Vrnitev na sv. Jakob

Cel teden sem se veselil sobote. Noge so me srbele, spet sem hotel s testno mašino vzdigniti jesensko listje na gozdnih poteh. Zadnji teden pred zaključkom redakcije je bil napet kot štrumpantelj, sem pa že dovolj izkušen, da takrat, ko je največ dela, zategnem ročno in grem raje spit dva pira. Živčen sem pa vseeno. V četrtek me je usekal ekstremen heksenšus, tako da sem se komaj privlekel na uredništvo. V petek je bilo po neprespani noči – če me ni bolel vrat, je bil pa položaj tako neudoben, da je bilo tudi nevzdržno – samo še huje in sem bil prepričan, da izlet odpade. Potem me je najprej zjutraj po vratu premikastil sam direktor in je bilo res malo bolje. Za masažo sem bil prepozen, zato sem zvečer samo skočil v savno. Po slabi uri švicanja se je vrat dejansko zrihtal. Savna dela čudeže!

Ker je Beach Boy očitno pameten samo na internetu ali če ga da malo na zob, je izlet na Kras odpadel. Ponarodelega izgovora, ki si ga je sicer spomnil ravno on, da ima namreč sorodnik rojstni dan, sploh ne jemljem resno. Ker je bilo vreme dovolj prijazno tudi v Ljubljani, sem startal od doma, za cilj sem si izbral Sv. Jakob (806 m). V najboljših časih šele prvi cilj, pravzaprav ne cilj, ampak samo ena od točk, zdaj je to že cel podvig.

Ker je v Polhograjcih skoraj vse asfaltirano, moraš kar obvladati sceno, da še najdeš stranpoti. Zanimivo je, da ljubljanski izletniki ne hodijo po gozdnih poteh, ampak raje po asfaltirani glavni cesti. Za te urbane zapečkarje, danes sem videl žensko, ki je na Sv. Jakoba rinila v škornjih in mini kikli, je sprehod do Toškega Čela cel podvig. Po drugi strani po asfaltu s pomočjo pohodniških palic rinejo tudi kompletno opremljeni pacienti.

Tudi danes je bila pešpot, ki vodi vzporedno s cesto med Prevalom in Toškim Čelom, skoraj prazna. Gre za dokaj nezahteven spust, v drugo smer pa šteje predvsem moč v nogah. Zanimivo je, da jo še premorem, samo da ne traja dolgo. Tudi krmilo sem uspešno motal, ampak ko odreže, pač odreže. Dvakrat sem stopil dol, deloma tudi zaradi blata … ampak po takem sem včasih šel kot raketa.

Glavna sprememba v taktiki vožnje je, da po novem na ravninah ne pospešim, ampak si odpočijem do naslednjega klanca. To sem prakticiral po makadamski cesti med Toškim Čelom in Topolom, medtem ko sem bil na vzponu proti Gostilni na Vihri že pečen. To gostilno gledam že vsaj deset let, pa še niti enkrat nisem šel na krvavice. Zdaj sem končno rekreativec! Sicer jih tokrat nisem, ko bom šel gor v družbi, pa pade dobra porcija!

Sv. Jakob je po mojem najlepši vrh v Polhograjskem hribovju. Lepo je tudi na Osolniku, ampak spodaj je včasih živel kmet, ki mu ni bilo nič všeč. Enkrat mi je grozil z vilami, ker mu menda zaradi kolesarjev zamaka v štali! Mogoče ga je do zdaj pobralo ali se je pa sprijaznil z napredkom. V glavnem, ko se na vihri končno znebiš asfalta, te kmalu pričaka pogled na Sv. Jakob.

Sv. Jakob

Tole je pa sploh panorama, ki bi jo verjetno objavili v katerikoli gorskokolesarski reviji.

Pod Sv. Jakobom

Tokrat se je videlo do Triglava. Mislim, da sem bil na Sv. Jakobu nazadnje leta 2004, morda 2005.

Ghost

Prvotni načrt je bil, da bi skočil še na Govejek, a bi moral na poti res uničiti pečenico, zato sem se po priljubljeni poti spustil v Gradaško dolino. Neverjetno, kako sem lesen. Izgovarjal se bom na listje, ki prekriva korenine. Ampak, vseeno: po singli me je premetavalo levo-desno, kot da bi hotel vse razštemati. Za povrhu sem pozabil kam moram zaviti pri Ravnikarju. Zgrešil sem in se moral spustit po ravni in skoraj kot šajba gladki gozdni cesti, ki je sicer idealna za vzpon, če se vam gabi asfalt proti Osredku. Ob Gradaščici do doma je samo še formalnost. Mislil sem, da bom imel veter v hrbet. Ampak sem ga imel v vse smeri. Še najmanj seveda v rit.

Upam, da bo jutri dopoldne vreme vzdržalo. Zdaj grem še na fitnes in potem na masažo ter v savno.

