Izgubljena priložnost v troje

Za novo sodelavko v poznih dvajsetih letih, ime ji je Jasna, je oprezal že nekaj tednov in v tem času dognal ne samo, da je očitno samska, ampak da niti nima nič proti njegovi družbi. Ugotovila sta celo, da imata nekaj skupnih točk. On redno planinari, ona pa je to počela z bivšim fantom, a zdaj že dve leti ni bila drugje kot na Šmarki, zdaj pa kupuje nove planinske čevlje. Svetoval ji je pri nakupu in celo uredil popust, naslednji teden pa jo je povabil v hribe. To ji je godilo, samo z nahrbtnikom bo težava, a si ga bo sposodila od prijateljice. »Se spomniš Karin?« Seveda, si je mislil, tista gobezdava Štajerka, in ponudil svoj nahrbtnik, ki ga je nekoč kupil, a nikoli nosil. Različni znaki in geste so mu dajali vedeti, da je navdušena in tudi sodelavci so opazili, da nekaj onegavita.

Cel teden si dopisujeta in do četrtka skujeta načrt, ki je obetal krasen izlet. V petek pa ugotovita, da se ji bo moral prilagoditi. Jasna ima namreč ob sobotah zumbo, zato bo utrujena in v nedeljo res ne more vstati ob petih zjutraj. Odšla bosta uro kasneje. Mogoče za prvič res ne bi šla na Begunjščico, ampak nekam nižje. Slišala je, da je zelo lepo na Dobrči, ampak ne bi šla iz doline, ker je od brata slišala, da se lahko z avtom odpelješ še malo višje. In kosilo potem odpade, ker mora biti najkasneje ob dveh doma, ker bo naslednji teden čuvala mamino mačko.

To ga sicer jezi, a mu ne preostane drugega kot da popusti.

V soboto popoldne ga pokliče, govori z osladnim glasom, z v žamet oblečenimi šumniki in razpotegnjenimi samoglasniki, kot da bi prišla po otroka v vrtec: »Čaoooo … kaj delaš? Aha. Prideeen. Nekaj te moram vprašat …«

(In zdaj pride!)

»A bi imel kaj proti če gre zraven še Karin?«

Seveda bi imel proti, pizda! Ampak se hitro znajde: »Ne, sploh ne …« Kot poskus cenenega humorja doda še skrajno traparijo: »V troje je lepše, haha.«

Načrt je treba spet prilagoditi, ker bo Karin prišla iz Maribora z očetom, ki nekaj dela v Ljubljani, zato ne bi šlo prej kot ob pol osmih. Pa če bi jo lahko prišel iskat v Moste, ker jo bo oče odložil pri Španskih borcih. Moste so daleč s poti, ampak ne preostane mu drugega kot ustrežljivost: »Poglej, sploh ni problema!«

»Zlat si, ampak res! Karin je ful v redu, boš videl!«

Zjutraj se torej iz Bežigrada odpelje v Moste. Karin se pojavi petnajst do osmih. Ni ravno zgled športnice. Otekle gležnje in ogromno rit uspeva skrivat, a ne, ko obleče kratke hlače. Zavali se na sovoznikov sedež in radio s Študenta prestavi na Center. V Šentvidu pobereta Jasno, ki se usede na zadnjo klop, ker je manjša kot Karin in bo lažje sedela.

Med vzpenjanjem večinoma govori Karin, seveda, saj je Štajerka. Precej počasna je, približno na pol poti pa izgubi motivacijo, zato Jasna predlaga, da bi šli samo do koče. Tudi ona je utrujena, pravi, zumba je terjala svoj davek. Ko se vračajo domov, v Šentvidu najprej odloži Jasno, ker se ji mudi po mačka, Karin pa odpelje proti Mostam, a sredi poti ugotovi, da jo oče čaka v Javnih skladiščih.

