Odmor

Ljudje me sprašujejo zakaj nič ne napišem. Nekateri zaradi tega menda nimajo kaj početi, ko pridejo zjutraj v službo. Tudi sam ne vem kdaj se je nazadnje zgodilo, da je med eno in drugo objavo na blogu minilo dvaindvajset dni in če se je sploh kdaj zgodilo, da sem v petih tednih napisal en sam tekst.

Trpljenje = užitek = odmor

Zakaj? Ker sem zjeban. Tako zjeban, da je stroka postavila diagnozo. Priplazi se počasi, tako da nihče ne opazi, še najmanj pa sam, dokler se vse ne podre in se kak teden ukvarjaš samo s preganjanjem skrajno neumnih misli o dokončni rešitvi.

Štirinajstdnevni odmor je bil temeljit. Po Maratonu Alpe sem prvi teden dopusta odbil dobrih 950 kilometrov. Romal sem na Brezje, se naslednji dan podal po poteh medvedov, volkov in migrantov, potem sem šel po novem asfaltu v Ambrus, si spričo razbitih nog privoščil pošteno športno masažo, eno uro samo za noge, in potem lažjih nog opravil s kamniškim krogom resnice ter za zaključek še z okroglih 250 kilometrov dolgo potjo okoli Ljubljanske kotline.

To bi večina težko razumela kot odmor, ampak kdor dela z glavo in naj bi bil poleg vsega ustvarjalen – oziroma, kot pravijo kreativci, kreativen –, bo največ naredil s športom. Eni romajo v Kompostelo, ampak jaz bi tam crknil od dolgčasa, ker me vendarle privlači tudi hitrost.

Po odmoru odpor

Drugi teden sem bolj ali manj gledal v zrak in izkoristil preostali čas kot se za Slovenca spodobi: obesil sem luči, pospravil stanovanje, pomagal prijatelju voziti material na smetišče, vmes sem – neizogibno – skočil za par ur v pisarno, da boste imeli do Vuelte kaj brati, nisem pa se usedel na pisarniški stol.

Zdaj se počutim odlično. Spim. Zjutraj se zbujam spočit. Človeška neumnost me ne raztogoti, ampak me zabava oziroma si skušam dopovedati, da mi ni treba izgubljati energije za odpravljanje posledic človeške neumnosti. Še nikoli pa se mi ni zgodilo, da bi ob koncu dopusta čutil odpor do dela. Zdaj se je zgodilo. Mogoče je to normalno. Ni pa po mojem okusu. Niti ni zdravo. Še manj je zdravo, če nimaš časa za dva tedna dopusta.

Zato, da se izognem vprašanjem – vem, da moja zasebnost mnoge zanima bolj, kot bi bilo normalno – za konec razglašam, da poroke in otrok ne bo. Zdaj vem, da je bolje tako. Življenje je bolj zapleteno, a laže diham.

Morda bom odslej na tem mestu pisal precej manj. Morda pa tudi ne.

Prejšnja objava Naslednja objava

83 komentarjev

  • Odgovori J 28. 7. 2019 at 18:26

    Ok, ok… Priznam, da sem tudi sam večkrat pogledal, kdaj bo že objava “Z Alp”, glede na to, da je bila zadnja Pred Alpami. Dogajalo se je torej precej in ni problem v pomanjkanju materiala. Bo že 😉

  • Odgovori Anonimno 28. 7. 2019 at 19:32

    v zadnjih dveh odstavkih je po moje vse povedano, upam, da se motim, ampak če se poslavljaš od scene pa moram zapisat, da bom pogrešal še enega zadnjih iskrenih in realnih komentatorjev slovenske zblojene scene……
    SREČNO NERGAČ, kjer koli že boš in kamor koli boš gonil pedala…..

    • Odgovori Ema 30. 7. 2019 at 20:35

      Tudi jaz te že zelo dolgo spremljam in od blogerjev berem samo tebe. Zanimive teme, meni všečen stil pisanja. Takih se manjka v naši ljubi Sloveniji.
      Moraš vedeti, da imamo probleme vsi in tudi ti boš resil in prebolel vse to. Matej, ne pozabi, da čas celi rane.
      Upam, da boš še kaj zanivega napisal, če ne zdaj pa v prihodnosti.
      Tebi v plus je, da je poletje in zviznes na bicikel.

  • Odgovori Winston Wolf 28. 7. 2019 at 20:15

    Matej respect, da si se dotaknil tudi na nek način slovenske tabu teme, da pride čas v življenju, ko si moramo tudi malo “glavo poštimat”.
    Also been there.
    Vedno sem z veseljem bral tvoje tekste, ki si jih, za nas zastonjkarske internetne bralce, pisal iz nekakšnega tvojega lastnega altruizma.
    Če bodo zdaj tvoji teksti pač malo redkejši, pa bodo.
    Življenje je (tako pravijo:-)) menda samo eno in delati je potrebno tisto, kar človeka najbolj veseli.
    Vsi pa imamo dnevno na voljo samo 24 ur :-).
    .
    Vse dobro in drži se.
    Če te pa kdaj prime še kaj tukaj napisat, se pa ne “nazaj držat” :-).

  • Odgovori Anonimno 29. 7. 2019 at 8:00

    Matej, svojo zasebnost si itak sam pribil na tapeto in nihče te ni silil v to. Vedel si, da se ravno to bere.

    Zaradi predzadnjega odstavka zveniš kot nekdo, ki ga je zapustilo dekle in kot nekdo, ki ga povrhu vsega tare še kriza srednjih let 🙂

  • Odgovori Efemit 29. 7. 2019 at 8:54

    Kakorkoli se boš odločil, se ti že sedaj zahvaljujem za pronicljive zapise o “slovenski sceni”, vse čudovite kolesarske in druge prigode ter jagode.

    Uživaj!

    • Odgovori Zivjo 29. 7. 2019 at 13:23

      Tudi jaz sem veckrat razocarano zapirala stran, ko sem ugotovila, da spet ni nic novega.
      Vse pa se bere zelo dvoumno. Kaj zdej, te je bejba nacevljala al kako?

  • Odgovori zmago1 29. 7. 2019 at 11:14

    Pošteno napisano, been there, seen that!
    Semte kar pogrešal,…bi ti celo plačal kak eur naročnine,..razmisli da bi napisal kak trr za prispevke..
    lp, Z

  • Odgovori katarina 29. 7. 2019 at 13:24

    uh, se mi je zdelo, da je tale pavza malo predolga, da bi bilo vse ok…ampak ključno je, da se vse zgodi, kar se mora zgodit, boljše zdaj kot čez 10 let
    vseeno pa še napiši kaj no, kar se mene tiče, lahko tudi s pay-wall-om

  • Odgovori Benjamin 29. 7. 2019 at 13:43

    Pozdravljeni Matej,
    Hvala za vse napisano. V lanskem letu sem se tudi s pomočjo vaših misli zapisanih tu postavil na noge. Po petih mesecih bolnice in enem mesecu kome.

  • Odgovori Matej Zalar 29. 7. 2019 at 13:52

    Hvala za spodbudne besede. Nočem vzbujati vtisa v moji nesposobnosti, da bi blog monetiziral. To nikoli ni bil namen, čeprav bi, zaboga, lahko že poskrbel za možnost nakazovanja kakih neobveznih prispevkov. Bolj gre za to, da me je začela zadeva obremenjevati bolj kot bi me smela. Zadeve pa funkcionirajo v tem času tako, da te vsak odgrizne točno toliko, kot mu ponudiš. Pred desetimi leti me je pred tem svaril moder mož, a ga seveda nisem poslušal in sem skušal kakovostno delati v enakem tempu kot tisti, ki delajo nekakovostno.
    Mislim, da bom o tem pripravljen napisati kaj več takrat, ko se bom spravil k sebi. O tem je treba govoriti in pisati, ker se dogaja tudi tistim ali predvsem tistim, ki jih ima okolica za neuničljive, češ, ta pa nima dlake na jeziku in prevozi dvesto kilometrov na dan.

