Prazna glava

Ne da ne čutim potrebe ali želje, da bi kaj napisal. Enostavno ne steče. Ni zagona. Ni ostrine. Morda so res kriva zdravila. Ker nisem eden tistih, ki bi bil tudi proti cepljenju, in ki bi verjel v višji smisel, a bi obenem razlagal, da je ateist, pa težav ne rešujem z olji in rastlinjem, ki ga je prepovedano gojiti, ampak s pomočjo strokovnjakov.

Počutim se bolje kot pred tremi meseci. In bolje kot pred tremi leti. Ni se namreč začelo pred nekaj meseci, kot marsikdo sklepa, ampak pred leti. Sčasoma pozabiš kako je zjutraj vstati spočit. Navadiš se živeti s tesnobo in z odlašanjem vsega mogočega. Slabe misli postanejo nekaj normalnega. Ne gre za to, da ne bi zmogli s tem živeti. Gre za to, da je tako živeti pretežko.

Cel kup je tistih, ki točno vedo kako je in ki so tudi sami šli čez to in ki imajo prijatelje, ki so šli čez to, pametni so za popizdit … le tega ne razumejo, da me težave niso srečale takrat, ko sem si jih priznal, ampak že dolgo nazaj, in da sem v vsem tem času navzven funkcioniral kolikor toliko normalno. Za vraga ne razumejo, da sem počel točno to: skušal funkcionirati kot sposoben pripadnik družbe, ki se zna soočati s stresom. Šele ko si človek prizna in ko tudi svetu pove, da ima težavo … šele takrat se najdejo pametnjakoviči, ki pa enostavno ne razumejo kaj je bilo prej in kaj je zdaj. Nič se ni spremenilo. No, se je. Zdaj je precej bolje.

Večina reči, ki večino navdušuje, se mi sicer še vedno zdi brez veze ali pa mi gredo celo strašno na živce, a se mi tudi čedalje bolj pogosto zgodi, da prav zares uživam v trenutku. In da sem čisto zares hvaležen. Ne da bi veselje hlinil, češ, naj vam bo.

Tak razgled, recimo, se mi zdi kar v redu.

Ljubljana

Razni kulinarični presežki in domnevno nore oblikovalske ideje in e-mobilnost kot domnevna rešitev planeta pač ne.

Prejšnja objava Naslednja objava

27 komentarjev

  • Odgovori Anonimno 22. 9. 2019 at 21:04

    Drž se, pa ostani pozitiven 🙂

  • Odgovori Dejan N. 22. 9. 2019 at 21:45

    Ves svet je en buffet

  • Odgovori Danijel Agrež 23. 9. 2019 at 8:13

    Drži se, mine, vse je v glavi, računaj na to, da kolikor časa kot je prihajalo, toliko časa bo odhajalo…

  • Odgovori fi 23. 9. 2019 at 8:45

    V bistvu se večkrat počutim natanko tako kot ti: stvari in ljudje mi grejo na živce. In tudi prazno glavo imam marsikdaj, ko pomislim, da bi kaj napisal (recimo za blog). Takrat pač počnem kaj drugega in se k tem stvarem vrnem, ko me prime. Do tedaj ne počnem nič, ali pa kvečjemu kaj, v čemer uživam ali se sproščam.

  • Odgovori filmoljub 23. 9. 2019 at 8:49

    Ups, nekaj sem prehitro stisnil (vsem kdaj spodleti), filmoljub tukaj. Skratka, samo človek si.

  • Odgovori boro 23. 9. 2019 at 9:36

    Hm, opažam da tudi mene z leti vse manj veseli in navdušuje, še najmanj pa razni klovni, otročje bedarije, (ne) smešne fore, folka prebavljam vse manj…
    Ne navduši me nov pulover ali drug kos oblačila, superfajn afterwork timbilding ali pivo s sodelovaci – svašta kašne bedarije zapakirajo v “Super kul doživetje in zabavo”.
    Verjetno bi mi kri po žilah pognal kakšen hud stroj avto z najmanj 300 KM. Nisem še probal, ne vem.
    Mislim da je to normalno. Pa sem v tvojih letih.

  • Odgovori n3o 23. 9. 2019 at 11:44

    @Zalcy
    …bo boljše…kr poslušaj @Lisico in bo bolje….

  • Odgovori Anonimno 23. 9. 2019 at 12:21

    Zboleli smo zato ker smo samozaposleni in nismo delezni placanih dopustov, placanih bolniskih, regresov idr

  • Odgovori Matej Zalar 23. 9. 2019 at 13:29

    @filmoljub: Težava je, ko začnejo ta obdobja prevladovati. Na koncu se ti ne ljubi umiti zob. Odlašaš s plačevanjem položnic. Pa ni to običajna prokrastinacija, ki je po mojem čisto funkcionalen problem in svojevrstno gonilo kreativnosti.

