možnosti udobno ob devetih zjutraj, ker kdo se bo pa tudi ob koncih tedna zbujal zgodaj?

Tako pa vsako leto poslušamo in beremo in gledamo čedalje več opozoril, ki se zdijo vsakemu povprečno izobraženemu pohodniku čista oslarija, ker vse to ve že odkar se je lotil planinarjenja, stanje na terenu pa je čedalje slabše.

Prejšnja objava Naslednja objava

27 komentarjev

  • Odgovori prvafaca 22. 7. 2013 at 20:22

    morilec dreves…

  • Odgovori nish 22. 7. 2013 at 23:43

    Da, še največji bk je bil tisti tip (“Saj si vedla kam gremo!”) ker je ni že v dolini pustil. Skoz in čez idioti.

    Razumem, da se nesreča vedno lahko zgodi. Ampak za tovrstne kretene, pa res nimam nobenega razumevanja in bi jih zbila ko kanto. Takih se nikoli ne prime nobeno opozorilo, pa če bi vsak dan kaj takega napisal.

    A si imel kdaj kakšno željo, da bi bil gorski reševalec?

  • Odgovori Urška 23. 7. 2013 at 0:13

    Tole z Y in N pa nisem vedela, čeprav je logično 🙂
    Se tudi sama vedno zgražam nad tem, kako slabo pripravljeni hodijo ljudje v gore. In potem morajo gorski reševalci zaradi takih kretenov tvegati življenja..
    Jih zelo spoštujem.

  • Odgovori miran 23. 7. 2013 at 6:49

    Hvala za Y/N, jaz tudi nisem vedel. Kaj veš, daj ti lahko prav pride. 🙂

    Sem pa jaz eden tistih, ki hodijo še v hribe, ki jim normalni ljudje sploh ne rečejo hribi, preveč obut in oblečen in z vsem mogočim v rukzaku. Gor itak, da sopiham ko lokomotiva, dol pa lezem kot po jajcih. Mi je včasih kar nerodno, če je še kaka bolj samozavestna družba zraven.

  • Odgovori NatašaB. 23. 7. 2013 at 7:05

    ma v Švici se noben ne zafrkava (pozdravlja) z mahanjem reševalni ekipi ker vsak nagib kaže, da gornik potrebuje pomoč in posledično drago plača 😉

  • Odgovori kekec 23. 7. 2013 at 8:16

    Tole z mahanjem helikopterju je mimo. Predstavljaj si da leti čez kredarico in da mu 300 folka maha nekaj po svoje. Če bi jih upošteval bi bil hitro v skalah. To je tako kot bi vsak pešec mahal vsakemu rešilcu ki se pelje mimo.

    Jaz v hotice-majčka kategorijo štejem tudi vse, ki v hribe hodijo v kavbojkah. In vse, ki mislijo da nisi Slovenec če nisi bil na Triglavu. Bolj pravilno bi bilo da nisi pravi Slovenec če nisi bil na Triglavu slabo opremljen in brez kondicije.

  • Odgovori chef 23. 7. 2013 at 9:46

    @nish: Ne, nikoli nisem imel te želje. Mogoče bi se kdaj ukvarjal z reševanjem s psom, ampak moja je preveč blesava, jaz imam pa premalo časa. Poleg tega mi gre na živce to prekleto prostovoljstvo. Ja, razumem, da te stvari reševalec dela brez plačila – bi si pa v normalni državi predstavljal, da dobi vsaj kakšno ugodnost, na primer cenejše zdravstveno zavarovanje ipd.

    @miran: Ne vem zakaj bi ti bilo nerodno? Ravno pohodništvo je disciplina, ki naj bi potekala v sproščenem duhu. Če je kdo preveč živčen in hiti, naj pa sam hodi v hribe.

    @NatašaB.: Pa saj pri nas ne gre za zafrkavanje, ampak za nekakšen kolektivni primitivizem, ko ljudem enostavno ni jasno kdaj se neha zajebancija in se začnejo resne stvari. Si predstavljaš, da bi enega takega mahajočega urbanega zapečkarja, ki je prvič v hribih, potem še oglobili za 200 evrov? Ker pač ni vedel, da je kreten? Ajoj.

    @kekec: Tole s Triglavom sem imel že napisano, a je bil prispevek predolg. Točno tako. Klinc je treba vsakemu Slovencu na Triglav! Mogoče včasih, zdaj pa nekateri ne znajo več hodit niti po makadamu, za pripravo na Triglav pa dvakrat skočijo na klinčevo Šmarno goro.