    Ne gre za to, da ne bi bil sposoben pisati. Najhujše je za menoj. Preprosto se mi ne ljubi.

    @Anonimno: Tvoj komentar se me je dotaknil toliko, da sem si med vožnjo po opravkih vzel deset minut časa za razmislek o tem, koliko svoje zasebnosti sem dejansko pribil na tapeto. Rekel bi, da zelo malo in kar sem, je zgolj površinsko, očitno pa ravno dovolj, da si začno ljudje ustvarati svoje predstave o moškem v krizi srednjih let, ki ga je načevljala punca, čeprav tega nikjer nisem jasno napisal in o tem niti ne želim pisati, ker se vas, z vsem spoštovanjem, niti malo ne tiče. Gre samo za to, da so se v komentarjih in mailih že pojavljala namigovanja in vprašanja, kot da je to pomembno, glede na to, da ste nič drugega kot bralci.
    Pa niti z radovednostjo komentatorjev nimam težav, le fascinira me, glede na to, da se nimam za nič posebnega.

  • Odgovori UrošO 29. 7. 2019 at 13:57

    Na smrtni postelji najbrž ni še nihče rekel: “Joj, ko bi bil vsaj dalj časa v službi!”.

    • Odgovori Anonimno 29. 7. 2019 at 14:45

      Saj te nisem skušal prizadeti, ali kakorkoli drugače napeljati k razmisleku, poskušal sem ti zgolj dopovedati, kakšna sporočila oddajaš, pa četudi so površinska, morda neočitna, prikrita, ali kakorkoli že poskušaš skozi ovinkarjenje izraziti svoje doživljaje.

      V vseh letih ustvarjanja si o sebi – čeprav površinsko – napisal dovolj, da si je o tebi marsikdo zgradil neko podobo, ki je lahko popolnoma zgrešena, ali celo približno točna.

      Kakorkoli, ne privoščim ti pretresa, ki se ti je zgodil in želim ti, da bi karseda hitro izplul iz otožnih trenutkov.

      Ne rabiš pisati o tem in prav je, da svoje zadeve obdržiš zase oziroma jih (po želji) deliš z najbližjimi prijatelji in nikakor javno. Žal pa se ti je ravno to ponesrečilo – uspel si nam sporočiti ravno to, česar si morda nisi želel.

      Čestitam, ker si znal negativno energijo usmeriti v vrtenje pedal in iz tega izvlekel zavidanja vreden dosežek, primerljiv z dosežki fantov iz pelotona! Večina nas lahko o takšni kilometrini in višinskih metrih le sanja!

      Priznam, rad te berem, spretno vrtiš besede in veliko bomo izgubili, če ugasneš, ponikneš in svojemu talentu pustiš, da ga preraste plesen!

      Glavo gor in pogumno naprej!

  • Odgovori Klemen 29. 7. 2019 at 14:55

    Kar malo se bojim trenutka, ko boš (upam da to še ni to) sklenil, da se ti ne ljubi več javno pisati o svojih prigodah. Nas je pa očitno kar nekaj med tvojimi bralci, ki bi cenili in z veseljem izkoristili možnost prostovoljnega prispevka v zameno za kvalitetno branje.

  • Odgovori NIHČE 29. 7. 2019 at 14:58

    Hm Matej, mene osebno je še najmanj pri tvojih blogih in društvenih objavah zanimala tvoja zasebnost. Nekaj tvojih prispevkov je vsaj meni legendarnih, od tvojega razmišljanja o tovarni Rog in umetniških dušah, ki so se notri naselile, pa do pripetljajev s šoferji mestnih avtobusov, situacij v čakalnih vrstah.. saj se podobna razmišljanja dogajajo tudi meni in veselilo me je, da o teh stvareh pišeš, polimiziraš in opozarjaš ter si na nek način predstavljal tudi moje mnenje. Zelo mi bo žal, če bo tvoj tempo pisanja na blogu počasnejši, vendar tukaj bralci nimamo vpliva, lahko pa ti povemo, da se tvoje pisanje včasih tudi koga dotakne na način, ki ga verjetno tudi ti želiš. Glede zasebnosti pa menim, da si jo kar pretirano delil po vseh društvenih omrežjih (objavljene slike pripravljenih večernih obrokov, slike stanovanjskih prostorov in podobno, vendar to je tvoja odločitev). Te pa seveda potem ne sme presenetiti, da kot že sam ugotavljaš, nekateri ljudje pričakujejo še več tvoje zasebnosti. Poučna se mi zdi zgodbica iz filma Natural born killers, v kateri Indijancu sredi zime potrka kača in ga prosi, da jo spusti notri, saj bo drugače zmrznila. Indijanec kačo v šotor spusti in ji s tem reši življanje, vendar ga kača, ko se pogreje in opomore, piči. V zadnjih izdihljajih Indijanec vpraša kačo “pa zakaj si me pičila, če pa sem ti rešil življenje?” In mu kača odgovori: “pa kaj ti ni jasno, saj si vedel, da sem kača..”

    No, kača so v tvojem primeru bralci in morda še kdo..

    Morda pa je samo kriza srednjih let..

  • Odgovori zmago1 29. 7. 2019 at 15:02

    Adohtarca te je načevljala,..no pol mi je vse jasno 🙂

  • Odgovori zmago1 29. 7. 2019 at 15:06

    …in upam da tebi sedaj tudi ,…(brada & co) 🙂

  • Odgovori Zmrda 29. 7. 2019 at 18:23

    Eh jebemti. Dej najem kksnga indijca da piše

  • Odgovori Špela 29. 7. 2019 at 22:12

    Matej živjo,

    z veseljem že leta prebiram tvoj blog (najmanj 10 let – od vseh blogerjev spremljam samo še tebe in suicidal bond, prej sadie, ki pa se oglaša zelo zelo redko). Skratka, všeč mi je tvoje nerganje, lucidno opisovanje okolice in sodobnega časa, preletim celo kolesarske objave, čeprav me ta šport niti najmanj ne gane (in priznam, ko vidim tebi podobne gristi kolena mimo naše domačije sredi vročinskega vala ob poldnevu nekje pod Spodnjim Podjeljem, se mi zdi vse skupaj precej nesmiselno). Ampak skozi tvoje objave sem postala precej manj pokroviteljska in bolj strpnejša (in pazi – tudi prehitevam kolesrje čisto po skandinavsko, tj. po drugem pasu 😉

    Priznam, da z veseljem preberem tudi kaj o tvojem zasebnem življenju – kar si pač pripravljen deliti s svetom. V bistvu komentiram, ker bi ti želela sporočiti, da bi z veseljem brala še naprej. Take ali drugačne zapise. Življenjske okoliščine in aktualne teme se skozi leta spreminjajo, logično, da tudi tvoji blogi. Prav z veseljem bi vsak teden brala kakšno tvojo tedensko kolumno (za kaj več pa tudi meni pogosto zmanjka časa) v katerem od večjih medijev – mislim, da bi bil pri tem uspešen. Malo me tvoje nerganje namreč spominja na Mazzinijevo.

