Tour 2019

Če napišem, da že dolgo nismo gledali tako atraktivnega Toura, ne povem nič takšnega, česar že niso ugotovili tudi najbolj površni spremljevalci tega plemenitega športa. Če pobrskamo po spominu bolj trezno, pa bomo ugotovili, da smo tudi v novejši dobi spremljali zanimive zgodbe in prevrate. Julian Alaphilippe je – resda bolj atraktivno – ponovil zgodbo Thomasa Voecklerja iz leta 2011. Da sploh ne omenjam vrnitve že odpisanega Floyda Landisa, ki je na testosteronski pogon drvel proti zmagi v 17. etapi leta 2006 in rivalstva med Janom Ullrichom in Lancem Armstronogom.

Šest zmag s tremi kolesarji

Doping gor ali dol; ko se javnost še ni zavedala njegovih razsežnosti, so bile dirke bolj atraktivne, ne glede na to, da je sedem let zaporedoma zmagovala ista ekipa z istim kolesarjem. Po nekaj letih, ko smo si zapomnili le dvakratnega zmagovalca Alberta Contadorja, pa je prišel Sky in javnost je začela preklinjati njihove drobne izboljšave in terapevtske izjeme.

Ob tem smo morda pozabljali, da težava ni toliko v premoči Skyja, kot v nebogljenosti drugih ekip. V sedmih letih je Sky zmagal šestkrat s tremi različnimi kolesarji in za zmago bi se lahko boril tudi kdo četrti, na primer Mikel Landa. In še kdo.

Pomočnika postaneta kandidata za zmago

Potem je prišlo leto 2019. Sredi sezone so zamenjali lastnika in ime, za nameček pa so imeli več smole kot v vseh letih prej. Če se Egan Bernal ne bi polomil pred Dirko po Italiji, bi gledali drugačen Giro. Na Dirki po Dofineji je Ineos izgubil Chrisa Frooma, Geraint Thomas pa se je razlepil na Dirki po Švici, kjer je v zadnjem hipu lovil formo po klavrnem začetku sezone, ki je sledil veseljačenju po lanski zmagi na Touru. Britanska ekipa se še nikoli ni zdela tako ranljiva. Verjetno so to vedeli tudi v drugih ekipah.

Z letošnjo sezono so v ekipi zamenjali tudi nutricionista. James Morton, ki je že pred časom odločil, da ketoni niso čarobni napoj, ampak larifari, nevreden, da bi ga uvrstili v nabor drobnih izboljšav, kot na primer triamcinolon, je odšel, sedanji nutricionist, če gre soditi po objavah na Instagramu, pa niti ni bil prisoten na Touru.

Pametna igra

Ineos seje komaj kdaj pojavil na čelu glavnine. Michal Kwiatkowki in Wout Poels sta na gorskih etapah odpadala še preden se je začel rompompom. A igrali so pametno igro in se znašli tudi v zanje neprijetnih okoliščinah. Ko so druge ekipe razmetavale z močmi, so čakali na ključne trenutke. Geraint Thomas se je vlekel iz godlje na tempo, a preprosto ni bil dovolj močan za Egana Bernala, ki je zmagal z eno samo potezo – in za generalno zmago sploh ni potreboval etapne zmage.

Nekaj mi govori, da je Christian Prudhomme v 19. etapi vedel za plaz prej kot mi, ki smo to gledali po televiziji. Morda se motim in je buldožer tam v stalni pripravljenosti, a zgodilo se je, kar se je, in med vsemi slabimi možnostmi so organizatorji izbrali najmanj slabo. Eganu Bernalu ne moremo očitati ničesarj, med preživelimi je bil daleč najboljši in ko je na Elizejskih poljanah križal in poljubljal svojce, sem se zavedel, da uspeha nikomur ne bi privoščil bolj.

Veliki Loulou

Izbor najbolj borbenega kolesarja sploh ni bil vprašljiv. Julian Alaphilippe je bil videti neustavljiv. Vsi bi mu privoščili skupno zmago, a obenem smo vsi vedeli, da se bo slejkoprej zlomil. Pred Tourom se je v pelotonu govorilo, da je presuh za resno dirkanje. Zmaga v Šampanji, v etapi, kjer so vsi pazili predvsem nanj, seveda ni bila presenečenje. Potem je bil pri svojih šestdesetih kilogramih v vetrovni deseti etapi eden ključnih členov, ki so od zmage oddaljili Pinota in Urana. Ko je zmagal še v vožnji na čas – vožnji na čas! – pa je marsikdo začel verjeti v čudež.