  • Odgovori uršula 23. 7. 2013 at 10:02

    “…in se hvalijo s časovnimi rekordi.”

    u ja, teji so moji najljubši. jih imam v familiji – kdo je bil v eni uri na bohorju s senovega al v uri in pol na lisci iz zidanega mosta al pa nevemodkod v dveh urah na triglavu. kreteni. poli se pa čudijo, zakaj ne maram nikamor it z njimi.

    itak pa nisem čistokrvna slovenka, tako da mi ni treba na triglav ; )

  • Odgovori miran 23. 7. 2013 at 10:18

    Ampak to je pa res tudi meni malo mimo, da tekmuješ s kaj vem kom, da bi čim prej prišel gor in nazaj. Saj potem ja nimaš nič od tega. Pač štartaš zgodaj in greš počasi, vmes pa uživaš. No, razen če se ti res kam mudi, to je druga stvar.

  • Odgovori Efemit 23. 7. 2013 at 10:36

    Čestitke za odličen in poučen članek (oznake za helikopter in povezava).

    Škoda, ker večinoma samo trezni ljudje berejo tvoj blog, ne pa tudi zgoraj omenjeni…

  • Odgovori Simon 23. 7. 2013 at 12:03

    Torej tu pa tam seveda vidimo tudi Aavstrijce, ki sestopajo npr. iz Kamnitega Lovca in se pri sestopu vsuva kamenje na nas na spodnji poti. Potem je bila na hribi.net objavljena slika Nemca, ki je šel v sandalih na Triglav(avtorju posnetka je zaupal, da ni vedel da je pot zahtevna), pred kakim letom je bila objavljena slika nemca s psom na Triglavu,…

    V tujini imajo reševanja plačljiva in takoj sem za to da se to uvede tudi pri nas. Za tujino se je treba zavarovati in če gre za krivdo ponesrečenca in/ali malomarnost, zavarovalnica pač ne povrne stroškov reševanja.

    Ti si videl pekinezerja na Grintovcu, jaz pa na Begunjščici poleg tega pa npr. še sopihajočega mopsa na Šmarno goro, sprehodi s psi po strmi poti z Nanosa DOL so pa itak nacionalni šport(OK gor bi še morda šlo). Ampak OK, sedaj smo že zašli na področje mučenja živali, upam seveda da ti s svojo psičko to delaš tako kot je treba in seveda da jo imaš tudi privezano, razen na izpostavljenih delih kjer je pa seveda nevarnost da če pes slučajno zgrmi v prepad da potegne vanj še lastnika, če se ne takim delom že izogibamo(kolikor je pač mogoče) zaradi varnosti drugih.

    Nošenje čelade morda vsaj na res ‘kršljivih’ poteh ni več atrakcija in tarča posmehovanja, je pa povsod drugod. Ja, ne boš verjel, kamenje je letelo mimo mene na tistih serpentinah na Komno. Kdo bi pa tam imel čelado? Ljudje se ne zavedajo, da čelada lahko odigra svojo zaščitno vlogo tudi pri padcu na glavo npr. Meni se je pri kakih skalnatih ali feratnih turah že zgodilo npr. da sem se z glavo nevede butnil v kako skalo nad sabo, resda bi brez čelade bila morda samo ornk buška a lahko zaradi udarca trzneš, zgubiš samo za sekundo zavest, spustiš skalo, zajlo pa smo tam. Za zajlo mene sicer drži ponavadi komplet za samovarovanje medtem ko pa je v percepciji tipičnega slovenčka tak komplet namenjen samo šmekiranju in postavljanju z neko fensi alpinistično opremo. Tako kot očala, ki(če so seveda ta prava kupljena, ne kako sranje za 10, 20 EUR) ščitijo pred UV žarki in snežno slepoto.

    In tako naprej, in tako naprej,…

  • Odgovori koruza 23. 7. 2013 at 15:14

    To si pa svetovno napisal! No, kot vedno.

    Pri nas je običajno taka zgodba:
    ‘Pa zakaj ob štirih? A veš kok jst težko vstanem, no. A se lahko ob sedmih dobimo na parkingu v Ljubljani pa potem štartamo?’

    Lahko, jst vas pa v koči počakam. Ali še rajše – na drugem hribu.