    Skratka, uspešen odmor, upam, da ni za stalno. In hvala za vse zapise (aja, tisti o GDPR je prišel prav tudi na poslovnem področju 🙂

    P.s.: super raba jezika, tudi vejice večinoma kar štimajo (kot slovenistka nimam večjih pripomb 😉

    • Odgovori Hmmmm 29. 7. 2019 at 23:16

      Slovenistka pa je “bolj strpnejša”?
      OK, očitno se slovenščina tako zelo spreminja, da temu ne zmorem slediti…

      @ Matej, ne nehat pisat, z veseljem in redno te beremo.

  • Odgovori kekec 30. 7. 2019 at 8:59

    Slovenistka za smajlije, z okvarjenim zaklepajem.

    Chef, preresno se jemlješ.

  • Odgovori NatasaPr 30. 7. 2019 at 9:38

    Podpišem se pod Špelo, samo slovenistka nisem, hah. Potrebujemo take vrste nergače kot si sam. Ko v nekaterih komentarjih pod to temo vidim nerganje ostalih, samo potrjuješ dejstvo, da je nerganje lahko smiselno in zabavno (kot je tvoje) ali pa kr neki v kontekstu tvojih večnih kritikov.
    Če se boš še kaj oglasil tu bom vesela, v vsakem primeru ti pa želim sreče na vseh področjih v življenju. Vsaka stvar mora bit za nekaj dobra, naj ti dobro dene tvoj “umik”.

  • Odgovori Luka Oblak Kalbo 30. 7. 2019 at 9:51

    @matej: Sem eden tistih, ki te bere že uh…kolk je že 10, 15 let, ali celo več? Zaradi tebe sem bil naročen na Potepanja. Sploh tvoji kolesarski potopisi so bili vedno navdihujoči in so še tako lenega človeka pete zasrbele. Narežim se tvojim izjavam o psici in klošarju z mesnim burekom, ker vem, da bi bla moja reakcija popolnoma enaka. Ko človek nekoga spremlja in bere toliko let, hoče, al pa noče, mu pisec zraste pod kožo in ima občutek, da ga pozna. Žal te nekateri hočejo požret in izvedet vse sočne podrobnosti še tako bolečih intimnih stvari, ker jim ni jasno, da za vsem tem stoji samo človek, tak iz mesa in krvi, ki ima zgolj neverjeten talent, pritegniti bralca v svoje tekste, pa četudi piše samo o klošarju pred trgovino. Nekateri se radi naslajajo ob sočnih bolečih podrobnostih, s tem si nekateri polnijo svoja uboga življenja. Hvala ti za vsako črko, ki si jo napisal, upam, da bo še kakšna. Drži se.
    L

  • Odgovori Jazsembog 30. 7. 2019 at 9:56

    Vedno te je lepo brati. Imaš poseben talent za pisanje in znaš s slovensko besedo. Vsa ta leta, ko živim v tujini, je bil tvoj blog posebna vez z domovino in maternim jezikom. In cenim, da je danes, še kdo pripravljen kaj narediti izven kapitalističnega vsakdanjika, za lasten gušt, za majhno osebno srečo in to strast podeliti z ostalimi.
    Malo klišejsko, toda kot poje prva diva
    “Kar bo, pa bo, življenje vedno prav izbere”

  • Odgovori Tana 30. 7. 2019 at 10:21

    Po vseh spremembah, ki so se v zadnjem letu zgodile v tvojem življenju, običajno pride do takšne krize. Zato “pametni” govorijo, da je treba dati času čas; ker potem je vse drugače. Jaz temu pritrjujem.
    P.s. Kako pa Pippa sprejema vso to dogajanje?

  • Odgovori Trollstigen 30. 7. 2019 at 10:24

    Živjo, Matej, spremljam tvoje zapise še iz časov Siol blogov. To je koliko, 12 let nazaj? Spomnim se še časov, ko si se okrog vozil s službeno Californio in sem ti bil neznansko fovš.

    Vedno me je fasciniralo, kako imaš takšno jekleno voljo pisati blog. In da si toliko časa vztrajal. Ker večina blogerjev prej ali slej neha – ali pa se proda za sponzorski keš. Ali še huje, za vabila na tiskovke in vrečke z reklamnim materialom. Ti pa si bil ves čas zvest sebi. Kar je v tem svetu jebeno težko. Preizkušeno na lastni koži.

    Tudi mene je pred leti zvilo. Nič mi ni bilo jasno. Šele ko sem se začel sestavljati nazaj, sem počasi sprevidel, da bo treba marsikaj spremeniti. Že 5 let je tega in se še vedno spreminjam. Tisto, svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujem. Ena najboljših stvari, ki se mi je zgodila, je bila to, da sem šel ven iz medijev. Kajti krmarjenje med lastnimi načeli na eni strani in interesi pokvarjencev na drugi strani, te na koncu pripelje na enego od dveh točk: ali se vdaš in še sam postaneš pokvarjena hijena, ali pa se naprej jebeš za ideale in na koncu pregoriš.

    Pogrešal bom tvoje pronicljive zapise, ampak tudi če nikoli več nič ne napišeš, si že pustil dovolj velik pečat. Ne rabiš več dokazovanja, še manj pa občutka, da moraš karkoli početi zaradi pričakovanj publike.

    Vse dobro, kamorkoli te bo zaneslo življenje zdaj!

  • Odgovori Buha 30. 7. 2019 at 13:03

    Nergač, moja žena in moja ljubica, ki te obe bereta, se strinjata, da bi mogel preprosto sprejeti udarec in iti dalje. Tudi jaz upam, da boš še naprej redno pisal. Si čuden tip in rad te berem.

  • Odgovori NZ 30. 7. 2019 at 13:06

    Človek vse preživi, verjemi, mi bomo pa tudi še kak teden ali dva preživeli brez nerganja, ko pa bo, bo pa toliko bolj fajn. Forza!!!
    Aja, ne najdem, pa da se ubijem, katerga Wahooya uporabljaš?

    • Odgovori Anonimno 30. 7. 2019 at 13:11

      Wahoo ELEMNT BOLT

  • Odgovori Matija 30. 7. 2019 at 15:20

    Tudi jaz spremljam tvoje bloge že od začetka na blogosu, redno prebiram odkar si šel na svoje.
    Preprosto mi je všeč način pisanja, teme, ki jih pokrivaš in morda tudi povsem generacijsko (83) ker podobno razmišljava.

    Pravzaprav si edini bloger, ki ga berem in po mojem mnenju edini, ki si v Sloveniji tega naziva zasluži oziroma mu daje vrednost.

    Vsekakor razumem to kar si opisal, zgodilo se je tudi meni, sicer na povsem drugem področju, vendar s podobnimi posledicami.
    Res upam, da ne boš nehal pisati. Postal si na nek način delček naših življenj.

    Hvala ti za vse.
    Želim ti vse dobro in bi ti rad rekel: za 83 nikoli ni predaje zato glavo gor

  • Odgovori Igor 30. 7. 2019 at 20:24

    Matej karkoli te že jebe, enkrat bo mimo. Življenje je pač tako, da moramo na poti požreti tudi dosti govna. Resnično rad berem tvoje zapise in te tudi spremljam že lep čas. Lagal bi, če nebi rekel, da si vplival tudi na moje pisanje in me kdaj tudi motiviral. Če boš pisal ali ne se boš seveda odločil sam, upam pa, da se čimprej poceliš, se izstreliš naprej, ter tu in tam še kaj zapišeš. Hvala za mnogo dobrega branja in v kolikor te ne zasledim več, srečno in uspešno naprej.