Pravijo, da bi zmagal tudi na Torumaletu, a je taktično naprej spustil Pinota, češ da si je s tem poiskal zaveznika … no, ta zaveznik ga je umoril že na naslednji etapi. Verjetno bi bilo pametneje, če se Loulou bi silil za prerojenim Pinotem, a pač ni dolgočasen kolesar, ki v takšnem primeru bolšči v števec …

Še v predzadnji gorski etapi se ni čisto zares zlomil, čeprav je tam izgubil majico. Sesul se je šele zadnji dan, pa še takrat ni pogorel, kot Pinot na lanskem Giru in Simon Yates na lanskem in letošnjem Giru. Osebno bi si želel, da bi se Alaphilippe v prihodnosti pripravil tako, da bi lahko realno računal na skupno zmago. Zakaj? Ker so mi všeč kompletni kolesarji, ki lahko zmagujejo tako na klasikah kot tudi na tritedenskih dirkah.

Romain Bardet rešil sezono po naključju

Veliko smo pričakovali od Jakoba Fuglsanga, a fant je imel neverjetno smolo. Jumbo Visma je vlekla za slabo potentnega Stevena Kruiswijka. Laurens de Plus in George Bennett sta pustila precej boljši vtis kot njun kapetan. Romain Bardet? Bog se ga usmili! Ta ne bo zmagal Toura, četudi ukinejo kronometre. Pikčasto majico je oblekel bolj po naključju, ker se nihče drug ni pretirano trudil. Če bi se jaz dokopal do te majice na tako beden način, si ne bi za parado na Elizejskih poljanah oblekel pikčastih hlač … no, teh ne bi oblekel v nobenem primeru …

Po vrhunskem Giru je Movistar spet dirkal kot običajno. Španci vedno najprej zamočijo, potem pa z vsemi močmi izvajajo taktične akcije s tem, da polovica ekipe beži v pričakovanju samomorilskega napada enega od treh kapetanov. Kakšna imenitna zmaga jim tako ne uide in tokrat je za slovo od Movistarja odlično solo akcijo čez Galibier izpeljal Quintana. In to je bilo vse, kar je pokazala najbolj dejavna ekipa na dirki, ki je vendarle odnesla tisto, po kar je prišla: ekipno zmago.

Vzpon Emanuela Buchmanna

Da je Groupama FDJ vrhunska ekipa, mi je v intervjuju za Bicikel potrdil Žiga Jerman, član njihovega podmladka, in sploh me ne čudi, da so tako uspešni. Morda najmočnejši, gotovo pa najpogumnejši, je bil Thibaut Pinot, ki je imel v Davidu Gauduju verjetno najmočnejšega pomočnika. Mladenič je končal na 13. mestu in v Parizu paradiral v beli majici, ker je bil za Bernalom najhitrejši mladi kolesar. Ekipni kronometer so izpeljali solidno – hitreje kot na primer Bahrain Merida, ki je bojda startala na zmago – in Pinot je bil dober tudi na posamičnem kronometru. Če ne bi ostal zadaj v etapi, ki so jo skušali razbiti EF Education First – s čimer so zaklali Rigoberta Urana –, delo pa je dokončal Deceuninck Quick Step, bi bila situacija precej drugačna še preden je Pinot žalostno odstopil.

Emanuel Buchmann je res prijetno presenečenje. Četrtemu mestu ne gre gledati v zobe, a tja se je nekako prikradel, drugače kot lani Primož Roglič, ki je sicer presenetil, a je tudi krojil dirko in bi lahko končal še precej više. Buchmanna bodo odslej jemali bolj resno in mu bo precej teže, kar je letos izkusil tudi Roglič.

