Kraljevska etapa v kraljestvu Berberov

Četrti dan kolesarjenja smo opravili s kraljevsko etapo, ki nas je iz doline reke Dades vodila v kraje bogu za hrbtom. Z asfalta smo zavili po simpatičnem kolovozu.

Maroko_DSC_5861

Malo višje, ko je kolovoz postajal precej manj simpatičen in ga ni bilo več mogoče jasno ločiti od suhe hudourniške struge, smo srečali mladeniča z ženskim biciklom. Še enkrat se je potrdilo, da je svet majhen in da Tilen pozna ogromno ljudi, sploh če se smukajo okoli zakotnih puščavskih kavarn. Možakar je, menda z izključno rekreativno-turističnimi nameni prikolesaril z drugi strani prelaza, nazaj pa se mu ni ljubilo. Rešitev njegove zagate se je ponudila sama od sebe, namenjeni smo bili namreč točno v tisto kavarno, v Desert Soulovem spremljevalnem tovornjaku pa so stojala za kolesa. On naj bi se z javnim prevozom vrnil po glavni cesti okoli hriba. Nekateri imajo res srečo.

Kot sem že napisal, je postal kolovoz precej manj simpatičen.

Maroko_DSC_5897Maroko_DSC_5903

Na določenih odsekih je bil celo skrajno težaven.

Maroko_DSC_5916

Seveda pa naravna kulisa odtehta vse tegobe in z nekaj kondicije človek uživa tudi na grušču, ki lahko na psiho učinkuje blazno neprijetno in poleg tega rad seka boke plaščev. Takrat je najbolje reči inšalah in sesti na kamenje ob poti.

Maroko_DSC_5918

Zanimivi patroni so tamkajšnji domačini, ki so jih butasti turisti očitno navadili na obdarovanje, zato se jim to zdi nekaj popolnoma normalnega. Eden je težil za cigarete, drugi je hotel, da ga fotografiram – in mu za to bržkone nekaj plačam –, mularija se dere »un bombon« ali zahtevajo dirham, neki gonjač pa mi je, potem ko je budno spremljal menjavo plašča, hotel zaračunati zato, ker se je na fotografiji med drugim znašla njegova mula.

Maroko_DSC_5935

Proti vrhu se je že težko dihalo, navsezadnje so bile to moje prve letošnje višinske priprave, a se je vsaj izboljšala cesta.

Maroko_DSC_5942

Zadnji ovinek.

Maroko_DSC_5997

Moj aparat je na vrhu pokazal nadmorsko višino 2651 metrov, nekateri drugi kakšnih petdeset manj. Sneg se je obdržal samo še v sledovih in bilo je relativno toplo, a sunki vetra so bili brutalni.

Untitled_Panorama1

Spuščali smo se po tej cesti:

Maroko_DSC_6022

Vsled slabega terena smo bili s kolesi tokrat hitrejši od Gregorja v spremljevalnem vozilu. Zjutraj je še fantaziral, da bi mi lahko zaflikal kakšno zračnico, a izkazalo se je, da je bil njegov dan poln težav izzivov, ki so zahtevali tudi izkušenega kopilota, ki je pred tovornjakom računal kote in ocenjeval milimetre. Večkrat je šlo na tesno, enkrat tudi po treh kolesih, za rešitev podviga na fotgorafiji pa si je, kar se mene tiče, prislužil prestižno nagrado Zlati volan za posebne dosežke pri terenski vožnji.

Maroko_DSC_6048

Malicali smo precej nižje pod prelazom, ko se je situacija nekoliko umirila. Piknik nam je popestril izredno nadležen gonjač, ki je zahtevajoč čevlje kar naprej ponavljal »kadu, kadu« in z vso resnostjo nadziral delo na tovornjaku, dokler pač nismo odpeljali.

Maroko_DSC_6095

Tu smo v resnici kolesarili v nasprotno smer, torej v kanjon.

Maroko_DSC_6080

Rose Psycho Path se na teh potkah dobro znajde.

Maroko_DSC_6072

Do cilja smo se bolj ali manj spuščali.

Maroko_DSC_6110

Berberov, ki v teh koncih še vedno živijo v šotorih, raje nisem fotografiral, prvič zato, ker jim to ni všeč, drugič pa zato, ker se mi potem ne ljubi pogajati za ceno. Včasih človek niti ne ve od kod se vzamejo pošastno hitri otroci, ki po skalah skačejo kakor koze in so neredko tako simpatični, da bi jim človek res najraje nekaj podaril. Živijo na primer pod skalami na levi strani fotografije.

Maroko_DSC_6151

Kafeterija, kjer naj bi odložili mladeničev bicikel, je bila prvi znak moderne civilizacije.

Maroko_DSC_6172

Naključje je hotelo, da se je lastnik bicikla vrnil, ko smo ravno pili pomarančni sok. Pravzaprav sem za njegov podvig izvedel šele tik pred kavarno in še enkrat spoznal, da so to res neverjetno trpežni ljudje, ki nikdar ne komplicirajo, ampak preprosto nekaj naredijo in imajo potem tudi srečo, da se inšalah vse obrne v njihov prid. Mi smo šli čez hribe z gorskimi kolesi, vrhunsko opremo, skoraj neomejeno količine vode in s spremljevalnim vozilom za hrbti … ta pa je šel čez z ženskim mestnim biciklom in z ruto, zavezano okoli glave. Noro.

Malo nižje smo bili spet na asfaltu in zavili v kanjon Todre, ki velja za eno največjih maroških naravnih turističnih znamenitosti. Zgoraj nismo srečali niti enega turista, večino bojda pripeljejo samo do najožjega dela kanjona, to je tukaj:

Maroko_DSC_6228

V resnici je višje precej lepše, najbolj simpatično pa je v oazi ob rečnem toku proti mestu Tinghir. Danes smo imeli prost dan, a o tem raje jutri. Zdaj se ravno odpravljamo v hamam.

Prejšnja objava Naslednja objava

2 komentarja

  • Odgovori Oskar Sever 1. 4. 2016 at 7:27

    Pokrajina je resnično fascinantna, enako slike, vendar brez zelenja je tako pusto…

  • Odgovori Matej Zalar 2. 4. 2016 at 9:54

    Zato si toliko bolj vesel, ko prideš v oazo!

  • Komentiraj