  • Odgovori Anja 30. 7. 2019 at 23:24

    Kot je ena zgoraj zapisala, nerganje si naredil smiselno in zabavno. Pa marsikdaj nastavil ogledalo, ponudil drugo mnenje, opazil omembe vredne pozornosti in se boril za svoj prav (LPP). Lepo sukas besede in uzitek te je brati, pa ne glede na to ali se s tvojim nerganjem strinjam ali ne.

    V najboljsem scenariju se bos pobral, nadaljeval s pisanjem, mi pa te bomo brali se leta in leta. 🙂 Srecno!

  • Odgovori Matej Zalar 31. 7. 2019 at 0:43

    Hvala vsem za lepe besede. In hvala tudi veseljakom, ki ne razumejo, da so stvari v bistvu res resne. Ko začnete enkrat razmišljati o dokončni rešitvi … no, takrat poiščite strokovno pomoč.

    Veste, ne gre za to, da bi me dotolkel en dogodek, kot radi sklepajo tisti, ki mislijo, da so vstopili v mojo zasebno sfero, ker sem fotografiral svoj obrok (kar je, kot mi je potrdil kolega, prej dokaz plitkosti naslovnika kot pa ekshibicionizma sporočevalca). Kdor bi me res poznal, bi me verjetno že prej napotil k strokovnjaku. Pa me niso dovolj dobro poznali niti tisti, ki so te obroke z menoj jedli (in nič jim ne zamerim). Najprej je bila kriza, potem neljubi dogodek, potem spoznanje, da se bo treba vzeti v roke. V vsem tem času pa malo morje sprememb in zahtev po še več sprememba. in prilagoitvah, saj veste, hudi časi pa to.

    Pravzaprav sem o svoji zasebnosti s tem prispevkom in tem komentarjem povedal več kot prej v dvanajstih, trinajstih letih in več kot sem bil pripravljen povedati kadarkoli prej. Tega nisem objavil brez temeljitega premisleka. Ne brez zavedanja, da bom vzbudil vseh sort odzive in namigovanja in pametovanja. Nabiralo se je več let, a tega nisem opazil oziroma nisem bil sposoben situacije rešiti ali pa se prilagoditi – kot odlično pravi @Trollstigen – v skrajnem primeru s tem, da bi veselo sprejemal vabila na tiskovke in vrečke z reklamnim materialom. Zdaj skušam situacijo rešiti, ne brez napora, žal pa zmanjkuje časa za to, da bi se ukvarjal še z blogom, ki je postal eno od bremen, namesto, da bi bilo obratno.

    @Zmrda: Vrhunska ideja, samo še to mi ni padlo na pamet 🙂 Sem pa že slišal , da so prav ti ljudje moja konkurenca. Razumi, če moreš 🙂

    • Odgovori Anonimno 31. 7. 2019 at 7:45

      Matej, tole z ‘dokončno rešitvijo’ ti nikakor ne pristoji!
      Dokler še migaš in ti glava dela, je vse rešljivo, pa naj bo še tako hudo!
      Življenje je polno ovir in preprek in ravno tem oviram in preprekam se reče – življenje. Krmarjenje skozenj je umetnost. Včasih je lažje, včasih težje, a vsem odtenkom navkljub vseeno lepo.
      Spravi to neumnost iz glave, predelaj in oddelaj, kar moraš in gremo dalje!

  • Odgovori Trollstigen 31. 7. 2019 at 12:37

    Mene so pokrpali na EKI-ju (diagnoza: prilagoditvena motnja). In veš, kaj me je najbolj presenetilo? Da nas je bila polovica tam ‘kreativcev’, od tega dva medijsko precej znana človeka, za katera si nikoli ne bi mislil, da potrebujeta takšno pomoč. Pogumna, odločna, samozavestna … tako ju dojema javnost, v resnici pa sta enako človeška, kot vsi ostali. Ranljiva, občutljiva, z več vprašanji kot odgovori. Prepričan sem, da si je tudi o tebi javnost ustvarila neko predstavo, zdaj pa je veliko ljudi presenečenih, sploh, ker si imel jajca, da o tem javno spregovoriš.

    Ko je človek v podnu, je samo ena stvar dobra – to je, da veš, da gre zdaj lahko samo še navzgor. Ta misel mi je takrat pomagala, da nisem posegel po dokončni rešitvi. Čeprav je bilo parkrat jebeno blizu.

    Po tem sem naredil križ čez medije. Sta moj mir in zdravje vredna preveč, da bi še naprej vztrajal na tej gnili sceni in si lagal, da v resnici nisem lutka tistih, ki s kešem odločajo kako in kaj. Čeprav je to pomenilo, da sem eno leto delal kot fizikalec in se počutil kot največji luzer, dokler se nisem počasi postavil na noge in zgradil novega posla.

    Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da se je to enostavno moralo zgoditi. Oziroma če se ne bi takrat, bi se pa kdaj kasneje. In zdaj sem vesel, da se je, ker se mi je odprl nov svet, kakorkoli klišejsko se že to sliši. Čeprav marsikdaj ni lahko (še danes) in pridejo krize ter flashbacki, ampak nikoli ne bi šel nazaj v tisto sfejkano lagodje, ki to v resnici sploh ni bilo.

    Resnica je edino, kar imamo in resnica osvobaja.

  • Odgovori Winston Wolf 31. 7. 2019 at 12:52

    Matej, ne vem v katero “smer te nese”…
    Poleg tega, upoštevajoč tvoj nergaški karakter :-), bi lahko domneval, da si bolj skeptičen glede raznoraznih pisarij o duhovni rasti itd…. Jaz sem (bil?) isti.
    Ampak vseeno… …meni je pred kakšnim letom, ob podobnih razmišljanjih (npr. kaj je sploh še smisel “vsega”?) zelo pomagala tale knjiga:
    https://www.galarna.si/izdelek/23059/zdaj-resnicno-tvoj-je-samo-ta-trenutek?gclid=CjwKCAjw-ITqBRB7EiwAZ1c5U-4qEmIx3tPrKTOFdnfYVHDTBmPUoC4PfMhCtdqDgLPA4iuyN9O9-BoCxjEQAvD_BwE

    Zame zaguljeno branje – popolno nasprotje od knjige, ki “te potegne” :-).
    Sem se prebijal stran po stran in je niti še nisem prebral do konca… …jo še vzamem v roke mogoče enkrat na mesec, če imam kakšen res neugoden dan.
    Dobra knjiga.

  • Odgovori Jani 31. 7. 2019 at 18:55

    Fak.. kolk filozofov tukaj…
    Ker “si” kolesar..
    Lensu so pobral vse…
    Ne morejo mu pobrati.. LENSA.
    Toj to.
    U smrt pred ciljno črto

  • Odgovori Jani 31. 7. 2019 at 19:09

    Ker pol zmagaš! 🙂

  • Odgovori Kren 1. 8. 2019 at 8:59

    Dolgo spremljam tvoje pisanje, mi je všeč stil in teme. Škoda, če ne bo več, ampak če drugače ne gre, te podpiram.
    Sam sem dal skozi izgorelost, kateri je sledila depresija, ki je trajala 6 let. Vmes sem predelal več zdravljenj, bil na tabletah, uničil oz. zaključil odnose z primarno družino. Zdaj se sestavljam, pri 40-ih sem v bistvu šele res začel živet. Zajebano no, sam ne obupaj. Rini naprej z mislijo, da se moraš spremenit. Ne spusti se nazaj., se ne splača.

