Medvedova runda #2

Da ta konec tedna po dolgem času nisem kolesaril, je na moje mentalno stanje vplivalo sila blagodejno. Včeraj sem bil tako len, da nisem šel niti v mesto, ampak sem po jestvine skočil kar na viško tržnico, espresso pa srknil v domačem bifeju. Kot sem ugotavljal že pred časom, je težava kolesarjenja v tem, da zmanjka časa za vse drugo in po treh tednih sem se počasi že spreminjal v kolesarskega psihopata. Vendar ne trdim, da se nisem počutil izvrstno. (Psihopati, tudi kolesarski, in teh je v slovenski rekreaciji ogromno, se svojega stanja seveda ne zavedajo in se v svoji koži počutijo prav dobro, nori pa se jim zdijo vsi ostali.) Končno sem namreč pripel v fazo, ko bi lahko kolesaril dan za dnem, tudi po več ur. Pri teku se slej ko prej poškoduješ in če si pameten rekreativec, ne tečeš več kot štirikrat in po 50 kilometrov tedensko, kar pomeni, da vse skupaj, s spremljajočo vadbo vred, ne vzame dosti več kot osem ur časa. Z biciklom je drugače.

Ko sem po sobotni po avstrijskem Koroškem prejšnjo nedeljo navsezgodaj zjutraj, tik preden so po Tržaški prileteli franjaši, krenil od doma na Medvedovo rundo, sem se na Ižanki še počutil kot kup dreka, sploh potem, ko sem dohitel kolesarja, ki je nemudoma je pospešil vštric in med pospeševanjem proti 40 km/h, skušal kramljati o diskih na specialki. Ko sem na Igu odvil v kafeterijo, sem bil po vsega desetih kilometrih že ves prepoten. Nadaljevala sva z Bossom, sam se v krajih, kamor sva bila namenjena, sploh ne bi znašel. pa saj tudi on ni točno vedel kam, ker sva šla na Medvedovo rundo prvič naokoli, čez Veliki Osolnik.

Po Želimeljski dolini navzgor so se noge počasi začenjale vrtet bolj lahkotno – to je lepota kolesarjenja, da prideš k sebi šele po tridesetih, lahko sto kilometrih. V Ščurkih je prvo sumljivo križišče toliko cest kot da bi bil v New Yorku, samo da si sredi ničesar. Kmetovalec in njegova hči sta naju gledala nekam nezaupljivo, a navigacijski napotki so bili odlični, kot so jih sposobni dati samo ljudje z zdravo pametjo, ki še niso slišali za Kicsktarter in podobne nesmisle.

Vzpon na Javorje je precej brutalen …

01_20150614_092918

… razgled na turjaški grad pa bolj kakovosten kot Samsung Galaxy S4, ko je treba fotografirat oddaljene objekte.

02_20150614_092748

V tako zakotne kraje je skoraj nemogoče priti drugače kot s kolesom. Ali s kanujem.

Ob pogledu na fotografije nekih ljudi ob cesti lahko človeka kaj hitro postane strah in se spomni na cviljenje po prašičje. Le kaj se jim je zgodilo? Ali njihova usoda čaka tudi mene? So tu pokopani naključni obiskovalci? In očitno niso prizanesli niti dojenčku, otrokom!

03_IMG_20150614_140825

Ampak ne, nič takega ni. Vaščanu so za trideseti rojstni dan na poti do domačije za vsako leto postavili po eno fotografijo, za darilo pa je dobil starodobni traktor Fendt z novim lojtrnikom.

V Škamovcu in na Velikem Osolniku nisva srečala žive duše, samo pritlikavega konja.

04_IMG_20150616_122833

Cesta se potem spusti v Knej, od koder je teren znan. Vzponu na Bloke sledijo hupserji na planoti. Da bi jih preletel po moško, me je na vsakem zakislilo pet sekund prezgodaj. Na Rakitno bi se lahko, če prav razumem, hitreje prekobalila, če bi takoj za Topolom pri Begunjah zavila desno, naravnost na Otave, a sva šla naokoli, skozi Begunje pri Cerknici, po mojem zato, ker je šefe predvideval, da bo lažje vzdržal, če bo vzpon prekinilo nekaj krajših spustov.

Na vrhu sva uničila tisto kokakolo in kofe, se pod nekaj dežnimi kapljami spustila na barje in da na piknik ne bi prišel prezgodaj, sem šel domov naokoli, prav ob robu barja, kjer se, razen domačinov, vozijo samo kolesarji. Vsega skupaj se je nabralo za 120 kilometrov, če bi se z avtom pripeljali na Ig, pa krog po mojem ni daljši od 90 kilometrov, v katerih se vzpnete za kakšnih 1500 metrov. Če jo odpeljete na polno, je torej tura precej brutalna.

Screenshot 2015-06-14 19.56.08

Trasa: LJ–Ig–Želimlje–Ščurki–Javorje–Škamevec–Veliki Osolnik–Knej–Karlovica–Žaga–Zakraj–Velike Bloke–Ulaka–Topol pri Begunjah–Begunje pri Cerknici–Bezuljak–Dobec–Stražišče–Gorenje Otave–Rakitna–Kamnik pod Krimom–Podpeč–Tomišelj–Strahomer–Iška vas–Ig–Matena–LJ

Medvedova_runda

Prejšnja objava Naslednja objava

2 komentarja

  • Odgovori filmoljub 21. 6. 2015 at 21:44

    Ha ha, odlična filmska referenca, razmišljaš kot pravi cinefil. Tudi sam pomislim na filme á la tisti na zgornjem posnetku (klasika!), ko se kdaj znajdem v kakšnem slovenskem zakotju (še nekaj njih: The Texas Chainsaw Massacre, The Hills Have Eyes, Southern Comfort, Wrong Turn, House of 1000 Corpses, The Devil’s Rejects, itd.); in se sprašujem, ali me bodo domorodci posilili, ubili in pojedli, ne nujno v tem zaporedju.

  • Odgovori Matej Zalar 22. 6. 2015 at 19:24

    Jap jap. Dejstvo pa je, da boš v Ljubljani mnogo prej naletel na težave kot v vukojebini.

  • Komentiraj