Ob reki Ziz

Precej dolgočasen transfer z Desert Soulovim tovornjakom čez puščavo na vzhod Maroka smo si v Goulmimi popestrili v kavarni Azurna obala. V teh krajih boste s pozicije kavarniškega stola v desetih minutah videli več zanimivosti kot doma v celem letu, ampak tega ne bom opisoval, to morate doživeti.

01_Maroko_DSC_6430

S kolesi smo startali na razgledni točki nad oazo ob reki Ziz. Z levega brega smo se v dolini najprej preselili na desnega in prvih nekaj kilometrov pregonili v sončni pripeki nad oazo. Poglejte si te kontraste med suhim svetom in pasom zelenja.

02_Maroko_DSC_6467

Na soncu je dobro začeti zato, da potem bolj ceniš senco pod palmami.

03_Maroko_DSC_6482

Poti med namakalnimi kanali in po ozkih mostičkih so krasne, lepo se da pohodit pedala, izpod plaščev se dviga droben prah in tekočo vožnjo prekine le preskakovanje ožjih kanalov.

04_Maroko_DSC_6503

Sem ter tja smo iz oaze zavili na cesto med zaprašenimi vasicami, kamor očitno turistična noga stopi le redko.

05_Maroko_DSC_6493

Potem ko smo se že privadili na to, da znajo biti domačini nadležni kot le kaj, so me tu presenetili izjemno simpatični otroci. Poglejte tale dva! Ko sta videla, da ju fotografiram, sta se prijela za rokici.

06_Maroko_DSC_6496

Tega šolarja je blazno navdušila naša oprema.

07_Maroko_DSC_6500

Prekleta zlagana dobrodelnost! O tem je govoril že Slavoj Žižek. Ko butasti turisti mulariji delijo bombone ali preplačujejo storitve, mislijo, da so, kaj vem, rešili eksistenčni problem domnevno revnih domačinov, v resnici ga pa samo poglabljajo, ker jih učijo, da ni treba delati, ampak da s teženjem in vsiljevanjem hrana pride v usta praktično sama od sebe. No, otrokom v tej dolini očitno niti na misel ne pride, da bi sitnarili niti, če jih fotografiraš. Tale prijateljček je bil blazno navdušen že zato, ker sem mu pokazal fotografijo.

08_Maroko_DSC_6502

Most čez kanal …

09_Maroko_DSC_6520

… in jez na reki.

10_Maroko_DSC_6545

Tam smo si privoščili piknik, črnega bolida sem pa parkiral v senco.

1623583_766730670128915_6715766515282385367_n

Zgodaj popoldne nismo v oazi videli žive duše, kasneje pa smo na potkah srečevali vse, od pešcev in oslov do kolesarjev in ob reki pastirje ogromne črede ovac in koz.

11_Maroko_DSC_6557

Težava in hkrati čar oaz je, da so majhne in tudi zdaj je bilo lepega konec po vsega tridesetih kilometrih.

12_Maroko_DSC_6560

Da je bilo bolj zanimivo, sem za konec kolesarskega dne do gležnjev zabrodil po reki, ki svojo skromno  pot konča nekje v Alžiriji, potem pa smo se med nahajališči fosilov odpeljali v Saharo, na edine peščene sipine v Maroku.

Prejšnja objava Naslednja objava

4 komentarji

  • Odgovori Facko 3. 4. 2016 at 10:35

    a

  • Odgovori Facko 3. 4. 2016 at 10:35

    Kaj naj rečem …čudovito..;))

  • Odgovori Oskar Sever 4. 4. 2016 at 8:21

    Si mogoče seznanjen s podatkom o teži kolesa?

  • Odgovori Matej Zalar 4. 4. 2016 at 21:01

    Smo zvagali. 9,8 kg s težkimi pedali, bidonhalterjem in prahom.

  • Komentiraj