  • Odgovori chef 23. 7. 2013 at 16:54

    @uršula, @miran: No, jaz raje hodim hitro kot počasi. Jasno pa je, da se držim tempa najšibkejšega. Če mi je do hitre hoje, grem pač sam oziroma s tistimi, ki jim to ustreza. Problematični so predvsem tisti, ki bi radi z divjanjem nekaj dokazali. Kaj pa? Da so kreteni? Tako kot butelj, ki je na Kokrsko sedlo vlekel tisto svojo razvajeno punco in jo bo verjetno še dva meseca zajebaval. Takega cepca bi prav z veseljem povabil na eno turco in mu pokazal kako se hodi.

    @Efemit: Pravzaprav me čudi, da me še nihče ni nahrulil – razen seveda prvafaca.

  • Odgovori Matjaž 23. 7. 2013 at 20:22

    Se strinjam s komentarji predhodnikov, ko sem kupil nov ruzak so omenjeni znaki nalepljeni na notranji strani ruzaka !!! Moj in sinov ruzak poln opreme s 3-4 litri tekočine, res pa tudi z cca 2kg fotografske opreme (objektivi in baterije) tehta dobrih 15 kg in ne boste verjeli kakšna tarča posmeha sva, ampak nama to še zdaleč ni mar, ker prideva povsod, potujeva tudi po 12 ur skupaj, vendar počasi in z vso opremo potrebno za vsakršno stanje v gorah (sneg ali žled sredi poletja ni novost-bunda,kapa,rokavice, tudi male dereze ne zavzamejo veliko prostora glede poznih snežišč, čelada in varovalni komplet, ter hrana in rezervna oblačila pa smo na 15 kg)ki te lahko presenetijo v vsakem letnem času brez izjeme in tega se je treba v gorah zavedati, kdor pa ne verjame pa naj si dobro ogleda cel kup spominskih tabel pokojnim kateri so imeli manj sreče ali pa pameti. In če dovolj zgodaj pomladi z tako težkim ruzakom pričneš kolovratiti po hribih od 1000 – 1500 m ko se sneg že umika, poleti ni več nobenih težav 12 ur kolovratiti po višini 2500 pa do Triglava. Pa srečen in lahek korak pametnim in previdnim in veliko kilometrov mestnih pločnikov tistim ki ne razmišljajo tako, a se morda motim?

  • Odgovori Matjaž 23. 7. 2013 at 20:48

    chef, ne vidim razloga zakaj bi te nekdo nahrulil, daj se držiš vseh pravil igre gora, prilagajaš se pohodnikom katere povabiš na turo, če pa si želiš malo hitega tempa greš pa z nekom ki te z lahkoto spremlja. Tudi midva s sinom sva že prišla do tega spoznanja da sva prepočasna za druge, sploh zaradi fotografiranja in kos moj mali uleže v travo in fotka gorsko rastlinstvo ga tudi po 5- 10 minut ne dobiš iz nje. Tako da so najine ture v povprečju 15-20 minut daljše od markiranih, ampak po pravilu sva še vedno prišla tja kamor sva namenjena, pa čeprav opremljena kot bi selila hišo.

  • Odgovori Tomaž 23. 7. 2013 at 21:13

    nima te za kaj nahrulit, ker si napisal tako kot stvari stojijo

  • Odgovori Simon 23. 7. 2013 at 22:05

    Oprema sploh ni tako težka: čelada je v glavnem plastika in stiropor. Plezalni pas in komplet: razen karabinov, več ali manj tekstil. Zaščitna očala – plastika. Kapa za zaščito proti soncu – tekstil! Itd,…

  • Odgovori chef 23. 7. 2013 at 22:06

    Jaz vedno napišem tako kot stvari stojijo, pa se potem pritožujejo hehe.

  • Odgovori enodvec 24. 7. 2013 at 15:12

    S prispevkom se v celoti strinjam.
    Ampak @matjaz, to je neverjetno…

    To da tovoriš 10kg nepotrebne opreme ni znak znanja ampak predvsem znak pomankanja izkušenj in nepoznavanja ture oziroma gora.
    En del varnosti je tudi hitrost (npr. umikanje nevihiti). Pika. Do izčrpanosti pride tudi zaradi pretežkega nahrbtnika, če tudi si ne vem koliko navajen.