  • Odgovori Blaž Pristovnik 2. 8. 2019 at 16:30

    Čas bo pokazal svoje oz. potešil moj firbec, zakaj toliko medvrstičnega sporočanja. Sicer zadnji odstavek in da že lep čas pogrešam na fotkah (IG) določeno osebo….1+1.
    Glavo gor ali dol ter pohodi pedala. Iz dneva v dan se boš manj žrel.

    • Odgovori Ineska 11. 8. 2019 at 17:49

      Matej! Zveni resno! Iskreno ti želim da se ci8m prej postaviš na noge, kakor koli ti bo že ustrezalo. Ti moram pa povedat, da se že leta krohotam ob prebiranju tvojih prigod in prikimavam ob pronicljivem pisanju o danasnji miselnosti, dogodkih… Vse dobro!

  • Odgovori Gasper 2. 8. 2019 at 20:57

    Matej ne pusti se! Pravi dedci ne beremo zaradi ozadja in razpredanja osebnega zivljenja. Vsec nam je direktnost, ki je danes manjka in tvoje osebnosti, ki ni plitka. Sem nekaj let starejsi od tebe, verjemi, da ti zraste z leti debelejsa koža.
    Drz se, legenda!

  • Odgovori Miha 2. 8. 2019 at 21:40

    Hojla Matej,

    najprej hvala za tvojo iskrenost. Upam, no v bistvu vem, da se boš sestavil kot je treba, ker če te je česa naučil šport in kolesarstvo je pa to, kako se boriti in vztrajati. Da pa kriza v življenju pride in ti včasih zamaje tudi temelje je pa jasno. Eni znajo te stvari predelati sami, eni potrebujemo terapevta, eni pa tega ne zmorejo nikoli. Pri slednjih so potem za vse težave na tem svetu krivi ostali. Glede na vse kar si povedal zgoraj bi si upal reči, da na srečo ne sodiš mednje.

    Jaz te zelo rad berem, ker daješ drugo mnenje, drugačen pogled. Sploh v političnih zadevah pri nas je težko dobiti nek realen komentar, ki presega običajne delitve. Ti ga zmoreš in znaš pohvaliti in pograjati eno in drugo stran. Kot je napisal nekdo zgoraj, da si ves čas ostal zvest sebi. Meni je to zelo vredno. Upam, da boš imel kmalu spet voljo kaj napisati.

  • Odgovori Kakopak 3. 8. 2019 at 13:35

    Privilegiranim, ki niso veliko doživeli in dali skozi, se vsaka jeba v življenju zdi že kar vredna dokončne rešitve. Lajf je dirka na dolge proge, večina problemov je pa zgolj kratkotrajna. Goni dalje in ne obupuj pred ciljem.

  • Odgovori Jernej 4. 8. 2019 at 7:34

    Top prispevek in precej globlji kot je videti je tale:

    http://www.matejzalar.si/hudic-babji/

  • Odgovori Matej Zalar 4. 8. 2019 at 22:19

    Hvala vsem. Tistim, ki pametujete s floskulami kot “goni v cilj” in “življenje je dirka na dolge proge”, bi položil na srce, da je v priročniku “Kako pomagati človeku z depresijo” v poglavju “Česa nikoli ne reci človeku z depresijo”, piše pod prvo točko: “Vsi imamo probleme, glavo pokonci in goni dalje.” A je težko doumeti, da bi to storil že zdavnaj, če bi le lahko?

    @Trollstigen: No, tako. Točno to mi je jasno, da gre namreč lahko samo navzgor. Samo nočem, da bi moje stanje postalo neke vrste izgovor, češ, seveda ne morem, če sem pa zjeban. In, seveda, ljudje so presenečeni, ko jim povem. Ne le tisti, ki mislijo, da so del moje zasebnosti, ker sem fotografiral prekleti sendvič na kuhinjski mizi, ampak tudi tisti, ki me dejansko poznajo.

    @Winston Wolf: Za to knjigo sem že slišal in si rekel, zakaj pa ne, ampak zdaj bo pri mojem tempu trajalo kakšnih pet let, da si jo zares kupim 🙂

    @Kren: Ja … po svoje je dober občutek, da se pri 40 letih počutiš bolje kot pri 25. Pri ostalih gre praviloma navzdol.

    @Miha: Ne, nikoli me ni bilo strah priznati, da ne zmorem. Samo včasih traja malo dlje, da to ugotovim sam pri sebi.

    • Odgovori kren 5. 8. 2019 at 14:37

      Hehe, tako pa sploh še nisem pomislil na to, sem se moral prav nasmejat 🙂

  • Odgovori Marlenka 5. 8. 2019 at 13:03

    Nisi v zavidljivem položaju. Sam ne veš kako bi, tudi tisti okoli tebe tega ne vedo. Dokler nisi v tej poziciji, tega ne moreš razumeti. Ampak kot partner se moraš odločiti ali boš vztrajal ali ne boš. Boš pomagal pri stvari, ki je ne razumeš ali se ti s tem ne da ukvarjati. Bila sem v takem položaju, pet let je od tega. Posredi je bila depresija, ki jo je alkohol še potenciral, pa poskus samomora. In ponavljanje v nekaj mesečnih intervalih. Ko danes pogledam nazaj, je bilo strašno. Klici raznih ustanov sredi noči, strah vsakič pred vhodnimi vrati “kaj bom našla doma”.
    Pa je trajalo dve leti, zadnje leto je bilo najhujše. Danes je ok, sprememba načina življenja. Ampak do tega je prišel samo sam, jaz sem samo stala ob strani. In sem hvaležna, da sem vztrajala. Ker lahko bi šla, lahko bi popokala nekaj let starega otroka in šla. Ne bi pa nikoli vedela ali je bila to najlažja ali najtežja odločitev. Človeka nikoli ne spoznaš v lepih časih, ampak v grdih. In ja, vsaka stvar je za nekaj dobra, to pa lahko povem iz svojih neštetih izkušenj. Pa še ena, ko se zaprejo vrata, se odpre okno. Veliko je tega.

    Sicer je pa vse to kot z vesoljčki ali duhovi. Če jih nisi še nikoli videl, ali to pomeni, da ne obstajajo?

    Srečno.

    • Odgovori Jazsembog 7. 8. 2019 at 4:52

      Zanimivo bi bilo od resne babnice slišati razlago, zakaj toliko Slovenk trpi pijance?

      Lahko pa malo zadevo obrnemo in se vprašamo kako Slovenkam uspe vzgojiti toliko alkoholikov?

  • Odgovori Anonimno 5. 8. 2019 at 13:30

    Dobro je @kakopak napisal – privilegiranim se vsaka jeba v življenju zdi vredna dokončne rešitve! In to še kako drži!

    Duševne bolezni so nekako rezervirane za ljudi, ki jim v življenju ni nikoli ničesar manjkalo. Poznam primer, kjer se je obema mulcema utrgalo, oče si je zavezal štrik. Nikoli jim ni manjkalo sredstev, privoščili so si lahko vse, pretrgati se jim od dela ni bilo treba, skratka, imeli so več, kot so potrebovali. Razen bistvenega: vse to obilje jih je med seboj sprlo na smrt in odpeljalo v duševne bolezni.

    Ljudem manjka, kar so imeli nekoč: en drugega, dnevi so bili zapolnjeni z druženjem, delo je bilo delo v pravem pomenu te besede, vse je imelo neki smisel.

    Danes pa tega ni več. Vse se je skoncentriralo na pehanje, na lov za statusom, na napačno dojemanje dela kot takega, energija se usmerja v neumnosti, ko pa pride do kritične točke, kjer rabiš energijo, da rešiš zagato, pa energije ni več odkod vzeti.

    Starejši bi rekli: na njive nagnat vso današnjo mladež, naj tam sprostijo odvečno energijo!