Serijski in izvenserijski zmagovalci

V prvi polovici dirke se je pokazalo, da – v nasprotju s slovenskim javnim mnenjem – Jumbo Visma sodi med najboljše ekipe na svetu. S tremi različnimi kolesarji so zmagovali v sprintih in v ekipnem kronometru, najbolj pa je navdušil Wout van Aert. Kolesarska zveza Slovenije bi morala več vlagati v razvoj ciklokrosa (in gorskega kolesarstva) že zato, ker je lahko ta disciplina imenitna odskočna deska za prestop med cestne kolesarje. Ti fantje so vajeni eno uro dirkati v smrt in to, da je van Aert v sprintu premagal Elio Vivianija, sploh ni tako nenavadno. Saj smo videli, da je Viviani, ki sicer čaka na sprint na varnem, v vožnji na veter razmetaval z energijo.

Bahrain Merida je prišla na teren z nekoliko nenavadnimi cilji … ekipni kronometer jim ni uspel, zajebal jih je Rohan Dennis, a vseeno so bili z dvema zmagama peta najmočnejša ekipa. Nibalijeva solaža na Val Thorens je bila imenitna. Razpleti etap mu niso bili naklonjeni in pravzaprav dolgemu begu ni bila naklonjena niti predzadnja etapa – to, da je vzdržal, pove vse o njegovi kakovosti.

S tremi različnimi kolesarji je zmagovala tudi ekipa Mitchelton Scott in sploh zmaga Mattea Trentina je bila ena lepših. Človek bi pričakoval, da bo udobno čakal na sprint ubežne skupine, a je po svoje slajše zmagati z dovolj veliko prednostjo, da lahko pred ciljem nekaj časa mahaš publiki in si na steno obesiš fotografijo, kjer pripelješ v cilj sam, ne pa v družbi pobesnelih bikov, ki s stisnjenimi zobmi jezno tolčejo po balanci.

Če bi moral staviti na skupnega zmagovalca tritedenske dirke, gotovo ne bi izbral Simona Yatesa in še manj Adama. Gobezdači, ki potem na cesti izgubijo bitko, so mi bili po svoje vedno simpatični, zato imam rad tudi Yatesa in če bi moral staviti, kdo bo v treh tednih gotovo enkrat zmagal, bi verjetno izbral prav Simona. Na Giru se mu letos sicer ni izšlo – a je bil dvakrat drugi in enkrat tretji –, zato pa bi morda ali kar verjetno na Touru zmagal trikrat, če ne bi bilo nesrečnega plazu v 19. etapi.

Zeleni Peter

Po svoje je zoprno, da je zeleno majico oblekel kolesar, ki je zmagal samo enkrat, po drugi strani pa je tudi prav, da sistem favorizira pridne kolesarje. Caleb Ewan je bil s tremi zmagami po točkah drugi in se bo morda celo tolkel po glavi, ker ni bolj pridno nabiral točk na letečih ciljih. Ostali sprinterji so si s po eno zmago kvečjemu rešili kožo. Znotraj ekipe je letos Sagan dobil konkurenco v Pascalu Ackermannu, ki ima letos več zmag.

Navadili smo se, da Sagan nosi zeleno, zato se nam njegov letošnji nastop ni zdel nič posebnega, če seveda izvzamemo vragolije, na primer podpisovanje knjige Sagan med vožnjo. Če bi to naredil kak drug kolesar, bi puristi pihali od jeze, češ da s tem krni ugled tega športa, a Sagan je za tovrstne nergače prevelik.

Škoda je, da na dirki ni bilo Marka Cavendisha. Verjetno je res zanič in verjetno ne bi bil niti blizu zmagi, ampak ekipi bi koristil vsaj kot pojava. Tako pa je Dimension Data odšla domov s 16. mestom v skupnem seštevku Romana Kreuzigerja, 4. Giacoma Nizzolija v Bruslju in 5. Edvalda Boassona Hagna na Elizejskih poljanah. Letos ima Dmiension Sata pičlih šest zmag, slabši sta le CCC in Katjuša, ki se nista proslavili niti na Touru. Mimogrede: Jumbo Visma ima 39 zmag, boljši je samo Quisk Step s 53.