    @Boro: Seveda, vsi smo vsega naveličani, ker imamo v resnici vsega preveč. Težava je, ko te ne vznemiri več niti avto s 300 konji. Niti šport. Niti ženske. Sploh nič. Kdor ni doživel, najbrž ne razume. Tudi jaz nisem razumel, niti ko se mi je to že dogajalo. Zelo nizko sem moral pasti, da sem lahko videl širšo sliko.

    @Anonimno: Zafurali smo zato, ker se nismo sposobni soočati s težavami in stresom. Zafukan lajf je samo povod. Nekateri so na istem, a nimajo težav. In nekateri so na boljšem, pa imajo tudi težave.

  • Odgovori Mojca LiSt 23. 9. 2019 at 13:57

    Moj komentar bo kot vedno bolj kot ne strel mimo … Sinu, ki ima motnje avtističnega spektra, kdaj ko je žalosten zaradi svoje “drugačnosti”, rečem: “Vsi imajo težave, strahove, bojazni … čisto vsi!”
    A eni tega ne priznajo. Še učiteljica, ki je usposobljena za delo s takimi mladostniki, mu je rekla, da ona nima nobenih težav, ničesar.
    Ma, dej!
    Poleg vsega, mislim, da nas je ogromno takih, ki smo preutrujeni od vse te pozitive; od “če si nekaj močno želiš, se bo uresničilo”, “ker tu je vse tako lepo” 😉

  • Odgovori Efemit 23. 9. 2019 at 15:27

    Matej, če se počutiš tako, si na pravi poti. Ne morem si predstavljati, kako je težko, lahko le stiskam pesti in ti zaželim SREČNO!

    Če se boš “oglasil” enkrat na mesec, tudi prav, mi bomo tu.

  • Odgovori Petra Frantar 23. 9. 2019 at 20:35

    Upam, da se izkoplješ iz dreka čim prej. Kaka pomoč s strani po mojem tudi ni odveč, ko si enkrat dovolj zaglibil, da se verjetno ciklaš na enih in istih zadevah. Rudarski Srečno.

    • Odgovori Ema 24. 9. 2019 at 9:50

      Dobro si naredil, da si šel na zdravila. Ko je tako hudo, se ne spraviš več ven iz tega brez antidepresivov ali progesterona.

  • Odgovori Maja 24. 9. 2019 at 7:16

    Glih en dan sem pisala o tem kako gres lahko cez enako pot kot nekdo drug, pa bos se vedno videl stvari izkljucno in samo iz svojega zornega kota. Je pa lepo, ko imas vsaj obcutek, da te nekdo razume.
    Drzi se. 🙂

  • Odgovori n3o 24. 9. 2019 at 13:34

    @Matej
    vem…da imava različne poglede…a glede takšnih težav…res bodi strikten…poslušaj Stroko (zlasti bližnjo, ki ti želi vse dobro)!!

  • Odgovori Atten 24. 9. 2019 at 14:36

    Ena izmed stvari, ki jih nimam v življenju so družabna omrežja…včasih me ima, da bi si odprl kakšen account, pa me hitro mine…sem res srečen, ker jih nimam. Že tako mi zmanjkuje časa za vse prijatelje, sorodnike, žurke, dogajanja…mam kakšno viber skupino, kjer na vsake toliko izvem kaj komu od prijateljev dogaja, drugače pa v živo ko in če…:) In mi je fajn. Poskusi odklopit, unfolowat ipd…mogoče bo korak v pravo smer.

  • Odgovori GAM 24. 9. 2019 at 18:58

    Zanimivo da ob vsej zjebanosti in nespočitem vstajanju prevozis 250km s povprecno 35km.

    Jaz sem prej hodil po veliki planini, krvavcu, matajurju…zadnja 3 leta pa je 30km gravel grindinga po ravnem moja realnost. Res pa da imam se sfukano hrbtenico poleg zjebanosti…

    Ni ti težko…

  • Odgovori Anja 25. 9. 2019 at 12:17

    Ti si kar vzemi čas zase. Lahko so zdravila, lahko si “samo” preveč utrujen od vsega skupaj…Saj smo vsi isti, težave se nam vlečejo že en čas, predno si jih priznamo. Ni samo stres, ni samo to, da ne zmoremo več, da rabimo nekaj pomoči…Bemusunce, ogromno je, več kot to. Po malem te skoz golta nekaj. In potem malo izmenjujemo izkušnje na srečanjih, pa skupinah, delavnicah, tudi en forum je kr lušten, pa beremo knjige in se rekreiramo in vsak zase ugotavlja kaj mu pomaga. Zase sem tudi ugotovila, da se moram čim bolj stran od družabnih omrežij in komentarjev. Vse dobro želim.