    Tekstopisje ni delo. Influencerstvo ni delo. Vse to je predrkavanje vsega naveličanih kvazi intelektualcev, ki menijo, da jih je škoda za klasično službo in urejeno družinsko življenje.

  • Odgovori filmoljub 5. 8. 2019 at 14:10

    Z zamudo videl tole, tudi sam sem si vzel predah od matrice in vsega, kar ni nujno oz. povezano s službo. Karkoli že je, ti želim, da se čimprej pobereš. Kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Menda.

    • Odgovori NatasaPr 5. 8. 2019 at 18:04

      Anonimno, včasih je bolje molčat, ker lahko s svojim otresanjem narediš tudi škodo. Če ne razumeš kaj je to depresija, potem si kaj preberi na to temo… Mimogrede – smo leta 2019, ko se za delo smatra tudi kaj od česar ne zašvicaš…

      • Odgovori NatasaPr 5. 8. 2019 at 18:05

        Pa se opravičujem filmoljub, ker mi je uspelo kliknit na napačen citat… Saj se razume, da ni bil reply nate…

  • Odgovori Matej Zalar 5. 8. 2019 at 16:05

    Hvala.
    Šel bom v klasično službo od 8h do 16h in si ustvaril urejeno družinsko okolje … in vse se bo rešilo samo od sebe. Ker v takih urejenih družinskih okoljih vse štima. Ni alkoholizma, ni nasilja, ni otrok, ki se drogirajo. Vse je v redu.

  • Odgovori Matej Zalar 5. 8. 2019 at 18:56

    @NatasaPr: Tako se delo smatra v razvitih družbah. Pri nas pa so še vedno najbolj iskani manualni delavci, ob čemer pa seeda ne smemo zanemariti negativnih učinkov promoviranja visokošolske izobrazbe za vse, tako da pri nas študira nenormalno veliko ljudi … nenormalno dolgo. Verjetno pa je zadnje, kar potrebuje človek z depresijo, nek zagaman komentator, ki v nekaj odstavkih ubogemu revežu razloži, da je v bistvu čisto zares nesposoben lenuh – kot da ta uboga para že itak ne razmišlja o sebi točno tako. Saj se nisem slepil, da se bodo pojavili tudi take vrste troli 🙂

  • Odgovori Anonimno 6. 8. 2019 at 8:52

    @natasapr, včasih bi bilo bolje, če bi cmere, tebi podobne, zlezle nazaj v mišjo luknjo, iz katere ste prilezle. Vse preveč je že pomehkuževanja, iskanja sprožilcev travme v vsaki malenkosti, preveč je samopomilovanja in nasploh ujčkanja vsega naveličanih maminih sinčkov in dekletc, ki jim je počil milni mehurček!

    Groza me je, ko gledam, kje je pristal moderni človek! Nič več ni dovolj dobro za razvajeno drhal, želja pa coni udobja je presegla že vse razumne meje. Temperatura ni nikoli dovolj nizka, ali visoka, obleka nikoli dovolj preprosta, ali fina, naphanost z materialnim balastom nikoli pravšnje mere, vsakdan nikoli izpolnjujoč, partner nikoli dovolj dober, nič ni nikoli dovolj čisto, nič ni nikoli dovolj dobro poravnano, trud nikoli dovolj spoštovan, skratka, postali smo tako sterilni, tako obsedeni v iskanju popolnosti, da je čudež, da sploh še obstajamo!

    Kam je šla povprečnost, kam je šlo zadovoljstvo nad običajnim, vsakdanjim, uravnoteženim? Poganjajo nas samo še presežki, samo še rast, samo še ideal popolnosti, nenehno stremenje po več in več, želimo si neprenehne stimulacije in stanja vzburjenosti, ves čas bežimo pred smrtnim grehom, ki se mu reče ‘nič početi’, ves čas moramo ugajati vsemu, kar nas obkroža. Je sploh še vprašanje, kaj je tisto, zaradi česar stenj prehitro dogori? Vprašam te, poznavalka duševnih motenj, koliko si TI prebrala o dejavnikih, ki vodijo v logično posledico plimskega vala, ki je ponesel zablodelo generacijo?

    Ti povem, kako pomehkužen posameznik krmari skozi življenje?
    Nima več krmila, opleta in tava brezciljno, v svojem samopomilovanju išče izhod skozi snovi, ki mu zameglijo razum, ki ga za hip ponesejo proti mavrici in ki ga za hip iztrgajo iz krutega stanja, ki ga drži v smrtnem krču, preplašenega, ker ne ve, kako naj se spopada z življenjem, a hkrati prepričanega, da o vsem vse ve, da mu je vse jasno in da je že vse preizkusil. Obupuje, prepričan, da zanj ni rešitve in išče ramo, da bi na njej objokoval svojo žalostno usodo, pričakuje, da ga bodo vsi razumeli, ker on je ubog in ker on ima problem in ker to je resna stvar, iščoč odrešitev v premlevanju, kaj bi bilo bolj učinkovito – vlak, štrik, most, rezilo in nebroj možnosti, ki jih v bolnem zanosu išče kot izhod. Bravo, en revež manj!

    Mimogrede, draga moja poznavalka, kemično neravnovesje v možganih, ki naj bi povzročalo težave s samim seboj, je mit!

  • Odgovori kekec 6. 8. 2019 at 9:07

    Ne potenciraj, nekateri pač ne znaj(m)o povedat drugače kot direkt in v kratkih in enostavnih povedih. Dejansko je dnevna rutina in “urejeno” (beri: stabilno) okolje nekaj kar lahko bistveno pomaga pri depresiji. Oziroma umirja nihanja med stanjem v luftu in tistim ko si v riti. Nekaj kamor se lahko dnevno zatečeš in vedno dobiš tisto, kar pričakuješ, brez posebnih presenečenj.

  • Odgovori filmoljub 6. 8. 2019 at 9:16

    “Mimogrede, draga moja poznavalka, kemično neravnovesje v možganih, ki naj bi povzročalo težave s samim seboj, je mit!”

    Itak. Enako kot globalno segrevanje in vojni holokavst. /Sarcasm_Off

  • Odgovori Matej Zalar 6. 8. 2019 at 17:26

    Seveda, vsa znanost je mit. Bolezni so mit. Tudi rak je mit. Če zdravo živiš, da ne dobiš. Če ga dobiš, si si sam kriv. Kaj pa nisi živel zdravo.
    Sicer pa na tem seznamu najdemo celo vrsto zgub, brezdelnežev, tudi tistih, ki so živeli v neurejenem okolju. Druži jih dvoje: da so imeli duševne motnje. In da so v življenju dosegli precej več kot faking internetni troli. Eden izmed njih je hodil po Luni. Res pa je, da niso bili povprečneži. In res je, da je med njimi cela vrsta umetnikov, no, kreativcev. Ker ustvarjanje ni delo, pa bi seveda zlahka zmogli tudi brez njih. Friedrich Nietzsche? Česar ne razumem, ni pomembno. Robert Schumann? Česar ne slišim, ni vredno počenega groša. Michelangelo? Jebeš njegove umetnine! Povprečnih inženirjev, bageristov in snažilk pa seveda ni na lestvicah. Ne, ker nimajo težav, ampak ker je vsem malo mar zanje.