Sezona, ki obeta lepo prihodnost

Po eni strani sem v prvem tednu pogrešal več sprinterskih etap, saj to pomeni, da imam čez dan več časa za kaj drugega. In si lahko ogledam samo zadnje pol ure dirke. Po drugi strani pa je dal format, ki naj bi bil pisan na kožo Francozom, dirki nove razsežnosti. Všeč mi je trend krajših kronometrov. Časi, ko so dirkali vesoljci, ki so lahko v gorah nadoknadili nekaj debelih minut zaostanka z vožnje na čas, so minili. Morda s tem nekoliko pada raven kronometra, tako da ni več izstopajočih posameznikov, a nič hudega. Kolesarstvo ni le vožnja navkreber. In niti ni le kronometer.

Zanimivo pa je opazovati vzpon mladine, Bernala, Tadeja Pogačarja in Remca Evenpoela ter novincev v cestnem kolesarstvu, od Primoža Rogliča pa do Van Aerta in Mathieuja Van Der Poela. Ne samo letošnji Tour, cela sezona je zanimiva kot že dolgo ne.

Prejšnja objava

26 komentarjev

  • Odgovori Anonimno 4. 8. 2019 at 20:53

    Izjemen povzetek.

    • Odgovori Jani 4. 8. 2019 at 21:43

      Na tvojem mestu bi pisal samo o Van den Poelu…
      Kaj ma on veze s Tourom…
      Ja, je pa edini ki zna zmagat vse.!
      Napisi kaj vec o njem..če veš in bo bolj zanimivo kot ta statistika zgoraj.
      Za Bernala pa itak vemo da je.. Biker.. ane?
      Kaj več?
      Ves?
      Vcasih se mi zdi da si v žlahti s Črmelom… 🙁

  • Odgovori Samo 4. 8. 2019 at 21:09

    Do kod lahko, po tvojem mnenju, seže Roglič na letošnji Vuelti?

  • Odgovori Matej Zalar 4. 8. 2019 at 22:26

    @Jani: Uh, ta je pa nizka. Pisat itak ne znaš tako, da bi te kdo razumel kaj hočeš povedati, ampak če bom kdaj delal podkast, obljubim, da te bom povabil kot strokovnega komentatorja, OK? Samo kontakt mi spusti na mail.

    @Samo: Saj je jasno, do generalne zmage! Zasedba bo strašljiva: Bennett, Kruiswijk, Tony Martin … če se bodo znali zmenit, je to, to. Rdečo majico bo pa imel nekdo iz Jumbo Visme že po prvi etapi, vsak drugačen razplet bi me presenetil.

  • Odgovori Samo 5. 8. 2019 at 8:32

    Všeč mi je, da imamo končno športnika, ki si upa napovedati, da gre na zmago. Všeč mi je tudi tvoja napoved. Sam si seveda to tudi želim, a potihem… Kot kaka stara baba si ne upam o tem razmišljati naglas, da ga ne bi zadžinksal 🙂
    Sicer pa odličen povzetek Toura, ki je letos, se mi zdi, povzel malo Giro taktike s krajšanjem etap. Se mi samo dozdeva? Kakorkoli, obe letošnji dirki sta bili izredno zanimivi!

  • Odgovori Samo 5. 8. 2019 at 8:36

    @Jani… popolnoma deplasiran komentar. Zakaj pa npr. ti tega ne napišeš? V komentar, če ne drugje, pa naj se razvije debata. Več džusa, koherence in znanja vsebuje Zalarjev prispevek, kot tvoji trije polpismeni stavki. Oprosti. In tale s Čermelov je bila podla.

    • Odgovori Jani 5. 8. 2019 at 14:40

      Če neb bil copatar.. bi me zastopil.. 🙂
      Matejevi kolesarski texti so zelo povprečni.. ala crmelevi na tv..
      Pa mu nebi bilo tega treba…
      Očitno mu je to dovolj, preživi…ker je razmazeno dete.
      Meni enakim je pa dolgcajt…
      Nima to veze s pravim kolesarstvom.
      Pa naj vzame to kot pozitivo, njemu v prid.. 🙂
      Zamenjat mora družbo… na bolje itak.