  • Odgovori mogoče je mimo 25. 9. 2019 at 16:50

    Še moja misel.
    Zgodi se ti neka xy nelepa stvar. In o tem spregovoriš (ali pa tudi ne). In potem te ljudje kontaktirajo in ti razlagajo o svojih izkušnjah in o sebi in poslušaš jaz-jaz-jaz … To naj bi mi pomagalo, temu naj bi se reklo “stati ob strani”?? Ko pa gre vendar samo za to, da se tebi ta oseba izpoveduje in “čisti” samega sebe. In za to naj bi bil kao hvaležen.
    Na to so me spomnile zgornje fraze v poševnem tisku …

  • Odgovori Antietatist 25. 9. 2019 at 19:11

    Zdrži, dec!!!!

  • Odgovori Matej Zalar 26. 9. 2019 at 16:10

    @Atten: Upam si trditi, da imam kar zdrav odnos do vzporednega sveta. Vidim pa koliko ljudi ga nima in kako napačne predstave imajo o življenju. Ki pač ni preprosto, kot je to videti na družabnih omrežjih ali med pogovori s kvazi prijatelji. Če se ne ukvarjaš s socialnimi omrežji, pa seveda ničesar ne zamujaš.

    @GAM: 250 km sem s povprečno hitrostjo 35 km/h prevozil v obdobju, ko sem že spal kot top in sem se na splošno počutil kar dobro. Razvalina sem bil od zime pa nekje do sredine junija. Pa tudi sicer … utrujen se zbudiš, a prideš k sebi. Čez dan funkcioniraš kolikor toliko normalno. Delal in naredil sem pravzaprav ogromno, a v to vložil še relativno mnogo več energije. Sprostil me je samo šport in z vidika nekoga, ki ni bil nikoli niti blizu vrhunskemu športu, sem bil morda noro dober. V resnici sem sam pri sebi čutil, da nekaj manjka. Reči, da mi ni težko, je pa kretenizem brez primere.

    @mogoče je mimo: Ja, točno to. Ampak najbolj butasto je nekomu reči “vem kako ti je”. Da ne govorim o zgoraj onenjenem “ni ti težko”.

    @Antietatist: Hvala, saj gre na bolje.

  • Odgovori Tomaž 28. 9. 2019 at 2:22

    “Če je Frankl preživel v Dachauu in Auschwitzu, boš tudi ti preživel ____________” (npr.: obdobje prazne glave)!

    Stavek zgoraj mi je zabrusil dedek in mi v roke porinil knjigo Viktor E Frankl – ‘Kljub vsemu reči življenju DA: psiholog v taborišču smrti’.

  • Odgovori avion 28. 9. 2019 at 12:30

    jebi ga, vsak mora cez to. tle se pokazejo prijatli, ce sploh so. decom je malce tezje, ker ne smemo jamrati. jaz bi se zdravilom izogibal, ker ne poznam enega primera, ki ne bi imel stranskih ucinkov, slabsih kot tistih par mesecev jebe.
    meni je pomagala fizicna aktivnost. ampak kardio samo kot dopolnitev. borilni sporti, utezi, fitness, dvigniti testosteron, ki ga z dolgimi kardio treningi in leti samo izgubljas. in seveda sex.

  • Odgovori Matej Zalar 28. 9. 2019 at 19:09

    Noro.
    “Vsak mora čez to.”
    “Zdravilom bi se izogibal.”
    “Meni je pomagala …”
    Res, bog vas nima rad.

  • Odgovori Anonimno 29. 9. 2019 at 8:36

    Zalar, ti rabaš mamile, da boš malo manj zoprn!

  • Odgovori Marko V. 29. 9. 2019 at 15:13

    Matej, narod je vendar prebral članek v Oni, videl tri minutni prispevek v Dobro Jutro in imel bratranca, ki je od tuge enkrat spil pol soda šmarnice in se z avtom obrnil na streho. Njihovi nasveti so suho zlato. Če ne verjameš njihovim ekspertizam o klinični psihologiji (ki jo v njihovih glavah v 80% enačijo z depresijo, ostalo pa odpade na anoreksijo, anskioznost in OCD (spet, stvari, ki so jih videli v množičnih medijih in slišali na roditeljskih sestankih)) si maloumnež, ki si ne želi pomoči.
    Interesantno je spremljati kako teme, ki dobijo več minutaže na vseh vrstah zaslonov, rodijo tudi večje število strokovnjakov na to temo. V zadnjem četrtletju se je tako na plano utrnilo kar nekaj skritih strokovnjakov na temo zunanje politike Irana, kolesarstva in letalskega biznisa. V bodoče pričakujem rast ekspertov s področja odbojke, nuklearne energije in širitve Schengenskega področja.

    Je pa vrednost sindroma delitve brezplačnih in nenaročenih nasvetov vsaj v tem, da takoj veš, da govoriš s šalabajzerjem.

  • Odgovori Matej Zalar 29. 9. 2019 at 18:03

    Haha, dobra. Kdor kaj ve, zaračuna. In, zanimivo, nikoli ne reče “vem kako je”. Pa dela z vseh vrst zafuranci že celo življenje.

  • Komentiraj