Med arganovimi drevesi

Dan počitka mi je očitno dobro del, kajti noge so se včeraj prvič letos vrtele vsaj približno tako kot se spodobi za kolesarja. Pred etapo v enoličnem puščavskem svetu, ki me je še najbolj spominjal na filmske prizore v Nevadi, smo se v Desert Soulovem tovornjaku preselili na vzhod na jugovzhodne obronke Anti-Atlasa. Pred tem smo se ustavili v Rissaniju, nekoč enem glavnih izhodišč za pot čez Saharo.

Maroko_DSC_6807

Zelo dobro, da smo tam pognali uro ali dve dragocenega časa, kajti od vseh mest doslej, vključno z Marakešem, mi je bilo tu najbolj všeč. Potem ko smo s težavo odgnali težake, ki so se na nas nalepili še preden smo sploh parkirali, je bilo doživetje mesta na semanji dan vrhunska izkušnja, ki jo bom raje opisal kdaj drugič. Toplo priporočam francosko kavarno pri nogometnem igrišču, kjer se je Mustafa res izkazal in če bom tam še kdaj, bom verjetno prespal kar v njihovem hotelu, ki je srednje zanikrn, a snažen, z odlično teraso. Kot lahko vidite, sem mož z največjo brado … verjetno v celem Maroku.

Maroko_DSC_6805

Skozi pokrajino stepskega videza smo se v motnem ozračju med skalnimi griči in nekoiko resnejšimi gorami pripeljali v M’sicci in malo naprej razložili bicikle na precej razdrapanem kolovozu, ki je med arganovimi drevesi vodil na jug in potem čedalje bolj zahodno.

Maroko_DSC_6902

Zapeljali smo se tudi okoli manjše peščene sipine.

Maroko_DSC_6946

Mimo pokopališča.

Maroko_DSC_6967

Teren sekajo piste s precej dolgimi mivkastimi odseki. Zdaj smo potovali skozi neizprosno pokrajino, kjer skoraj ni bilo več dreves. Vroče niti ni bilo, toda sonce, ki žge skozi megličasto kopreno, je neizprosno, zrak pa tako suh, da bi bil brez vazelina verjetno že po enem dnevu grd kot Donatella Versace ali Urška Čepin takoj po operaciji.

Maroko_DSC_6975

V vasici Ksar Achbarou smo pomalicali in dosegli, da so samo za nas odprli vaški bar.

Maroko_DSC_6987

Pod vasjo je oaza.

Maroko_DSC_6998

Pojma nimam, kako se imenuje reka, ob kateri smo po brezpotju nabirali defekte.

Maroko_DSC_7008

Navsezadnje smo jo uspeli prečkati ne da bi se zmočili.

Maroko_DSC_7012

Pionirska kolesarska odprava ob reki nam je vzela kar nekaj časa, tako da smo se na cilj raje podali po asfaltirani, a le malo prometni cesti.

Maroko_DSC_7028

Pokrajina je na tej strani precej bolj simpatična.

Maroko_DSC_7035

Psihopat:

Maroko_DSC_7040

Oaza pri Alnifu:

Maroko_DSC_7046

Zadnjih trinajst kilometrov je bilo peklenskih: popolnoma ravna cesta se počasi vzpenja po grobem, počasnem asfaltu, in seveda je pihalo v fris, tako da sem raje izklopil razum in popeštal kolikor je šlo, da je bilo čimprej konec.

Maroko_DSC_7077

Ta dan smo se kar lepo zaprašili. Spali smo v nekoliko hecnem, a udobnem hotelu, kjer so postregli najboljšo večerjo doslej: kuskus, kofte (ki jim Bosanci pravijo čufte) in kuhano zelenjavo v tažinu. Kaj takega!

16_Maroko

Spali smo torej približno 126 kilometrov pred Zagoro, vrati v puščavo, od koder je še 52 dni do Timbuktuja.

Maroko_DSC_7066

Prejšnja objava Naslednja objava

2 komentarja

  • Odgovori Beki 7. 4. 2016 at 20:42

    Moraš bit pa zelo zanimiv za te Maročane, ko jih v lokalu presenetiš z oprijeto kolesarsko majico, skozi katero se svetlikata dve bradavički, na 50 črnih lis podlage!! 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 8. 4. 2016 at 18:45

    Dol jim visi za to, saj so dedci.

  • Komentiraj