Prejšnja objava Naslednja objava

13 komentarjev

  • Odgovori DusanK 30. 10. 2010 at 20:40

    Odlično in pohvalno! Začel si migat !
    Ejej, na starem, lepem, dobrem Sv. Jakobu sem bil letos ene 20x, do Vihre pa ene 40x.
    Dve, pretežno makedamske turce do Sv. Jakoba sta iz Preske pri Medvodah mimo Mamovca do sedla pod Jakobom in okoli njega potem na vrh; druga iz vasi Žlebe gor na Kozomer in mimo župnišča na Katarini do Vihre in naprej gor do Sv. Jakoba.
    Če ubodeš jutranje ali poznopopoldansko sonce je užitek prekrasen.
    Brez fotiča sploh ne grem več tja gor.

    Ne morem, da ne bi … ena s sedla pod Jakobom:
    http://s9.mojalbum.com/f-in-f-foto476684912829675zoom17838168.jpg

  • Odgovori DusanK 30. 10. 2010 at 20:42

    :unsmajlikijejezen:

    http://www.mojalbum.com/dusank/f-in-f/foto/17838168/povecaj

  • Odgovori pajzbar 30. 10. 2010 at 21:14

    Ali lahko pripišeš model bicikla? Super zapis. lp

  • Odgovori Nick 31. 10. 2010 at 13:32

    hehe, imam sodelavca, ki se skoraj vsak ponedeljek hvali z vzponom na Toško čelo … ko mu pa recimo omenim stari Ljubelj, pa obmolkne …

  • Odgovori chef 2. 11. 2010 at 7:33

    @DusanK: Poznam obe varianti, ampak nista pa nič posebnega :mrgreen: Pa zame je malo daleč, da bi se v Medvode fijakal naokoli.
    Brez dvoma je pa Sv. Jakob ena od najbolj fotogeničnih točk. Moram enkrat gor s tapravo fotografsko mašino!

    @pajzbatr: Nič posebnega: Ghost SE-6000. Me pa preseneča, da je cenovno tako ugoden bicikel v bistvu zelo dober.

    @Nick: Ne vem zakaj bi se kdorkoli jvali bodisi s Toškim Čelom bodisi s starim Ljubeljem?

  • Odgovori daft 3. 11. 2010 at 17:39

    Jaz imam tud GHOST-a!
    Sicer SE 3000, ampak vseeno zelo ok.

  • Odgovori Sith 4. 11. 2010 at 10:22

    Mene pa zanima tvoje mnenje o Smart Sam gumah – predvsem kotalni upor na gladki podlagi. Ko sem izbiral za mlajšega sina sem sicer izbral Black Jack, ampak me še vedno firbec matra glede SS.

  • Odgovori rotor 5. 11. 2010 at 16:35

    @Chef bravo, ne popuščaj…

  • Odgovori NatasaP 6. 11. 2010 at 8:50

    Z Jakoba se pa moja bajta vid 🙂
    Sicer je bil pa tisti kmet z Osolnika dva mandata občinski svetnik, tako da si lahko misliš kakšne so bile njegove pobude 😉

  • Odgovori chef 6. 11. 2010 at 22:07

    @sith: Kotalni upor je grozovit. Nikamor ne grejo. Na zemlji so se pa danes kar dobro obnesle.

    @NatasaP: Ne me jebat, ej 😆 To je 100-procenten cepec. No, kaj je z občani, je pa tudi vredno debate, hehehe.

    @rotor: Pozimi me boš težko videl na biciklu. Upam, da bo zneslo čim večkrat pičit proti Krasu ali Istri. Ko temperatura pade pod 10 stopinj, se pa meni ne ljubi gonit.

  • Odgovori кандела » Arhiv Bloga » Katarina 31. 12. 2010 at 11:03

    […] Sicer pa se na Katarino iz Ljubljane, odkoder se verjetno tja gor odpravi največ ljudi, pride z več smeri. Lahko bi v Mednem zavila tudi levo v smeri za Motel Medno in nato sledila smerokazom za Slavkov dom. Lahko bi se odpeljala tudi po Podutiški cesti proti Toškemu čelu in Golemu brdu in naprej do Topola pri Medvodah, kjer stoji sveta Katarina. Če vas pa na primer zanima, kako do Sv. Jakoba s kolesom, si preberite Chefov zapis […]

  • Odgovori Nergač » Bela Grmada 7. 2. 2013 at 18:01

    […] Sv. Jakob (806 m), Jeterbenk (774 m) […]

  • Odgovori M2 pro 2000 12. 10. 2019 at 21:02

    Ravmo danes sem bil, preko Toškega čela do Sv. Katarine naprej na Svetem Jakobu.
    Vrhunski izlet.

    Dol sem moral stopiti samo 1x in sicer 5 metrov gozda tik pod cerkvico. Gor sem videl še enega na enduru, drugega pa na ciklokros/gravel kolesu 😀

    Vodo lahko dotočiš na Katarini nasproti gostilne Dobnikar, tako da se da priti tudi z 0,5 l bidonom

    Če odštejem pot iz Most do Podutika, kakšnih 30 kilometrov čistega užitka, še posebej na dan kot je bil ta.

  • Komentiraj