    Izkušen planinec ve, kdaj potrebuje kakšno opremo in se odloča na podlagi teh dejstev.
    Ni narobe, če greš v hribe v supergah za teren in nahrbtničkom.
    Kot tudi ne z najtežjimi gojzarji in plezalno opremo. Čeprav se s temi varovalnimi kompleti za ferate pretirava. Naše zelo težke poti večinoma niso niti f od pravih ferat, kjer take komplete res potrebuješ.

  • Odgovori Simon 24. 7. 2013 at 15:51

    @enodvec:

    Od klasične planinske opreme sta težka le cepin in dereze. Te nosiš takrat ko gre za zimske ture ali pa sumiš da te čaka kako snežišče in podobno.

    Ostalo res ni težko. Dodatna hrana – kaj če se ti kaj zgodi in moraš dolgo ostati tam zgoraj. Oblačila – nevihta(za preobleč), nenadna ohladitev(tudi poleti). Da ne naštevam drugega.

    Ti si morda mojster, ki prepleza vsaj Italiano ali pa morda celo Cjajnik brez kompleta(ostali, ki imate vsaj malo pameti: don’t do it!), nekdo pa ni in bo previden že na običnem Špiku(čez Lipnico) ali Planjavi(ko smo že v sosednjem članku pri njej). Itd, itd…

    Zaradi kosa odvečne opreme ni še nobenega pobralo, če je navajen oz, gre s tako napolnjenim nahrbtnikom postopoma od začetka sezone vedno višje(na začetku sezone za čez 2000 tako ali tako rabiš težko opremo). Je pa marsikomu prišla prav ali mu je celo rešila življenje.

    Ja, in v hribe s supergami in nahrbtničkom s sendvičem in flaško zale, JE narobe!

  • Odgovori enodvec 24. 7. 2013 at 19:05

    @Simon: Vsaka stvar ima nekaj teže, zato takoj nosiš nekaj kilogramov odveč. In hvaljenje s težo nahrbtnika ravno razkriva pomanjkanje izkušenj. Ogromni nahrbtniki z zimskimi gojzarji vedno in povsod so v bistvu naslednja faza od hotk in supergic, kot neka kompenzacija preteklim napakam.

    Seveda, da greš lahko s supergami in nahrbtničkom v hribe oziroma gore. Jasno, superge morajo biti za teren in v nahrbtniču še vedno ne sme manjkati prva pomoč in podobno.
    Ampak recimo oblek in hrane (razen čokoladic) ti ni potrebno nositi, če temu prilagodiš način hoje. Seveda, to ni za vse, gre bolj za tek po hribih in nudi povsem druge užitke kot hoja.
    Seveda pa s tako opremo ne rineš v gužvo na kak Triglav.

    Gojzarje se sicer pohodnikom priporoča zato, ker ponavadi nimajo utrjenih gležnjev in je nevarnost zvina velika.
    Problem je, ker se s hojo v gojzarjih gležnji tudi razvadijo, zato ni pametno kar tako preklopiti na superge.

    Pretiravanje sem mislil drugače. Seveda je varovanje potrebno. Ne na vseh poteh, toda to naj presodi vsak sam. Ampak na večini naših težkih poteh zadostuje plezalni pas z gurtno in vponko, ne pa dvodelni pas s setom za ferate.
    Hočem rečt, če greš na neko slovensko klasično zelo zahtevno pot in tam psihično potrebuješ tako varovanje, no, potem ga res potrebuješ, ker za pot nisi ustrezno pripravljen. Je pa res, da nekje moraš začet…
    Sam ferat ne maram iz ideoloških razlogov.

  • Odgovori Matjaž 25. 7. 2013 at 18:04

    enodvec in Simon, obema dam prav, oba zagovarjata dejanska stališča iz vidika enodnevnih izleto, kateri ravno tako lahko prinesejo cel kup težav z naravo, kateri pa se z manjšo težo hitreje izogneš in večjo lažje zaščitiš.Zakaj “hvala” o tako težkem ruzaku? Iz tega razloga da sem namreč podvržen povečani dehidraciji, kayr pomeni 2-4 litre tekočine in več kot polovice količine tudi kilaže, da tovoriva fotografsko opremo, ja brez nje sva kot bosa v hribih (mogoče naletiš kdaj na najine predstavitve)kar skupaj poleg nekaj drobnarij katere bi z lahkoto pogrešal znese cca več kot 1/3 nepotrebne teže. Po drugi strani je pa to nujno obvezna oprema ko se odpraviš v Julijce za teden ali več.No takrat pa bi rad videl junaka ki bi cel teden ali več nosil 15 kilogramski ruzak brez predhodnega že od zime nabirajočega tempa kondicije. Samo za primerjavo: ko sva v februarju z istim ruzakom tacala na Menino planino sem skoraj dušo izpustil, med tem ko pa, sva v juliju po že vsaj 25-ih vzponih tako pridrvela na Stol da sva se komaj ustavila na vrhu.Pred nama pa je še 10 dni kolovratenja po julijcih drug teden in verjamem da tudi teh 15 kg ne bo delalo nikakršnih težav, kaj menita.