      • Odgovori Štruklji über alles 6. 8. 2019 at 11:36

        @Jani In ob vsej tej ekspertizi, kako so Matejevi teksti zanič, še vedno visiš tu, bereš in komentiraš. Zastopi, kdor more.l

  • Odgovori Jani 5. 8. 2019 at 15:15

    Vprasaj Sveteta in ti bo takoj povedal…(:
    Na podcaste pa pojdi na LanceA..
    Koristno.. Jas pač nisn referenca 🙂
    Sem Ljubitelj kolesarstva

  • Odgovori Matej Zalar 5. 8. 2019 at 15:33

    @Samo: No, še enkrat poudarjam, da je veliko več možnosti, da ne zmaga, kot možnosti, da zmaga. Tak je ta šport. Kar mi je pri mladih fantih všeč pa je, da napovedo zmago tudi off the record. Nekateri se ne bodo hvalili v medijih, na štiri oči pa so v zmago prepričani. Jasno, da se ne izide večkrat, kot se izide, to je tak šport.

  • Odgovori Boki 5. 8. 2019 at 17:21

    Tour sem letos, kot vse kar se tice kolesarstva, spremljal bolj povrsno od prejsnjih let, tako da mozno, da sem bistvo spregledal, ampak nekako me je zmotila neatraktivna zmaga Bernala. Verjetno bi se z realiziranim ciljem v Tignesu na zadevo lahko gledalo drugace ampak zmaga je bila zelo takticna. K temu pa sta verjetno prinesla najvec vakum, katerega je ustvaril izjemni Alaphilippe in pa pasivni sleparji katerih vodja je bil vsekakor Kruijswijk. Pogresal sem tiste prave poizkuse razsutja grupe vodilnih na prafaktorje, npr. v etapi na Tourmalet, ki je bila za take podvige kot narejena. Mogoce niso mogli, ampak po mojem je bil Alaphilippe ze cel cas ranljiv. Glede na to, da je bil Bernal v bistvu realno vodilni ze cel cas, bi take poizkuse pricakoval predvsem od drugih.
    Ampak, ce pogledamo koncno razvrstitev, se vse poklopi. Landa kot 6. je imel ze stiri minute in pol zaostanka, Thomas je bil v istem koritu kot Bernal, Buchmann verjetno vec ni mogel, Kruijswijk pa…sem ze napisal zgoraj.
    ————
    Motil me je tudi boj za zeleno majico. Letos so malce preuredili vmesne sprinte, saj so se izogibali patentu prejsnjih let, ko je bil vmesni cilj med dvema resnima klancema. do kamor je v ubezniski skupini lahko pripeljal seveda samo Sagan. Letos so bili vmesni cilji pogosto pred prvim klancem, tako da izgovorov ostali niso imeli. Tako da je vse skupaj delovalo, kot da je ta majica razvrednotena, ceprav je bilo to prvo leto po zelo dolgo casa (odkar so vmesnim ciljem dodelili nekajkrat vec tock kot vcasih, ko so se tockovali s 5 tockami za zmago), ko je bila zelena majica realno dosegljiva tudi ostalim sprinterjem. Kljub temu da so bili pred tem obdobjem vmesni cilji povsem brez pomena, je bila borba za zeleno majico tista prava, sprinterska borba, katere ni vec.
    ————
    Tecnarim, vem, ampak dobre stvari si ze napisal sam 😀 Samo se malenkost….Tour je bil zelo vsecen, z zelo atraktivno traso. Problem tega, da trase delajo atraktivne je, da dobrsen del Francije Tour obisce zelo redko ali prakticno ne vec. O tem smo ze pisali, Francija se pac spopada z geografskim problemom, kar je v Italiji in Spaniji manjsi problem. Ampak, za nas gledalce je tak model super.
    —–
    Ze komaj cakam Vuelto, katera se zacne ze cez 3 tedne. Zasedba bi znala biti dobra, ranjenih levov je veliko, problem je pa le v tem, da ni dosti tistih, ki niso vozili Toura ali ki niso poskodovani….oziroma za Rogljica je to dobra novica 🙂

  • Odgovori Tomaž P. 5. 8. 2019 at 19:25

    Nibalijeva solaža na Val Thorens -> glej https://twitter.com/SlongoPaolo/status/1155384175492575232

  • Odgovori kekec 6. 8. 2019 at 10:31

    Odličen zapis!

