Otok ptic … in plastike

Zadnji večer v Egiptu naj bi za spremembo preživeli ob samotnem otočku.

Samotni otok

Sam po sebi je otok res samoten. Ni pa samotna okolica. Enako kot na Satayi, je pri otoku tudi izven sezone več ladij, prostora pa relativno malo. Neki enodnevni izletniki so se tako za nekaj ur privezali kar k naši barki, tako da bi lahko ljudje s palube kukali v najino kajuto.

Proti otoku

Takoj, ko sem priplaval na kopno, sem veselo zakoračil – po trdnih tleh prvič po petih ali šestih dneh – proti sredini otoka. Preslišal sem namreč, da je ta kos kopnega, naj bo še tako majhen, nekakšen rezervat za ptice, režim gibanja pa omejen samo na obalo.

Večer na samotnem otoku

Nekateri so potem cel dan čofotali ob koralah ali pisali po pesku razne napise, ekologi pa so nabrali čeden kup plastike, ki smo jo potem odpeljali na kopno, od koder so jo verjetno stresli nazaj v morje. jaz pa sem na zadnji sončni zahod počakal na palubi.

Sončni zahod

Po večerji naj bi se na tem bednem kosu kopnega zabavali do poznih nočnih ur, a se je zgodilo prav tisto, pred čimer so nas svarili že od samega začetka: veter je obrnil smer. In obrnil jo je nenavadno hitro in silovito. Na sosednjih barkah jih to očitno ni pretirano motilo, naša posadka pa je z zodiaki krenila v odločno akcijo: vlekli so vrvi, zvijali vrvi, metali vrvi, skakali v razburkano morje in se potapljali …

Ko je kapitan vendarle obrnil in je bila ladja spet privezana … je pa veter spet obrnil smer, ena od vrvi se je strgala in k akciji so morali pristopiti še ostali člani posadke. Rešili so kar se je rešiti dalo, zadnjo noč pa smo raje prebili v zanikrni marini, od koder smo potem odpotovali domov po kopnem. Ptice v rezervatu so imele vsaj mir.

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

Komentiraj