  • Odgovori blitz 26. 7. 2013 at 14:52

    Nedvomno se strinjam s tisto trditvijo, v tvojem blogu, da gore ne potrebujejo reklame. S potopisi ni nič narobe, vse pa je narobe z reki tipa “vsak pravi Slovenc gre vsaj enkrat na Triglav”. Inpotem gori res vidiš vse sorte. Pa še nevarno je za druge, ker z neustrezno obutvijo prožijo kamne.

    Morda bi bilo dobro delati več reklame za Karavanke, kjer človek pogosto edini prespi v koči.

    Zagotovo pa bi bilo potrebno zapreti cesto na Mangrt, saj so zaradi nje pravim ljubiteljem skoraj popolnoma uničili užitek ene najlepših gora pri nas.

    Pa še glede Čehov – v mladih letih sem jih veliko srečeval po naših Alpah, ker so jim bile edine dostopne. Nikoli nisem videl nobenega slabo opremljenega. Staromodno morda, nikakor pa ne slabo. Res pa so bili vedno otovorjeni bolj od mul, s katerimi so v tstih časih še oskbovali koče. Vlekli so 20+ kg rukzake, z vso hrano itak, pa še šotor so imeli pogosto s seboj.

  • Odgovori Pajzbar 11. 7. 2017 at 21:15

    Zdaj ne vem več, če bi še objavil kak „foto“ blog o gorah 🙂

    Je pa res, da je kup takih specialcev začelo zahajati tudi v tisti del alp, kjer si imel ponavadi mir, saj so bile označene kot bolj zahtevne. Samo še „nepopularna“ imena vršacov ostajajo zato za kar obiskujemo gore. Za instagram.

  • Odgovori Ana Lasič 12. 7. 2017 at 13:15

    Iskreno: tale zapis se mi zdi prav to, kar očitas drugim. 🙂 Da si najpametnejši o zadevi, o kateri dejansko ne veš ničesar. Pa tudi žaljiv in prepotenten iz varnega udobja računalniškega fotelja. Pa brez zamere. Hehe pravzaprav s svojim zapisom hodiš ob bok dečku, keteremu učiteljici bo žal..bla bla.

    Sicer se po življenjskem slogu bolj najdem v tvojih čevljih (trdo delo namesto žuranja) ampak za vzgojo pamžev velja, da se zarečenega kruha največ poje. In ja, otrokoma poskušava vcepiti spoštovanje do narave, živali, vrstnikov, učiteljev,… In ja, spoštujem odločitev tistih, ki jih ne želijo imeti, ker to je težko, in zahteva veliko odpovedovanja kljub vsemu. V neki fazi bi dal vse, samo da vreščalo utihne in da v miru poješ kosilo. Ampak najbrž glede na mindset tisti, ki že tako iščejo bližnjice, dajo otroku risanko na YouTube v oštariji, drugi pa se igramo železnico z makaroni – slednje vzame precej več energije, je pa najbrž bolj vzgojno 😉
    In kljub temu, da bi si lahko privoščila najbolj fensi smensi voziček, ne vidim po tem nobene potrebe. Enoprostorec tudi ni parkiran pred našo bajto 🙂 skratka precej posplošeno, in menim, da sigurno je nek delež takšnih, ki jih opisuješ, vendar med mojimi prijatelji in znanci sigurno ne prevladujejo. Je pa seveda odvisno, v kakšnih krogih se giblješ.

  • Odgovori Matej Zalar 12. 7. 2017 at 14:04

    Ne bom se ti opravičil, če sem te užalil. Če sme že žalil, sem žalil tako, kot je napisano – posplošeno. In drugače ne more biti, sicer bi lahko vsakemu posebej solil pamet. Kdor se v zapisu najde, je to pač njegov problem.

  • Komentiraj