  • Odgovori Matej Zalar 6. 8. 2019 at 17:15

    @Boki: Razbijanj grupe mi več ne bomo gledali, ker so si na tem nivoju kolesarji preveč enakovredni. Vsem je jasno kako morajo trenirati, kako morajo počivati in kako se morajo prehranjevati. Ineosu se očita, da vozijo na powermetre, ampak … saj niso edini! Vsi gledajo v števce in jasno jim je, kje so njihove meje. Kruiswijk je vozil precej pasivno, to je res, a prepričan sem, da je vozil na svojem maksimumu. Bolje pač ni mogel. Preslab je bil. Pinot je edini zares izstopal. No, ne edini, tudi Bernal. Kaj pa še hočeš? Skočil je že na predzadnjem klancu, kar je pogumno … bolj smiselno bi bilo špekulirati ali je šel res na zmago ali je delal za Thomasa. Bernal je zmagal neatraktivno, ampak samo zato, ker so prekinili etapo. Če bi šlo do konca, bi se vsi pogovarjali o tem, kako je zmagal dirko po 40-kilometrskem pobegu. Kolikokrat to še vidimo? Naslednji dan je pač samo pazil na to, da ne bi odpadel. Če bi počel karkoli drugega, bi bilo to noro. V cilj se je moral pripeljati vsaj s Kruijswijkom – in Ineos je tako zmagal.

    Zelena majica? Po mojem se je okoli Sagana spletel nekakšen mit nepremagljivosti, tako da ostali sploh ne poizkušajo zares in se šparajo za zaključni šprinte. Ewan bi se recimo lahko silil za pike, a je potem vprašanje, če bi imel dovolj svežine za tri sprinterske zmage. Matthews je pa že pred Tourom tarnal, da se ni ustrezno pripravil, ker so ekipo gradili okoli Dumoulina, ta pa je podaljšal bolniško.

    @Tomaž P.: Po treh tednih dirkanja 🙂

  • Odgovori Generalizirana anksiozna motnja 6. 8. 2019 at 19:14

    Me zanima kdo od teh grand tour peloton primadon bi koncalo kaksen TCR, Transam v slogu fione kolbinger in drugih

  • Odgovori kekec 6. 8. 2019 at 21:50

    Vsak, ki bi se te neumnosti lotil.

  • Odgovori Klemen 7. 8. 2019 at 6:09

    Kaj se zgodi, če pride World tour profesionalec na ultra vzdržljivostno dirko?

    Drugouvrščenega premaga za dan in pol: https://www.theracingcollective.com/gbduro.html#

    • Odgovori Generalizirana anksiozna motnja 7. 8. 2019 at 11:14

      Klemen ne smesi se, Lachlan who? Tisti ki je bil na 200km dirty kanza 4.? Ce bi sel na dolgo DK bi kljub temu Petervary zmagal.

  • Odgovori Jani 7. 8. 2019 at 15:30

    Lachlan je pozer.. Ni zmagal Californie, premagal ga je… 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 7. 8. 2019 at 21:43

    Popolnoma vseeno je kako bi končali na ultra dirkah, ker ne dirkajo na ultra dirkah, ampak na cestnih.
    Kateri rezultati imajo večjo vrednost, je seveda jasno.
    Ne vem, mogoče lahko začnemo razpredati še o tem, kako bi se profesionalni kolesarji odrezali, če bi na primer igrali hokej?

    • Odgovori Generalizirana anksiozna motnja 8. 8. 2019 at 6:38

      Drzi, kolesariti 4000km in vec nepodprto z masercki, kuhinjami, rezervnimi plasticnimi kolesi made in Taichung… ima vecjo duhovno vrednost.

      Steel is real

      Over and out

    • Odgovori n3o 20. 8. 2019 at 9:06

      Hokej? Za v gol si takoj Zalcy….

    • Odgovori jani 20. 8. 2019 at 9:59

      https://twitter.com/i/status/812033760019542017
      Točno tkole… 🙂

      • Odgovori Anonimno 21. 8. 2019 at 11:34

        🙂

  • Odgovori UrošO 8. 8. 2019 at 9:24

    Meni je ta zapis dober, ni pa več ne vem kskšno razodetje (kot bi bil še pred nekaj leti). Tako je to, na blogu zbiraš ljubitelje, ki ta špoort spremljamo bolj podrobno, kot zgolj v večernih poročilih.
    Če se boš res pitrudil za dobro analizo, sem pa za branje pripravljen tudi plačati

  • Komentiraj