  • Odgovori NIHCE 6. 8. 2019 at 18:11

    Najbolj neumno je osebi v stiski ponujati klisejske vzpodbude, kot so “glavo gor, vse se bo s casom resilo “ in podobna masila. Se bolj bedasto se mi zdi taksni osebi nabijati s svojimi lastnimi izkusnjami (kot:”tudi jaz sem tri leta nazaj isto dozivel in…”). Torej stisko nekoga takoj izkoristiti za nakladanje o sebi. To ne pomaga! Ne vem.. imam obcutek, da nas obkroza cedalje vec ljudi, ki mislijo, da so sredisce vesolja in se vse vrti samo zaradi njih.
    Nisem strokovnjak, mislim pa, da je za izhod iz stiske potrebno odpraviti vzroke, ki so prevedli do taksnega stanja. Lahko je sluzba, lahko so medcloveski odnosi, lahko je marsikaj. Morda bi kaksna druga oseba, z drugacno empatijo oz. drugacnimi receptorji okoliscine zaznala cisto drugace.
    Dva, tri dni nazaj, sem te Matej videl, ko si sprehajal psico in res si deloval obupno. Pogled v tla, popolna zalost in obup sta kricala iz tebe, nic ni ostalo od tiste radovednosti nad zivljenjem, ki si jo v preteklosti vedno kazal.
    @anonimno, zanimivo razmisljanje, tudi tebe je zanimivo prebrati 🙂
    Vse dobro vsem bralcem bloga..

  • Odgovori filmoljub 6. 8. 2019 at 19:42

    Moj edini nasvet, če smem: vztrajno krepiti in vzdrževati telo. Če je korpus zdrav, je ponavadi tudi umu (vsaj malo) bolje — in to ni floskula. Držim(o) pesti!

  • Odgovori kekec 6. 8. 2019 at 21:53

    Kot si sam ugotovil, nič drugega, kot še ena floskula. V takih situacijah je šport samo beg od problema, ne pa reševanje. In ti prileti nazaj ko bumerang.

  • Odgovori Jazsembog 7. 8. 2019 at 5:00

    Pozdravljen Matej, od vseh teh komentarjev – sranja v tej objavi ni nobene koristi.

    Poslal sem ti že email, zdaj se pa vzami v roke.

  • Odgovori Anonimno 7. 8. 2019 at 7:24

    He-man v akciji! In problem je sedaj rešen!

  • Odgovori guki 7. 8. 2019 at 12:40

    Imajo profiji tud probleme https://www.janibrajkovic.com/post/skeletons-in-the-closet

  • Odgovori Andrej P. 7. 8. 2019 at 15:22

    Gospodu Zalarju najlepša hvala za njegov zapisani uvid v svet in vse najboljše v bodoče.

    Veteran slovenske blogosfere in edini, ki mu je uspelo ostati relevanten brez uporabe karte nostalgije, osebnega (moralnega) bankrota, ali selitve v kult izmenične histerije in ramena-trepljaškega kroga slovenske Twitter sfere.

    To je vse kar vem. Vse ostalo pa je njegovo in za njega. Dobro in slabo.

  • Odgovori Jernej 7. 8. 2019 at 19:33

    Kaj kurac se potem usajas javno Matej? Napisi, izlij svoj gnev in zapri komentarje. Problem resen. Pizda si tecen bolj kot vsaka babnica.

    • Odgovori Drogo 12. 8. 2019 at 14:54

      Word!

  • Odgovori Matej Zalar 13. 8. 2019 at 9:58

    Da bi vas prikrajšal za erekcijo ob priložnosti, da mi poveste kar mi gre? Moj bog!

  • Odgovori Anonimno 13. 8. 2019 at 10:14

    Zalar, nihče se naslaja nad tvojim stanjem in vsaj jaz ti skušam dopovedati, da samopomilovanje in cmihanje raznoraznih “NatašPR” nima nobenega smisla in ne vodi k rešitvi problema.

    Psiha ti je propadala dlje časa, ni ti propadla z danes na jutri in tudi za postavit jo nazaj na pravo pot je potreben čas.

    Kot sem že napisal – glavo gor in gremo dalje.

    Naredi neko spremembo v življenju. Kakšno – to ti sam najbolje veš. Nima smisla, da ti karkoli predlagamo, saj ne moremo vedeti, kaj te bo navdušilo in poneslo v lepše trenutke, zato morda sploh ni tako napak ideja, da se kar vržeš v nekaj novega in v tem morda najdeš veselje.

    Ta trenutek se ti morda vse zdi brezveze in škoda ti je časa za vse, ampak z vztrajanjem pri istih stvareh, ki jih počneš že dlje časa, bo vsak dan bolj črn.

    Kaj vem, začni kvačkat, rezbarit, sledi Kendovem vzoru in pojdi prehodit Apalače, začni gokart vozit, pojdi v kino, začni pirhe vrtat, igrati squash, milijone možnosti imaš.

  • Odgovori kekec 13. 8. 2019 at 12:32

    Začni anonimno komentirat. Forume, bloge, članke, vse kar tri pride pod roke. V virtuali gre vsem v življenju kot po maslu in vse je super. Mogoče se česa nalezeš potem tudi v real lifu.

  • Odgovori bljak 13. 8. 2019 at 13:10

    https://youtu.be/0yU0JuE1jTk?t=110

  • Odgovori Matej Zalar 13. 8. 2019 at 13:56

    @Kekec: Odlična ideja!

  • Odgovori Danijel 13. 8. 2019 at 23:24

    Ta blog je kar OK, bi ga bilo škoda.
    “Glavo gor” ni samo floskula, telesna drža pač močno vpliva na psiho – kot smehljanje na dobrovoljnost in sproščena prepona na umirjenost.
    Kdor se v podobni situaciji še ni znašel, je navodila za svoje življenje od nekje preplonkal.

    • Odgovori Danijel 13. 8. 2019 at 23:25

      “Kar OK” pomeni eden od štirih zaznamkov v brskalnikov.

  • Odgovori Anonimno 14. 8. 2019 at 7:30

    Zalar, navezujoč se na @kekca … kdaj, hudiča, boš odrasel in nehal simpatizirati s floskulami pametnjakovičev, ki mislijo, da so kul, ker zmorejo celoten tok razprave speljati na oguljeno krilatico in pri tem ploskati samemu sebi, češ, ‘glej me, razturam’?

    Ker berem tvoj blog in sodelujem s komentiranjem, to avtomatsko pomeni, da je virtual life edino, kar poznam in da v njem vse klapa in vse štima?

    Veliko manj virtualno obremenjen sem kot ti, v realnem življenju sem poročen, zaposlen, obkrožen z ljudmi s točno takšnimi problemi, kot jih imaš ti, in, s pomembno razliko: v svojem realnem življenju nisem zabredel, kakor si v svojem ti.

    Že v enem prejšnjih zapisov sem ti pokazal, da si en tistih, prepričanih, da ti je vse jasno in da si že vse preizkusil in da smo vsi, ki ti namenimo spodbudno besedo, zgolj uboge, bedne pare, s preobiljem časa in z željo, da te kritiziramo in ti solimo pamet.

    Stopi s svojega bednega piedestala, hudiča!

    Zaživi in nehaj biti mačo, ki za svojo mačistično fasado pravzaprav skriva – šibkost!

    • Odgovori NatasaPr 14. 8. 2019 at 14:55

      Anonimno, al pa če bi za hudiča s svojega piedestala stopil ti. Da te le ne bi kdaj doletel kakšen padec in se boš ugriznil v jezik, ko takole z viška gledaš na nas, cmere.