Prejšnja objava Naslednja objava

13 komentarjev

  • Odgovori katarina 9. 9. 2015 at 19:02

    sicer stran vržena nedelja, ampak tolaži se s tem, da samo ena 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 9. 9. 2015 at 19:39

    Da smo si na jasnem: ta zgodba ni iz mojega življenja. Zdaj sem že tako pregnan, da se mi to praktično ne more zgodit, ker bi že kar naravnost povedal, da je bilo mišljeno kot izlet v dvoje. Že prej se ne bi kaj dosti pogovarjal, ker Nergač ne debatira – on ukaže 🙂

  • Odgovori katarina 9. 9. 2015 at 21:44

    da smo si na jasnem, za moje male voayerske potrebe je čist vseen komu se je to zgodilo 🙂 in ja, to je treba povedat ne pa debatirat, prestari smo za gardedame…

  • Odgovori Ruhollah Khomeini 9. 9. 2015 at 21:47

    Nemogoče. En in edin fakt te zgodbe je, da tip slabo izbira…

  • Odgovori Anonimno 9. 9. 2015 at 21:53

    Ce rece, da bi sla v hribe, potem pa hoce cetrt poti na Dobrco, ze v startu ves, da kupujes macka v zaklju. Se cudno, da ni celo on gojzarjev sponzoriral….

  • Odgovori Francl 9. 9. 2015 at 22:43

    Tole se bere kot začetek kakšnega romana ali vsaj kratke zgodbe. Pričakujem nadaljevanje.
    Upam, da se ne bo ustavilo že pri prvem razočaranju nad ženskim spolom ampak se bo razvila čudovita ljubezenska zgodba s pridihom planin.

  • Odgovori Matej Zalar 10. 9. 2015 at 1:40

    @Katarina: Ja, ampak potem izpadeš kot nekdo, ki je imel samo en cilj. Kar je seveda res.

    @Ruhollah Khomeini: To se dogaja kar naprej. Še posebej rado v hribih.

    @Anonimno: Saj si premisli šele ko zajamra prijateljica. Blazno kolegialna je, seveda.

    @Francl: Ojej. Mislim, da ne bosta šla nikoli več v hribe. Niti najbolj trpežen intelektualni kurbež ne bi vzdržal take torture.

  • Odgovori katarina 10. 9. 2015 at 8:14

    @Matej, vsi mamo bolj k ne en cilj, če bi se ubesedil ob primernem času bi blo treba bistveno manj drame…

  • Odgovori StMatic 10. 9. 2015 at 9:58

    Hahahahaha, vrhunsko!

  • Odgovori NatasaPr 10. 9. 2015 at 10:29

    Haha. In take babe imajo tipi najraje 🙂 Vsaj večinoma, dopuščam izjeme.
    In točno tako kot je napisal “anonimno” – samo čudež, da ji ni tip še čevljel nabavil..

  • Odgovori filmoljub 10. 9. 2015 at 10:39

    Literarni biser, vreden ruskih klasikov. 😎 Oziroma klasična zgodba o tipičnem moškem suckerju. Si prepričan, da ni zgodba avtobiografska?

  • Odgovori Matej Zalar 10. 9. 2015 at 18:32

    Jasno, da se mi je že zgodilo nekaj podobnega, ampak v manjšem obsegu in z manj hudimi posledicami.

  • Odgovori Oskar Sever 2. 10. 2015 at 14:00

    Glede na to, da se deklina ni želel odpovedati trivialni zumbi, je to že prvi znak, koliko ji je dec pomenil. Skoraj nič oz ravno toliko, da še vedno tehta situacijo ali je morda tisti drugi neznani kandidat, bolj primeren za alfa samca. Simple. Vsaka punca, bo v trenutku sprostila njen urnik, samo zanimanje mora biti pravo. Poskusiš enkrat, morda je res kaj takšnega, da ne gre, poksuiš drugič in to je to. Tretje ponudbe ni.

  • Komentiraj