  • Odgovori Matej Zalar 14. 8. 2019 at 13:02

    Hvala za tvojo pomoč, ampak raje jo iščem pri ljudeh, ki mi nekaj pomenijo, pri tistih, ki nekaj vedo o zadevnih težavah in pri tistih, ki mi lahko pomagajo, ne pa pri spletnih komentatorjih, ki nimajo pojma o meni in o mojih težavah in niti niso sposobni razumeti, da je poza Nergača na internetu poza in da je realni Matej Zalar morda malo drugačen. Tudi vsak anonimni komentator je mogoče čisto prijeten fant v realnem življenju, ampak za njegovo zasebnost mi je malo mar in me ne zanima, poznam ga samo kot pain in the ass pametnjakoviča, ki ne zamudi priložnosti ostati tiho niti takrat, ko ga nihče ni nič vprašal.
    .
    V tem zapisu sem povedal več o sebi kot prej v desetih letih, ne zato, ker bi iskal tolažbo v floskulah “glavo pokonci, pa bo” in še manj zato, da bi se tebi podobni naslajali nad dejstvom, da se je nekakšen piedestal končno zamajal.
    .
    To sem objavil zato, ker verjamem, da je prav, da se o duševnih težavah govori. Malo tudi zato, ker mi gredo na živce čenčači, ki so nekje nekaj slišali in zgodbo napihnili do neslutenih razsežnosti. Ničesar ne skrivam. Anonimnežem sem razkril, da sem zavozil. Javno sem z imenom in priimkom obelodanil, da sem – ne glede na to, da sem sposoben mož, priljubljen v družbi, odličen na svojem področju – luzer, ki se ni sposoben spopasti s tegobami življenja. In pri tem se nisem slepil, da mnogi ne bodo izkoristili svoje pravice in možnosti povedati kar mi gre. Tega si niti ne ženem k srcu. Žaljivi loleki so moj najmanjši problem.
    .
    Saj razumem. Že deset let vam grem na kurac in, evo, končno je tu dokaz, da sem res čisto navadna, nesposobna pička. Vse ostalo so potem interpretacije lulčkov, ki so firbčni bolj, kot bi bilo zanje zdravo, in si samozavest krepijo s porazi drugih in gredo pri tem celo tako daleč, da znanstvena spoznanja zavračajo kot mite.

    Tudi zdaj ne pričakujem, da boste tisti, ki nimate povedati nič pametnega, ostali tiho.

    • Odgovori Anonimno 19. 8. 2019 at 9:27

      Zalar, ti si resnično funkcionalno nepismen! Ves čas ti dopovedujem, da se rešitev nahaja v tebi, da ne rabiš pomilovanja, samopomilovanja, farmacije in drekačev v podobi ‘profesionalcev’, pa v meni vidiš le pametnjakoviča, ki ti gre na živce.

      Prav, napolni se s ketaminom, pa ti bo takoj lepo.

      Farmacija ima en sam namen: opravilno nesposobnega posameznika naphati s kemijo, ga v čim krajšem času vrniti na delovno mesto in s tem razbremeniti zavarovalnice, stranske učinke pa pomesti pred preprogo. Ko te stranski učinki kemije pahnejo čez rob in si na domačem kavču prerežeš vrat, pristojne službe pridejo, dokumentirajo, pospravijo nered in življenje teče dalje.

      Veliko je takih, veš. Dnevno se dogaja. Pa nam je skrito, tebi se o tem ne sanja. Lažje je namreč nabijati o vsem mogočem, kar se dogaja vsakodnevno po svetu, kot ljudem prikazati kruto resnico, ki odnaša življenja v tišini, oropani pompa in velikih besed.

      Strokovnjaki in zdravila niso še nikogar ozdravili. Le podaljšujejo agonijo, z vmesnimi vzponi, ki dajo bolniku lažen občutek, da gredo stvari v pravo smer, v resnici pa toneš in toneš in ko končno po letih propadanja prideš do spoznanja, da je čas, da nekaj narediš zase, sledijo znane zgodbe, ki se začnejo z: “Zdravila sem jemal n let …”.

      Povedal sem ti, obkrožen sem s takimi, kot si ti, vsakodnevno jih gledam, marsikoga ni več med nami.

      Govoriti o psihičnih problemih je treba! To, da si javno oznanil svoje težave, je pravilno. In pogumno. Žal je še vse preveč obsojanja, ko okolica sliši, da imaš težave s psiho. Običajen odziv okolice je odmik in izločitev.

      @NatasaPR, zjokaj se, cmera, drugega ne znaš!

  • Odgovori zmago1 19. 8. 2019 at 7:01

    Preveč si se gnal, perfekcionizem na vseh področjih, visoke ambicije, nedosegljivi cilji, itd…..
    Ko boš ugotovil da je ravno življenje brez up and downov najboljše, boš ozdravljen.
    In še to: čas najbolj celi rane,…

  • Odgovori Dal skozi 21. 8. 2019 at 8:29

    Da depresijo povzroča “kemično neravnovesje v možganih”, je gostilniška ljudska neumnost (gledam @anonimnega), bolezen je seveda veliko bolj kompleksna. Tudi če povzročitelje reduciramo zgolj na biologijo in odmislimo vsa “duševna” stanja in dejavnike (ter alkohol in mamila), je še vedno zelo veliko nepredvidljivih elementov, ki vplivajo na razvoj depresije, začenši z gensko zasnovo in podedovano dovzetnostjo. Zagotovo pa ne drži, da si “človek to nakoplje sam” oz. da je način življenja tisti, ki sproža te spremembe, razen če govorimo o hudih travmah zaradi zlorab in podobnega. Tudi nenehen stres (npr. zaradi velikih življenjskih sprememb) ni statistično dovolj zanesljiv povzročitelj, sicer bi verjetno bilo 90 % ljudi depresivnih.

    Kako si pomagati? Daj času čas. (1) Izdelaj dnevno rutino in si zastavi kratkoročne cilje, ki jih lahko dosežeš. (2) Poskrbi za telesno zdravje in redno vadbo (endorfini pripomorejo k boljšemu počutju). (3) Jej zdravo in poskusi dovolj spati, vstajaj ob enaki uri. (4) Ukvarjaj se z nečim novim, fizično ne preveč zahtevnim, vendar zabavnim. (5) Ne otepaj se obveznosti in odgovornosti, temveč skrbi, da so stvari opravljene, to ti bo v zadoščenje in zadovoljstvo.

  • Odgovori j 21. 8. 2019 at 21:23

    Pač narediš standard genX hipster rat race exit, nabaviš zjeban avtodom (seveda predelan kombi, ne alkoven/integrirc), pobašes psico in živiš #vanlife, bežiš od problemov in iščeš samega sebe itd.

    Po drugi strani pa, jebat ga… Kaj bi šele imel problemov v taki situaciji s froci, ko tvoje življenje ni več samo tvoje. Ko se prepričuješ, da ta prav dec ni sebičen in poskrbi tud za tiste, ki so odvisni (tudi) od njega.

    Kako se boš zrihtal je pa na koncu odvisno samo od tebe.

  • Odgovori R11 24. 8. 2019 at 14:53

    Dolgo te že berem in – verjetno – če bi se poznala osebno, bi imela zanimive debate; A poanta mojega pisanja je drugje: Got your back – v smislu, da tudi z nepisanjem ne boš izgubil rednega bralca.
    Jaz bom tudi v primeru mirovanja, vsake toliko pogledal če je kaj novega in prebral.

    Pa še ideja, za katero nimam pojma kako ti bo sedla; Če bi počel še kaj novega – s kolegi se ukvarjamo z enim športom/meditacijo, enkrat na teden, zunaj, v naravi. Malo podobno jogi – a ni joga. Večini nam strašno paše, ker tisto uro ne mislimo na nič drugega. Če te zamika – moj mail imaš.
    Srečno.

  • Komentiraj